Benedikt XIV.
, tudi
Benedikt XIV. (Bernard Garnier)
rojen kot
Bernard Garnier
protipape?
katoli?ke Cerkve
(avinjonska oziroma aragonska veja); *
okrog 1370
Rodez
(?) (
Aragonsko kraljestvo
, danes:
Ju?na Francija
); †
okrog 1430
verjetno Rodez
(
Aragonsko kraljestvo
, danes
Francija
).
V ?asu
zahodnega razkola
, ko sta v
Cerkvi
vladala dva in celo trije pape?i, je (proti)pape? Benedikt XIII. trmasto nasprotoval odstavitvi najprej
Pi?anskega
in nato ?e
Konstan?kega koncila
. Zabarikadiral se je v trdnjavo
Peniscola
blizu
Valencije
v takratni
Aragoniji
. Sam kralj
Sigismund
ga je v
Perpignanu
zaman sku?al pregovoriti k odstopu. On je sebe smatral za edinega zakonitega pape?a, ker ga je za kardinala imenoval
Gregor XI.
?e pred za?etkom
razkola
. Vsi drugi kardinali iz tega obdobja so ?e pomrli; imenovane med razkolom je imel vse skupaj za nezakonite. Odstopil ni niti tedaj, ko ga je 26. julija 1417 odstavil Konstan?ki koncil.
Benedikt je razgla?al, da je njegova utrdba kot ≫Noetova barka prave Cerkve≪. Tam je tudi umrl pozabljen od sveta.
Tik pred smrtjo je ?e imenoval ?tiri kardinale, ki naj bi volili njegovega naslednika in nadaljevali razkol in sicer so bili naslednji:
- Jean Carrier, arhidiakon v
Rodezu
in kaplan grofa Jeana IV. d'Armagnac z naslovom S. Stefano a Monte Celio.
- Julian Lobera y Valtierra, Aumonier; pisar apostolskih pisem ter apostolski administrator ?kofije
Tarazona
, ?kof ?kofije Ostia e Velletri.
- Ximeno Dahe, avditor apostolske kurije z naslovom S. Lorenzo in Lucina.
- Domingo de Bonnefoi,
O.Carth
- prior samostana Montealegre v
Tiani
pri Barceloni z naslovom S. Pietro in Vincoli.
[1]
[2]
[3]
Protipape?ev protipape?
[
uredi
|
uredi kodo
]
Toda tudi med njimi je pri?lo do razkola: trije so se zbrali na
konklave
10. junija 1423 ter izvolili Gil Sanchez Munoz-a, ki si je nadel ime
Klemen VIII.
(1423?1429).
?etrti, Jean Carrier ? pa je bil ravno tedaj kot Benediktov
odposlanec
na poti. Ko se je vrnil, je oporekal izvolitvi in sam izvolil na gradu Peniscola
duhovnika
Bernarda Garniera ?
zakristana pri stolnici v Rodezu
?, ki si je privzel ime
Benedikt XIV.
(1424?1430) - in je tako postal
protipape?ev protipape?
. Njegova vloga je bila ljudem tako neznana, da je pravzaprav ?e naprej opravljal delo zakristana v Rodezu, grofija Rodez, blizu
Toulousa
.
Drugi pa menijo, da se je skrival in da so mu sledili ?e protipape?i Benedikt XV., Benedikt XVI. in Benedikt XVII. Glede tega ni zgodovinskih podatkov; zato jih imenujemo kar
domi?ljijski pape?i
.
[4]
Po njegovi smrti pa je postal novi naslednik protipape?a Benedikta XIII. sam Jean Carrier, - ki je volil samega sebe; enako z imenom
Benedikt XIV.
, oziroma
Benedikt XIV.
(1430?1437). Z njegovo smrtjo pa je bil zahodni razkol dokon?no prese?en, ?eprav mu je sledil ?e
Feliks
.
[5]
[6]
[7]
Jean Carrier je torej izvolil samostojno novega pape?a, svojega pape?a. V 15. stoletju je bil stolni arhidiakon najpomembnej?a osebnost takoj za ?kofom, ki mu je bil prvi svetovalec in vsestranski pomo?nik. V tistem ?asu je imel
Rodez
v posesti
armanja?ki
grof, a 1443 ga je zasedla
Francija
.
Bolj izbiro kot imenovanje je bilo treba dr?ati v tajnosti. Edini volivec ni izdal nobenega odloka, ni bilo obra?anja ljudstvu ? Carrier sam mu je nadel pape?ko krono
tiaro
na glavo. Gotovo je le, da je januarja 1427 razkol ?e natpo?il. Ta isti kardinal Carrier poro?a
armagna?kemu
grofu Janezu IV. novico omenjajo?, da je pape? skrit, ker bi utegnil
Klemen VIII.
zapreti. 1427 je ta grof poro?al
sveti Ivani Orleanski
, da je le Carrier vedel za mesto, na katerem se je nahajal ta pape?. Zato so ga imenovali tudi
skriti pape?
. Klemen se je pokazal sumni?av in ma??evalen, kar je do neke mere razumljivo, saj je bival na negotovem ozemlju in je imel vedno manj prista?ev.
Ni verjetno, da bi Garnier odklonil pape?ko imenovanje. Mo?no pa je, da je ohranjal imenovanje skrivaj od javnosti, kar bi se lahko spremenilo glede na spremenjene politi?ne razmere. Carrier je upal, da bo po
stoletni vojni
Francija
zopet postala narod, ki bo podpiral avinjonske, ne pa zoprne aragonske pape?e.
Zanesljivo pa je, da je Garnier imenoval enega kardinala, in sicer je to bil
Jean Farald
, ki je bil prisiljen zapustiti Benedikta in voliti samega Carriera. Zdi se pa, da se Garnier - v nasprotju s svojim naslednikom - sploh ni skrival, ampak je ?e naprej mirno opravljal svojo obi?ajno slu?bo ? skrito je ostajalo le njegovo imenovanje. Ko je Rodez pri?el pod francosko kraljestvo, je Garnier zanikal, da bi se bil sploh kdaj upiral rimskim pape?em ali da bi imel kaj s pape?kim imenovanjem. Carrier je tedaj menil, da se je zmotil v imenovanju Garniera za protipape?a ? zato je imenoval samega sebe. Ker je imenovanje njegovega predhodnika bilo skrivno, je vzel zase isto ime: tudi on se je imenoval Benedikt XIV., vendar je tokratno (samo)imenovanje prodrlo v javnost.
[8]
[9]
Ve?ina zgodovinarjev meni, da je Bernard umrl ? morda v Rodezu - 1430. Drugi omenjajo letnico 1433, nekateri celo 1437.
Po njegovi smrti je ostalo nekaj protipape?evih privr?encev, ki so se umaknili v skoraj nedostopno divjino na nekem polotoku v votlini med rekama
Viauri
in
Jaouli
. Vodil jih je kova? Jean Tanier s svojo dru?ino in on je zagovarjal protipape?a do svoje smrti. Njegova otroka Petra (Pierre) in Ivanko (Jeanne) so obsodili zaradi
herezije
. Ivanka je pripadnost lo?ini zanikala, in so ji kazen spremenili v dosmrtno je?o; Petra pa so zaradi vztrajanja obsodili na smrt in za?gali v mestu Rodezu 27. maja 1467.
[10]
Bernarda Garniera je skrivaj izvolil za pape?a Jean Carrier, ki je bil zvest Benediktu XIII., v oporekanje proti povi?anju Klemena VIII. na pape?ki sede?. Njegova izvolitev je bila o?itno nezakonita; je pa zadnji izraz odpora zoper dokon?no poravnavo
zahodnega razkola
.
[11]
- (slovensko)
- M. Benedik:
Pape?i od Petra do Janeza Pavla II.
, Mohorjeva dru?ba Celje 1989.
- (nem?ko)
- F. X. Seppelt ?K. Loffler:
Papstgeschichte von den Anfangen bis zur Gegenwart
. Josef Kosel&Friedrich Pustet, Munchen 1933.
- (angle?ko)
- (italijansko)
- F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia:
I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco
. Armando Editore, Roma 2013.
- (francosko)
- Louis Maimbourg:
Histoire du Grand Schisme d’Occident
. Marbre-Cramoisy, Paris 1686.
- Noel Valois:
La France et le grand schisme d'Occident
. 4 deli. Picard et fils, Paris 1896?1902)
- (?pansko)
- P. O'Callagham:
Terminacion del Cisma de Occidente y concilio provincial de Tortosa
. Tortosa 1911.
- S. Puig y Puig:
Pedro de Luna, ultimo papa de Avinon 1388?1430
. Barcelona 1920.
- (mad?arsko)
- F. Chobot:
A papak tortenete
. Patria, Rakospalota 1909.
- (francosko)
- (italijansko)
- (angle?ko)