Postmodernizem je zadnja velika smer ameri?ke in evropske knji?evnosti druge polovice 20. stoletja, za katerega je zna?ilna uporaba posebne vrste metafikcije , in sicer postmodernisti?ne metafikcije. Zna?ilna zanj je ?e radikalizacija metafizi?nega nihilizma .

Postmodernizem oz. postmoderna je intelektualni tok oz. duhovnozgodovinsko obdobje, ki se je rodilo iz odpora do predhodnega modernizma najprej v arhitekturi in nato v filozofiji ter literaturi, sprva v Zdru?enih dr?avah Amerike in v Franciji in se potem raz?irilo v ve?ino ve?jih knji?evnosti .

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Pojem postmodernizem se je v literarni vedi prvi? pojavil leta 1934 pri ?panskem literarnem zgodovinarju Federicu de Onisu . ≫Postmodernismo≪ mu je pomenil obdobje med letoma 1905 in 1914. Zgodovinar Arnold Toynbee je v delu A Study of Hystory (1961) govoril o postmoderni dobi, ki naj bi se za?ela leta 1875. Do konca 70. let je razprava o postmodernizmu potekala samo na ameri?kih tleh. V drugi polovici 60. let so z oznako postmodernizem ?e ozna?evali romane, ki so zgled za to vrsto literature ?e danes. Cilj gibanja je bil deelitizacija visoke kulture. Postmodernizem je bil najprej razumljen kot protiintelektualisti?ni upor proti modernizmu. Ihab Hassan je bil prvi vplivni teoretik postmodernizma. John Barth je trdil, da je izrabljanje literarne tradicije edina mo?nost umetni?kega oblikovanja. Pomembni teoretiki postmodernizma v 80. in 90. so bili ?e Brian Mchale ( Constructing Postmodernism in Postmodernist Fiction ), Douwe Fokkema , Linda Hutcheon in David Lodge .

Filozofsko in duhovnozgodovinsko ozadje [ uredi | uredi kodo ]

Filozofija Nietzscheja , Husserla , Heideggra je vplivala tako na moderniste kot na postmoderniste. Z modernizmom se povezuje predvsem Husserlova misel, da zavest ne obstaja sama na sebi, ampak je vedno uperjena na nekaj (zavest ima vedno nekaj v zavesti). Predmeti, ki jih zavest zaznava, za ?loveka ne obstajajo sami na sebi, ampak obstajajo kot predmet zavesti. Husserlova fenomenologija se zaveda, da sta zavest in predmet nelo?ljiva. Zaveda se, da je v prou?evanju predmeta vanj naperjena neka zavest. Predmet zavesti torej ne obstaja sam na sebi, ampak vedno skupaj z zavestjo. Predmet sicer obstaja sam na sebi kot nekaj materialnega, v kar Husserl ni dvomil, a sam na sebi ?loveku ni dostopen. ?lovek je namre? v opazovanje vedno udele?en subjektivno, ?e zaradi lastnih danosti. Morda to dvojnost realnosti bolje ilustrira vpra?anje: Kak?na je/Kako izgleda realnost, ko je ?lovek ne opazuje?

Zaradi tega mora ?lovek sprejeti postavko, da je v opazovanje predmeta vedno soudele?en, da s svojim opazovanjem pravzaprav konstruira predmet opazovanja. Husserla je tako zanimala vsebina zavesti (predmeti kot vsebina zavesti), ne pa predmeti iz naravnega sveta sami na sebi. Zanimalo ga je torej, kako se predmeti ?loveku ka?ejo, torej predmeti kot fenomeni (odtod ime fenomenologija).

Husserlova fenomenologija postavlja kot nujnost soobstoj zavesti in sveta. Stvari/predmeti niso objekti, ampak so pojavi, ker so nam posredovani ?ele prek na?e zavesti in jih ne moremo videti samih na sebi. Oz. druga?e: predmete lahko dojemamo kot pojave, ker se nam ka?ejo prek na?e zavesti. Opazovalec je vedno vpleten v opazovanje. Vsebina zavesti so lahko predmeti iz realnosti, liki iz literature, sanje, fantazije, ... Zavest je naperjena na te ≫objekte≪, zato ti objekti obstajajo v zavesti. Zavest postane temelj resni?nosti, kar je najbolje ilustrirano v modernizmu. Po drugi strani pa je to ?e anticipacija postmodernizma, ki v nekaterih delih izena?i razli?ne ontolo?ke ravni obstoja ? realnost, fikcija (Borges, Fowles, ...).

Ena najzna?ilnej?ih lastnosti modernisti?ne literature je tok zavesti oz. notranji monolog, ko je zavest najbolj pri sebi. ?e je realizem ?e verjel v zmo?nost stvarnega in objektivnega opisa zunanjega sveta, ki je resni?en, potem modernizem v to ne verjame ve?. Edina resni?nost in edini temelj je v zavesti in njenih vsebinah. Zunanji svet obstaja le ?e kot vsebina zavesti. Smeri pred modernizmom naj bi ?e verjele v metafizi?ni temelj za ?utno zaznavo stvarnosti, v modernizmu pa tak temelj odpade. Ne obstaja neka resni?nost, ki bi bila podlaga zaznavanju stvarnega in psihi?nega sveta. Edino, kar je ?e resni?no, je zavest s svojimi psihi?nimi vsebinami. Izguba temelja resni?nosti pomeni radikalizacijo metafizi?nega nihilizma (Kos)

Metafizi?ni nihilizem pa se v postmodernizmu (oz.: v filozofiji postmodernizma) ?e zaostri, saj odpade tudi zavest kot zadnji temelj nekak?ne resni?nosti. ?e je bil v modernizmu subjekt ?e mo?an, v postmodernizmu odpade. Subjekta tu ni ve?. Derrida je v svoji kritika Husserlove misli opozoril, da je notranji monolog prav tako strukturiran kot jezik in posledi?no posredovan, neavtenti?en in zaradi tega pravzaprav oddaljen od zavesti.

Postmodernizem se zave, da je jezik medij, ki objekte opazovanja konstruira in ne nujno opisuje. Od modernizma se odmika, ker se odmika od neposredne resni?nosti subjektivnih do?ivljajev, zavesti, (avto)biografskosti. Resni?nost, ki jo upodablja, je prikazovana kot ontolo?ko dvomljiva, neobstoje?a, ≫neresni?na≪ (modernizem pa je na?el mo?no resni?nost v subjektivnosti) (Kos). Nekateri drugi teoretiki, na Slovenskem npr. Ale? Debeljak, imajo postmodernizem le za radikalizacijo modernizma, torej za ultramodernizem.

Na postmodernizem in na postmoderno stanje (teh dveh pojmov ne smemo zamenjevati) se ve?e veliko teorij, ki imajo skupno to?ko, in sicer problematizirajo odnos do resni?nosti. Po Baudrillardu realno ne eksistira ve?, ampak se nam ka?e le ?e kot prazna in zavajajo?a simulacija. Za Bergerja in Luckmanna resni?nost ni nekaj substancialnega, ampak je proizvod jezika. Hyden White in Foucault pa opozarjata, da je na?e vedenje o zgodovini (torej o neki pretekli resni?nosti) le narativna konstrukcija ter da se je v zgodovinopisju izbrisala meja med resni?nostjo in fikcijo (J. L. Borges to izdatno tematizira v svojih kratkih zgodbah). Pomemben za razumevanje postmodernizma je Wittgenstein in njegova teorija jezikovnih iger. Wittgenstein opozarja, da jezik ne vsebuje dejanske resni?nosti. Obstajajo zaznave, ki so vsem skupne, in na tej podlagi se konstruirajo razli?ne jezikovne igre oz. konvencije. ≫Svet ni nekaj realnega, kar bi obstajalo zunaj jezikovnih iger. Svet nam je dan ?ele z jezikom in v jeziku.≪ Jezik torej ne odslikava/opisuje, temve? konstruira. Relativnost kakr?nekoli resni?nosti zunaj jezika pomeni skrajni metafizi?ni nihilizem (Virk). ?e Saussure je opozoril, da je povezava med ozna?evalcem in ozna?encem poljubna in da nista v nikakr?ni zvezi, razen tej, da ju je konvencija povezala skupaj.

≫Specifi?nost postmodernizma je v jeziku, ki ni ve? reprezentacija neke zunanje ali notranje resni?nosti (v smislu zavesti), ampak lahko reflektira le sam sebe.≪ Ker se jeziku izmakneta tako zunanja (realizem) kot notranja (modernizem) resni?nost, mu preostane le ?e samonana?anje, tj. samo literarno besedilo in pa jezik, ki se izka?e kot edina resni?nost,≪ ker je pa? zveza med jezikom in svetom le poljubna, nenatan?na, je spoznana za malo la?no. Jezik in literatura tako lahko reprezentirata le samega sebe, ker je njuno reprezentiranje kakr?nekoli resni?nosti zunaj njega samega vsaj pomanjkljivo, ?e ne la?no.

Odnos do realizma [ uredi | uredi kodo ]

Postmodernizem lahko za bolj?e razumevanje vzporejamo z realizmom in tako posku?amo dolo?iti njegove lastnosti. Realizem 19. stoletja je namre? bralca ?elel prepri?ati v resni?nost sveta, ki ga je opisoval. Literatura naj bi bila reprodukcija resni?nosti in naj bi odsevala ?ivljenje. Tako imamo ?e npr. ?e pri Jur?i?evem Desetem bratu primer ?iste metafikcije, ki bi jo takoj ozna?ili za postmodernisti?no, ?e ne bi vedeli, da je bil roman izdan leta 1866, zaradi ?esar spada v povsem drug duhovnozgodovinski kontekst. Pri dolo?evanju metafikcije kot postmodernisti?ne je zato potrebno biti pozoren na njen kontekst in na to, v kak?nem pomenu jo je avtor sploh uporabil.

?e v modernizmu fikcijski svet ne obstaja ve? objektivno, ampak je kreacija pripovedoval?eve zavesti. Realizem se je ?e pretvarjal, da so v romanu ?e resni?ni ljudje in da so lahko vsa njihova dejanja povezana skupaj v neko tvorbo, tj. roman. (B. S. Johnson).

Postmodernizem podira konvencijo med avtorjem in bralcem, t. i. ≫suspended disbelief≪. Poleg tega nasprotuje dvema postavkama realisti?nega teksta:

• fiktivni svet, ki ga delo upodablja, obstaja v svoji celoti in je analogen resni?nemu (zunajliterarnemu) svetu.
• zgodba, ki jo upoveduje delo, kot da obstaja sama zase in nam jo pripovedovalec le podaja, ne pa je konstruira.

Svet realizma je predstavljen kot analogen na?emu svetu. Naseljen je z liki, ki so popolnoma mo?ni po zakonu verjetnega in nujnega. Situacije so take kot v na?em ?ivljenju ali kot bi lahko bile v na?em ?ivljenju, le da so izpeljane bolj dramatur?ko in da imajo ve?ji simbolni pomen v zgodbi. Svet je tako podoben, ni pa identi?en.

Barthes je opozarjal, da je tisto, kar je v pripovedi opa?eno, narejeno zato, da bi bilo opa?eno. V pripovedi je malo ≫naravnega≪, ker je vse urejeno na tak na?in. A vse to je v realizmu zamol?ano, postavljeno v oklepaj. Ne glede na to, kako objektiven sku?a biti pripovedovalec, je on tisti, ki izbira sredstva, kar pomeni, da je udele?en v pripovedi, ?eprav daje vtis, da ni (pripoveduje s pozicije avktorialnega pripovedovalca). Pripoved je zato vedno nekogar?nja perspektiva. Ni mogo?e popisati vsega, zato je vedno potrebno tudi izbirati. Tu postane navidezna objektivnost realizma problemati?na in tu nastopi postmodernizem, ki ?eli, predvsem v svojih predstavnikih z eksplicitno metafikcijo, odpraviti to sprenevedanje.

V Fowlesovem romanu ?enska francoskega poro?nika je bralec soo?en z razli?nimi signali, da bere izmi?ljeno zgodbo, ki se dogaja v 19. stoletju, kar prekinja njegovo morebitno v?ivetje. Po eni strani pripovedovalec opozarja, da beremo nekaj, kar si je sam izmislil:

Ne vem. Zgodba, ki jo pripovedujem je ?ista izmi?ljija. Osebe, ki jih ustvarjam, nikoli niso ?ivele drugje kot v moji glavi, ?e sem se do zdaj delal, kot da poznam njihova srca in najbolj skrite misli, je tako samo, ker se dr?im ob ?asu moje zgodbe ob?e sprejetega na?ina pisanja (tako kot sem prevzel tudi nekaj tedanjega besedi??a in ≫izraza≪) /.../ Toda ?ivim v ?asu Barthesa in Robbe-Grilleta.

(82) Po drugi strani pa izena?uje realnost in fikcijo (tudi priljubljen Borgesov prijem):

Mary ima danes, ko to pi?em, pra-pra-pravnukinjo, ki je zelo podobna prednici; njeno ime pa je znano po vsem svetu, saj je ena najimenitnej?ih mladih igralk angle?kega filma.

^[1]

Fowles v svojem romanu problematizira vlogo avktorialnega pripovedovalca, ki naj bi objektivno podajal in obvladoval zgodbo, saj se naenkrat izena?i z ravnjo fikcije, tako da fikcija dobi navidezen status realnosti oz. kot da dogodek iz fikcije vpliva na zunajliterarno realnost. S tem izpostavi pozicijo avktorialnega pripovedovalca (torej nekoga, ki ni udele?en v fikcijskem svetu, kreatorja fikcijskega sveta, nekoga, ki je nad, zunaj) in jo ironizira. Opozori na fiktivnost zgodbe ? na to, da pripovedovalec ni nekdo onkraj zgodbe, ki jo bralcem le posreduje, ampak je v njej udele?en. Ko pripovedovalec neha transcendirati zgodbo, mu tudi ne moremo ve? zaupati/verjeti. Avtor, tako ka?e, bralca no?e prepri?ati v zgodbo, ukinja svoj status. Psihologija likov je le psihologija njihove dobe, ki pa v dana?njem ?asu deluje ki?asto. ≫Tragika≪ zgodbe postane trivialna. ^[2]

Postmodernizem zato poleg tega govori tudi o naravi same literature, ozave??a postopke pisanja in opozarja, da je fikcija konstrukt ter tako ru?i prej omenjeno pogodbo med bralcem in avtorjem. Metafikcija je najbolj distinktivna formalna praksa postmodernisti?nih pisateljev.

Zaradi odsotnosti subjekta v postmodernizmu umanjka tudi psihologizacija. Ta je prisotna le kot simulacija psihologizacije, kot poskus posnemanja nekega mi?ljenja oz. nekega obdobja, ki pa je ?e minilo, in katerega mi?ljenje/filozofija v ?asu postmodernizma izpadeta naivno.

Sicer pa je bila metafikcija del romana, ?e preden se je ta dobro raz?iril. Parodijo romanove predstavitve sveta najdemo v Don Kihotu Miguela de Cervantesa in Tristramu Shandyju Laurenca Sterna. Parodija v slednjem opozarja na romanovo te?njo, da naj bi podal resni?nost samo, kjer so dogodki v vzro?no-posledi?nem odnosu. Glavni junak Tristram Shandy ?eli povedati zgodbo svojega ?ivljenja, a ?eli vsako stvar razjasniti in jo postaviti ?im bolj v kontekst, tako da smo v ?etrti knjigi ?ele v prvem dnevu njegovega ?ivljenja. Tu je bralec soo?en s te?avo, kako sploh predstaviti nekaj tako kompleksnega in razvejanega kot je zunajliterarna realnost v fikciji.

Teme in tehnike [ uredi | uredi kodo ]

Metafikcija - postmodernisti?na metafikcija [ uredi | uredi kodo ]

Metafikcija ozna?uje literaturo , ki govori sama o sebi, je avtorefleksivna, tako sproti osve??a svoje postopke, poudarja fiktivnost svojih podob in s tem spodkopava bral?evo naivno zaupanje v neproblemati?nost literarnega sveta. Bralcu onemogo?a poistovetenje in ga stalno distancira ter sili k premisleku o prebranem. V okviru metafikcije se pojavljata ?e pojma ameri?ka metafikcija in historiografska metafikcija. Pojavila sta se, ker je postmodernisti?na metafikcija druga?na od tiste metafikcije, ki so jo opazili ?e pri Cervantesu . Linda Hutcheon opisuje z izrazom historiografska metafikcija postmodernisti?no prozo, torej znane popularne romane, ki so izrazito reflektivni in obenem paradoksalno zadevajo tudi zgodovinske dogodke. Postmodernisti?na metafikcija pa se od tradicionalne razlikuje po tem, da ne utrjuje avtorjeve avtoritete, pa? pa fikcijsko resnico omaja in bralca distancira, s tem ne podira le zunanje resni?nosti, ki jo opisuje, ampak tudi lastne temelje. Metafikcija je torej odlo?ilen vidik postmoderne literature.

Metafikcija pomeni literaturo, ki govori sama o sebi. Gre za tak?no pripovedno ubeseditev, ki govori sama o sebi ^[3] (Virk). in ki je samorefleksivna, tako da sproti osve??a svoje postopke ^[4] . ≫Metafikcija je fikcija o fikciji ? se pravi, fikcija, ki zajema vase komentar o svoji lastni pripovedni in/ali jezikovni identiteti.≪  ^[5] ≫Najmanj?i skupni imenovalec metafikcije je, da ustvari fikcijo in obenem poda izjavo o ustvaritvi te fikcije.≪  ^[6] Tradicionalna metafikcija slu?i utrjevanju statusa resni?nosti povedanega. V slovenski literaturi se pojavi ?e v 19. stoletju, najbr? najbolj odmevno v Jur?i?evem Desetem bratu (1966):

≫Ker se pa s tako [?ivo] domi?ljijo pisalec te pravljice ne more pona?ati in ker bi rad ?e nekaj po?tenih mo?akov ?isto stare korenine bralcu pred o?i postavil, zapustimo za ve? ?asa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udoma?uje, kakor mu drago, ter pogledimo doli v Obrhek /.../ Pot do tjakaj ne bo dolga, kajti komaj ?etrt ure ti bo treba, ?e malo urneje stopi?.≪

≫Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogo?i drugi izdavi Desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod ?rto tega lista napravil majhen komentar?ek.≪  ^[7]

V danem odlomku se vidi, da se skozi metafikcijske postopke izena?ujeta realni in fikcijski svet, kar je v skladu z realizmom, ki je ?elel ?im bolj verodostojno preslikati ?ivljenje in ki je podajal zgodbo, kot da ta obstaja sama po sebi. Zato tudi omeni, da lahko zapustimo Lovreta, naj po?ne kar ho?e. Liki ne nehajo obstajati, ko jih pripovedovalec ne upoveduje, temve? ?ivijo svoje ?ivljenje, imajo svojo svobodo, pripovedovalec zajema le segmente njihovega ?ivljenja. Poleg tega pripovedovalec tudi razkrije samega sebe kot tistega, ki vodi pripoved oz. ki posreduje med svetom, ki ga naseljuje Lovre Kvas, in med bralcem. Ob tem tudi bralca samega vpelje v fikcijo (drug na?in izena?itve realnega in fikcijskega sveta), zopet zato, da bi poudaril to, da prikazuje nek realni svet. A Jur?i? je tu vendarle malo ironi?en, saj je literarna zgodovina ugotovljala, da je Obrhek izmi?ljen kraj, ki ga je zasnoval po Muljavi.

?e posebej radikalno metafikcijski je drugi citat. Morda se tu najbolj vidi, kako pomemben je za dolo?anje vrste metafikcije zgodovinski in duhovnozgodovinski kontekst. Kljub uporabljani metafikciji Desetega brata ne beremo kot roman, ki na?enja resni?nost sveta, ki ga upoveduje, temve? verjamemo njegovemu svetu. ≫Jur?i?eva metafikcija ni tu z namenom razbijanja fikcijske iluzije, temve? ravno nasprotno, ob so?asnem zatrjevanju, da je zgodba 'vseskozi resni?na.'≪ Drugi odlomek spada bolj v kontekst kramljanja z bralcem, ki izvira ?e iz razsvetljenske tradicije. Zdi se torej, da metafikcija, ki jo uporablja Jur?i? slu?i utrjevanju resni?nosti upovedovanega sveta, medtem ko postmodernisti?na spro?i dvom glede resni?nosti fikcijskega sveta. ≫Na eni strani bralce opozarja na jezikovno in fiktivno naravo tega, kar pravkar berejo, in jih s tem distancira od vsake ne-samozavedne identifikacije na ravni oseb ali zgodbe.≪  ^[8] U?inek, ki ga proizvede postmodernisti?na metafikcija je lahko tudi neskon?ni regres (oz. mise en abyme): kdo je tisti, ki opozarja, da beremo le fikcijo ? avtor ali pripovedovalec? ?e nas nekaj/nekdo opozori, da beremo nekaj fiktivnega, daje vtis, da govori s pozicije neke Resnice. A ker se nahaja v literarnem delu, vemo, da je tudi on sam fiktiven. In tako se te ≫instance≪ lahko pojavljajo v neskon?nost, druga za drugo in progla?ajo svojega predhodnika/predhodnico za zgolj izmi?ljijo. Nikoli pa se ni zares mo? prebiti izven okvira literarnega dela do tiste prave zunajliterarne resni?nosti.

Virkova tipologija metafikcije (?e je metafikcija obvezen del postmodernizma, je lahko to tudi tipologija postmodernizma)

1. dela, v katerih prevladuje eksplicitna oblika avtorefleksivnega komentarja
2. dela, ki zavestno me?ajo ≫nekompatibilne≪ elemente visoke in nizke kulture
3. dela, ki temeljijo na medbesedilnosti
   1. medbesedilnost v obliki privzetih citatov
   2. medbesedilnost kot povzemanje (imitacija, parodija) ve?jih struktur (?anra ali njegove posebne oblike, ...) ^[9]

Julija Ur?i? uvrsti kombiniranje elementov visoke in nizke kulture pod medbesedilnost in sicer kot povzemanje ve?jih struktur

Metafikcija je fikcija, ki se zaveda same sebe. Samo sebe izpostavlja kot fikcijo, s ?imer ru?i iluzijo, da bralec bere nekaj ≫resni?nega≪. Njen efekt je, da usmeri pozornost na svoj okvir, kajti umetni?ka dela s svojo pripovedjo vedno uokvirjajo nekaj in na to metafikcija opozarja. In na to, da se v resnici avtor odlo?a in izbira, kaj bo uokviril, s kak?ne perspektive in v kolik?ni celoti. Ko bralec za?ne verjeti upovedani zgodbi, ga avtor z metafikcijskim postopkom (≫kratkim stikom≪, v katerem se v tekstu nenadoma pojavi avtor) izvr?e iz tega verjetja ter mu da vedeti, da le bere nek jezikovni konstrukt.

Zna?ilni primer tega je poleg prej omenjene ?enske francoskega poro?nika Calvinov roman ?e neke zimske no?i popotnik. ≫Za?enja? brati novi roman Itala Calvina ?e neke zimske no?i popotnik.≪ ^[10]

≫Prebral si skoraj trideset strani in za?el si se navdu?evati nad dogodki.≪  ^[11]

Ko za?ne dramatur?ki lok zgodbe nara??ati, je prekinjena z naslednjim poglavjem, v katerem pripovedovalec nagovarja bralca (oz. Bralca) ter ga vklju?uje v svojo fikcijo in v katerem po navadi izvemo, da je to, kar smo ravnokar prebrali, odlomek iz neke knjige. Tu izgleda, kot da ≫prave, resni?ne≪ realnosti ni ve? mogo?e dose?i in kot da je ?isto vse, kar se zgodi, podvr?eno temu, da bo progla?eno le za izmi?ljijo oz. za ni?jo ontolo?ko raven. Kljub temu, da fikcija opozarja nase, je ?e vedno znotraj fikcije, je torej del hotene, nadzorovane zgodbe, nemogo?e je, da bi vanjo posegla neka zunanja instanca, kajti ?im izgleda, da se to zgodi, ta instanca ?e postane del fikcije same. To daje ob?utek, kot da je realnost nedosegljiva in da ne obstaja neka zunanja, transcendirana instanca resnice/resni?nosti. Zato lahko metafikcijo razumemo kot kazalko znotraj fikcije na samo fikcijo (samo-zavedanje torej) in ne kot zunanjo transcendentalno instanco Resnice.

Primer metafikcijskega izpada, ki podre iluzijo do tedaj grajene resni?nosti in prizna fikcijo za laganje, je mo? najti pred koncem romana Albert Angelo avtorja B. S. Johnsona: ≫Pred njim je bilo skoraj sedem tednov poletnih po?itnic ... o, pizda, vse to LAGANJE!≪  ^[12]

Metafikcijski postopki ?e niso nujno postmodernisti?ni. V literaturi so se pojavljali ?e prej, pravzaprav so kar standarden del literature. Razlika je duhovnozgodovinsko ozadje postmodernisti?ne metafikcije ? njen pomen in namen sta druga?na od tiste iz npr. obdobja realizma.

Postmodernizem torej sku?a pokazati, kako je realnost vedno posredovana skozi diskurzivne okvirje. Metafikcija opozarja, da je naracija oblika medija/posrednika ? podobno kot TV, internet, ?asopisi, poro?ila, kar nas spomni na to, da so tudi sami mediji odvisni od tehnik naracije. Kljub temu, da ru?i znotrajliterarno resni?nost in opozarja na njeno fiktivnost in zgolj skonstruiranost, metafikcija vendarle govori o ne?em resni?nem glede sveta, v katerem ?ivimo. Odra?a njegovo delovanje, v katerem se je zna?el moderni ?lovek, v svetu Baudrillardovega simulakra in simulacije.

Medbesedilnost [ uredi | uredi kodo ]

Tudi medbesedilnost ima v postmodernizmu isto funkcijo kot metafikcija, z me?anjem elementov visoke in nizke literature opozarja na fiktivnost literarnega besedila. Bralec je tako prisiljen k teoretskemu branju proze . Medbesedilnost Manfred Pfister in Marko Juvan povezujeta z metafikcijo, Janko Kos pa s postmodernizmom, saj je zanj obvezno navezovanje na histori?ne sloge ali ?anre. Medbesedilnost se je pojavljala ?e pred postmodernizmom, ko ?e ni bilo dvoma o resni?nosti ≫besedila v besedilu≪, v postmodernsiti?ni literaturi postane medbesedilnost zopet samonana?alna in se zato mo?no navezuje na metafikcijo. Medbesedilnost pokriva tudi druge postmodernisti?ne postopke, kot so imitacija, parodija , pasti? , fiktivna biografija, imitacije u?benika, ...

Linda Hutcheon, Patricia Waugh in Andrej Blatnik v metafikcijo ?tejejo tudi citatnost in me?anje visoke in nizke kulture, Janko Kos pa jih lo?i med sabo. Virk, kot ?e re?eno, pri?teva postmodernisti?no medbesedilnost k postmodernisti?ni metafikciji.

Za Juvana je medbesedilnost postmodernisti?na takrat, ko je metafikcijska. Za Kosa je medbesedilno (imitacijsko, parodi?no, citatno, ...) navezovanje bistven del postmodernizma. Medbesedilnost opozarja, da je tekst pred subjektom in da je vsak tekst mre?a drugih tekstov. Metafikcijski u?inek se spro?i zaradi tega, ker avtor da vedeti bralcu, da ve za druga besedila, ki obstajajo zunaj njegovega, zaradi ?esar se zgodi v besedilu ≫kratki stik≪, ko je avtor nenadoma prisoten s to svojo vednostjo. V Imenu ro?e Umberta Eca lahko bralec najde kar nekaj navezav na Sherlocka Holmesa. Glavni lik tako ne posku?a biti posnetek/reprezentacija neke realne osebe, temve? se referira na drugo izmi?ljeno osebo, s ?imer subtilneje opozarja na fiktivnost literarnega dela. Bralcu je onemogo?ena nenaivna identifikacija s svetom romana. Postmodernisti?na intertekstualnost je vpre?ena v komentiranje same realnosti; je orodje samorefleksije. Intertekstualnost je postmodernisti?na toliko, kolikor je metafikcijska. Resni?nost ni ne zunanja ne notranja, ampak brezsubstan?na resni?nost relacije.

Glavni tokovi [ uredi | uredi kodo ]

Magi?ni realizem [ uredi | uredi kodo ]

Magi?ni realizem je zveza latinskoameri?kih pisateljev, ki ustvarjajo v okviru postrealisti?nih tokov so?asno z modernizmom in postmodernizmom, zato tudi prihaja do medsebojnih vplivov in prepletanja. Postrealizem se povezuje z o?ivljanjem predkolumbovske kulture prvotnih indijanskih ljudstev, v literaturi tako prihaja do povezovanja novodobnega z arhai?nim. Chanadyjeva magi?nega realizma geografsko ne omejuje in ga omenja kot vzporednico oziroma opozicijo fantasti?nega. Gayatri C. Spivak pa meni, da je to pojav dr?av tretjega sveta. Klju?ni deli magi?nega realizma sta Poljub ?enske pajka Manuela Puiga in Fuentesova Terra nostra .

Predstavniki: Alejo Carpentier , Juan Rulfo , Julio Cortazar , Carlos Fuentes ...

Za kubanskega pisatelja Carpentierja je bila Amerika kontinent, kjer fantasti?no in poeti?no privzemata absolutno realne razse?nosti. Razlika med magi?nim realizmom in fantastiko je v tem, da je v magi?nem realizmu ≫nadnaravno≪ integralni del realnega sveta, ki pri bralcih in likih ne vzbuja ?oka in ki je pojmovano kot nekaj povsem verjetnega. Implicitni avtor tako v fantastiki kot v magi?nem realizmu opisuje situacije, v katere ne verjame in v realisti?no osnovo vna?a nadnaravno. Razlika je v pripovedoval?evem odnosu do iracionalne podobe sveta ? v magi?nem realizmu nadnaravno ni predstavljeno kot problemati?no, razli?ne ontolo?ke ravni se prepletejo in obstajajo na isti (ontolo?ki) stopnji resni?nosti. Magi?ni realizem razdira konvencionalno podobo realnosti, saj ne sodi ne v domeno fantastike ne v domeno realnosti.

Nadnaravni dogodek je postavljen na isto raven kot navadni pojavi. Tako npr. vnebovzetje Remedios, prelepe v Sto let samote G. G. Marqueza ne zbuja presene?enja, za?udenja ali ?oka. Odsotna je namre? avtorjeva sodba glede resni?nosti dogodkov in avtenti?nosti podobe sveta, ki jo izra?ajo liki v besedilu. V magi?nem realizmu je nadnaravno sprejeto kot del resni?nosti in sploh ni dojemano kot nadnaravno.

Prav izena?itev teh dveh resni?nosti, naravne in ≫nadnaravne≪, ?ude?ne, magi?ne spominja na McHaleovo izena?itev razli?nih ontolo?kih ravni. Poleg tega Brian McHale opozarja tudi na ≫kratki stik≪, torej pojavitev avtorja v besedilu, ≫ki se ka?e v paradoksni interpenetraciji dveh resni?nosti, ki sta sicer nezdru?ljivi.≪  ^[13] Avtorjeva prisotnost naj bi nas opozorila na to, da je to, kar beremo, le fikcija. To je ena od lasnosti, zaradi katerih naj bi se magi?ni realizem uvr??al v postmodernizem.

Po navadi se ve?ejo na mitolo?ke in verovanjske teme arhai?nih ljudstev. O?ivlja se predkolumbovska kultura indijanskih ljudstev. A tu naj ne bi ?lo za naivno mitologiziranje, ampak za mit kot medbesedilnost. Magi?nost zavra?a zvesto odsevanje zunanjega sveta, zato je v nekaterih primerih fikcijski in avtoreferencialen. To je posledica skepse, da literatura ni ve? zmo?na odsevati resni?nosti (in da resni?nosti ve? ontolo?kih nivojev obstajajo na enem samem). Magi?ni realizem odpravlja mejo med tem, kar je magi?no, in tem, kar je resni?no. Se pa na?tete lastnosti magi?nega realizma postavijo na glavo ob Marquezovi izjavi: ≫Sem realist, ki posku?a opisati kolumbijsko resni?nost tako zvesto, kot je mogo?e,≪ kar nas zopet vrne k Carpentierjevi izjavi, da je Amerika kontinent, kjer fantasti?no in poeti?no privzemata realne razse?nosti. A vendar je sklep Sto let samote metafikcijski ? ko izgine pripoved, izgine junak. Je pa po drugi strani tudi obnovitev mitske strukture, v kateri realnost in pripoved obstajata na isti ravni (primer ?esar je tudi predhodnik postmodernizma, ?e en ju?noameri?ki pisec, Jose Luis Borges).

Postmodernisti?ne poteze magi?nega realizma

• Zrcali kompleksnost jezika, ki ima neskon?ne mo?nosti konstrukcije svetov, a je nezmo?en izraziti ?ivo izku?njo
• Bri?e meje med magi?nim in realnim in postavlja pod vpra?aj sprejete definicije obojega (kritika sposobnosti reprezentacije sveta z mimeti?nim jezikom)
• Na?enja vpra?anja resnice in resni?nosti

Je smer, ki se lahko ve?e z razli?nimi duhovnozgodovinskimi podlagami: realisti?no, modernisti?no in postmodernisti?no, vedno pa ka?e tudi na realni svet.

Ameri?ka metafikcija [ uredi | uredi kodo ]

Termin je izna?el William Gass leta 1971. Raziskovali so jo David Logde , Douwe Fokkema, Brian Mchale in Linda Hutcheon . Pojem je postopoma postal sopomenka postmodernizmu. Ameri?ka metafikcija kot celota je najpristnej?i primer postmodernizma. Z brisanjem razlike med umetnostjo in ?ivljenjem ter visoko in nizko literaturo je vsebovala poteze modernizma in avantgarde .

Predstavniki: John Barth , Donald Barthelme , Giannina Braschi , Richard Brautigan , Robert Coover , Dave Eggers , Thomas Pynchon , David William Foster ...

Glede postmodernisti?nosti je to najmanj sporna smer. Povezana je z uvedbo ?ol kreativnega pisanja. Andrej Blatnik pravi, da je ameri?ka metafikcija strogo samonana?alna in nima ni? opraviti z realnim izkustvom. ^[14] Pojmovanje ameri?ke metafikcije kot mehke avantgarde je neustrezno, a vendar je na?la pri njej nekaj izraznih sredstev: brisanje razlike med umetnostjo in ?ivljenjem, visoko in nizko literaturo, razli?nimi vrstami umetnosti, ...

Ale? Debeljak ugotavlja, da je izguba resni?nosti in pristnega izkustva pripeljala do to?ke, na kateri se je bila literatura prisiljena za?eti ukvarjati sama s seboj, s svojimi postopki in pripovednimi mehanizmi. Na zunajtekstualno resni?nost, ki v svoji ?isti obliki ne obstaja, je namre? ni vezala nobena korespondenca ve?. ^[15] Za?etek je Barthov Trgovec s tobakom. Posebnost ameri?ke metafikcije je za razliko od evropskega metafikcijskega pisanja zgledovanje po nacionalni literarni tradiciji.

Gass, ki je prvi omenil termin metafikcija, jo opredeljuje kot prozo, ki namesto resni?nega ?ivljenja preu?uje samo sebe, kar pa ni nov pojav (Don Kihot, Tristram Shandy, modernisti) ^[16]

Kos trdi ameri?ka metafikcija se sicer navezuje na modernizem, a to po?ne simulacijsko oz. modernisti?nim prvinam jemlje vlogo neposrednega predstavljanja prave resni?nosti.

Pri opredelitvi metafikcije si je mo? pomagati tudi s spoznanji neliterarnih ved. Fizik Heisenberg je bil npr. zastopnik stali??a, da so vse meritve nezanesljive, saj merjenje vpliva na tisto, kar merimo (efekt opazovalca, ki s svojo prisotnostjo vpliva na opazovano), zato objektivnega sveta ni mogo?e opisati. Metafikcija gre v relativizaciji ?e dlje: po Heisenbergu sicer ni mogo?e opisati narave, je pa mogo?e opisati ?lovekov od nos do nje, metafikcija pa problematizira tudi to. Kako sploh karkoli opisati, ?e imamo za orodje jezik? Sveta torej ni mogo?e predstaviti, predstaviti je mogo?e le razli?ne diskurze. ^[17] Ta ponazoritev metafikcije pa je zelo blizu tudi opredelitvam postmodernizma.

Novi roman [ uredi | uredi kodo ]

Novi roman oz. ≫nouveau roman≪ je zopet na meji med modernizmom in postmodernizmom. Bolj k postmodernizmu se nagiba predvsem ≫nouveau nouveau roman≪, torej ne vsa, pa? pa pozna dela avtorjev novih romanov. Najpomembnej?e je delo Robba-Grilleta Djinn , malo manj postmodernisti?ni sta ?e Videc in V labirintu . Pomemben je ?e Michel Butor z delom 68100000 litrov na sekundo .

Predstavniki: Claude Simon , Alain Robbe-Grillet , Michel Butor , ...

Pisatelji novega romana so napadali kavzalnost, linearnost, klasi?no zgodbo in karakterizacijo. Menili so, da tradicionalna romaneskna sredstva niso zmo?na ustrezno odsevati ontolo?ke in epistemolo?ke negotovosti sodobnega ?loveka, izkustva, diskontinuitete, razpu??enosti in razosebljenja. Kos jih ozna?i kot romane toka zavesti, le da je ta zavest v primerjavi s klasi?nim modernizmom izpraznjena, popredmetena, stati?na, pasivna, naravnana h goli predmetni stvarnosti, kot da sama nima ve? vsebine. Zavest je reificirana, svet se ji ka?e kot do?ivljaj neposredne prezence, a kljub temu je to ?e vedno zavest (ne pa ?e preseganje modernisti?ne subjektivnosti).

Smythu so ponavljajo?i se predmeti konotacija neke obsesije in s tem navzo?nost notranjosti. Robbe-Grillet se zaveda, da ni mogo?e posneti resni?nosti kot take, ampak je ta vedno subjektivno posredovana. Zato novi roman no?e biti ve? referencialen do predobstoje?e resni?nosti kot take, ampak ?eli ustvariti svojo lastno resni?nost, biti avtoreferencialen, kar je postmodernisti?na te?nja.

Od Robbe-Grilletovih romanov spada v postmodernizem Djinn , ki je nastal po vzoru u?benika franco??ine za tuje ?tudente. Djinn je utemeljen na jeziku kot edini resni?nosti, in ne na zavesti. Jezik je ostal edina resni?nost.

Postmodernisti?ne poteze novega romana:

• avtorefleksivnost in avtoreferencialnost
• lingvizem in tekstualizem (jezik je edina resni?nost, ki je preostala po razpadu zunanje in notranje resni?nosti)
• metafikcijske poteze
• mise en abyme ? me?anje urejene hierarhije ontolo?kih ravni
• Preigravanje ?anrskih pravil: v Vidcu skrivnost ostane skrivnost

Formalne zna?ilnosti pa se morajo povezati z duhovnozgodovinsko podlago, da lahko zares govorimo o postmodernizmu. Izhodi??e je status resni?nosti ? v postmodernizmu je odpravljena resni?nost zavesti, ostane le resni?nost teksta/jezika. Metafikcija v postmodernizmu opozarja prav na to zgolj tekstno naravo besedila. Novi roman se deli na tri faze: od teh naj bi prvi dve spadali v modernizem, v zadnji pa deloma sledi premik v postmodernizem, saj je za nekatera dela mogo?e ugotoviti, da so se odtrgala od paradigme zavesti in jezik v njih zastopa edino resni?nost. Sem sodijo pozna dela Clauda Simona, v katerih opisi ne ka?ejo na zunanjo/subjektivno resni?nost, ampak potrjujejo lastni status kot verbalno skonstruirani artefakti. Prisotna je postmodernisti?na ?elja po uni?enju kakr?nekoli referencialne iluzije.

Roman paranoje oz. teorije zarote [ uredi | uredi kodo ]

Paranoidni stil vidi svet kot konstruirano mre?o namigov na skriti pomen. Prisotno je za postmodernizem zna?ilno odpravljanje razlike med resni?nostjo in fikcijo. Resni?nost se ka?e kot narativna skonstruiranost. Fikcija vdira v resni?nost v obliki teorije zarote. Resni?nost privzema lastnosti fikcije, saj jo sprejemamo le, ?e je narativno konstruirana. Umberto Eco opozarja, da si ?ivljenje oblikujemo s pomo?jo pripovednih shem. ?ivljenje presajamo v zgodbo, da ga omislimo, da iz vsega kaosa nastane red, vzro?no-posledi?no povezujemo dogodke, dajemo smisel; svet je (predtem) izgubil smisel in s ≫fikcionalizacijo≪ se ga spet osmi?lja.

Paranoja je odziv na ?lovekovo izgubo resni?nosti in iskanje izgubljenega smisla. Sherlock Holmes boleha za interpretativno paranojo. Konstruira smiselne svetove, da si razlo?i dogodke, in ti svetovi zadobijo status resni?nosti. V detektivskem romanu to ?e deluje. V Ecovem posnetku slavnega detektiva v romanu Ime ro?e, kjer Viljem iz Baskervilla (referenca na epizodo Sherlocka Holmesa z naslovom Baskervillski pes) raziskuje umore, pa se interpretacija resni?nosti ob koncu poka?e za neustrezno, ?eprav se je vmes njegova teorija skladala z resni?nostjo oz. je Viljem s svojo teorijo vplival na resni?nost (fikcija se je udejanjila). V drugem Ecovem romanu Foucaltovo nihalo smo prav tako pri?a vplivu fikcije na realni svet. Trojica urednikov si izmisli neko razlago, ki postane stvarnost (podobno kot v Imenu ro?e torej). Izmislek lahko postane resni?nost, fikcija ni nedol?en svet, lo?en od realnega, ampak vanj posega in tako spremeni svoj ontolo?ki status. Ko iz sveta izgine vrhovna instanca/Resnica, svet na sebi izgubi smisel in ?lovek je prisiljen, da ga sam osmi?lja, zato v svetu i??e pomene, vsako stvar interpretira in ji i??e kontekst smisla.

Za filozofa Karla Poppra je ≫Dru?bena teorija zarote posledica slabenja odnosa z Bogom in posledica vpra?anja, ki temu sledi: Kdo je na njegovem mestu?≪  ^[9] V stanju paranoje posameznik i??e pomene vsem stvarem in njihove skrivne povezave.

Ne gre za odkrivanje resnice/resni?nega (modernizem), ampak za proizvodnjo resnice. McHale trdi, da Ecov roman metafikcijsko tematizira modernisti?en na?in branja. Ta na?in branja je paranoi?en, ker v vsem i??e (in najde) pomene. Paranoi?no branje je v modernizmu legetimizirano kot edino pravo. Razmi?ljanje o zaroti je (neuspe?en) poskus razumeti nedojemljivi svet. Romani paranoje so zna?ilno, a ne tudi nujno postmodernisti?ni. Problematizacija resni?nosti je namre? ena od duhovnozgodovinskih lastnosti postmodernizma: vsakdanja izkustva sprejemamo v obliki zgodb, zgodovinopisje je narativno strukturirano, pravzaprav je narativnost (perspektiva, ki konstruira) organizacijski pristop vsakega diskurza.

Avtorji postmodernisti?nih del [ uredi | uredi kodo ]

Ameri?ki avtorji [ uredi | uredi kodo ]

Kathy Acker William Burroughs , Giannina Braschi , John Hawks , John Barth , Dave Eggers Raymond Federman , John Hawke , Robert Coover ,

Thomas Pynchon , William Gass , Donald Barthelme , Tom Robins , Rudolf Wurlitzer ...

Evropski avtorji [ uredi | uredi kodo ]

Muriel Spark , Antony Burgess , John Fowles , David Lodge , Lawrewnce Norfolk , Martin Amis , Peter Ackroyd , Alasdair Gray , Graham Swift ,

Janette Winterson , Julian Barnes , Salman Rushdie , D. H. Thomas , Italo Calvino , Umberto Eco , Andreo de Carlo , Gianni Celati , Aldo Busi ,

Marco Lodoli , Robbe-Grillet , Patrick Suskind , R. Schneider , Cristoph Rasnamyr , Christe Wolf , Gerrit Kroll , Peter Hoegg , Milan Kundera ,

Viktor Paskov , Boris Peki? , Milorad Pavi? , Danilo Ki? , Ivan Aralica ...

Latinskoameri?ki avtorji [ uredi | uredi kodo ]

Jorge Luis Borges , Roberto Bolano , Juan Rulfo , Alejo Carpentier , Juan Carlos Onetti , Carlos Fuentes , Julio Cortazar ,

Gabriel Garcia Marquez , Manuel Puig , Severo Sarduy , Ricardo Puglia , Luis Rafael Sanchez , Diamela Eltit , Giannina Braschi ...

Postmodernizem pri Slovencih [ uredi | uredi kodo ]

Pri raziskovanju slovenskega postmodernizma so bili literarni teoretiki v dilemi, ali je postmodernizem v literarno manj razvitih dr?avah sploh mo?en. Pojem je pri?el k nam razmeroma pozno. V 80. letih se je pojavil v okviru poezije , v drugi polovici 80. let pa so ?e iz?li prevodi tujih razprav o postmodernizmu. Tehtneje in podrobneje ga je nato periodiziral Janko Kos . Prvi slovenski pisec, pri katerem se vidijo zametki postmodernizma, naj bi bil Vladimir Bartol . Nato se konkretnej?e zna?ilnosti za?nejo pojavljati z generacijo 1950 ( Dimitrij Rupel , Drago Jan?ar , Branko Gradi?nik ). Z radikalizacijo moderisti?nih nastavkov so se postmodernizmu ?e bolj pribli?ali pisci ≫slovenske nove proze≪, in sicer Uro? Kal?i? , Boris Juki? , Emil Filip?i? . Med postmoderniste pa ?e sodijo pisci ≫mlade slovenske proze≪, in sicer Andrej Blatnik , Igor Brato? , Aleksa ?u?uli? . Prva primera postmodernizma v slovenski literaturi sta Gradi?nikova zbirka zgodb ?as (1977) in pozneje Jan?arjevo delo Smrt pri Mariji Sne?ni (1985). Slovenski postmodernizem se je pojavljal predvsem v obliki kratkih zgodb . Delo Plamenice in solze Andreja Blatnika je bilo ozna?eno za prvo ≫hard-core metafikcijo≪ na Slovenskem. Na vse slovenske pisce so vplivali predvsem Borges in ameri?ki metafikcionalisti . Debata o ≫pravih≪ slovenskih postmodernisti?nih delih ni prinesla enotnega mnenja, kdo vse so slovenski postmodernisti; najstro?ji bi dali to oznako komaj kateremu delu, npr. Plamenicam in solzam , druga dela naj bi uporabljala le nekatere postmodernisti?ne postopke in se tako postmodernizmu pribli?evala ali od njega oddaljevala, veliko jih je dobilo oznako postmodernizem tudi samo zaradi duhovnozgodovinske podlage avtorja. Tako ozko razumevanje postmodernisti?ne literature je problemati?no, saj so periodizacijske oznake , ki pokrijejo zanemarljiv del besedilnega korpusa nekega ?asa, nesmiselne. Ob postmodernizmu je v slovenski prozi ?ivel oz. se po postmodernizmu nadaljuje - realizem. Ali ta realizem, ki je stalnica evropske literature zadnjih 200 let, zaslu?i posebno oznako (neo-, neoneo-, trans-), ni soglasja: neorealizmov je bilo ?e veliko, transrealizem pa je smer v znanstvenofantasti?ni literaturi. Najbolj smiselna se zdi oznaka dana?nji/sodobni realizem .

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Andrej Blatnik : Labirinti iz papirja . Ljubljana: LUD Literatura, 1994.
• Janko Kos : Postmodernizem . Ljubljana: DZS, 1995. ( COBISS )
• Bran Nicol : The Cambridge Introduction to Postmodern Fiction .
• Julija Ur?i? : Metamatika . Ljubljana: LUD Literatura, 2000.
• Tomo Virk : Postmoderna in "mlada slovenska proza" . Maribor : Obzorja, 1991.
• Tomo Virk : Strah pred naivnostjo: Poetika postmodernisti?ne proze . Ljubljana: Literarno-umetni?ko dru?tvo Literatura, 2000. ( COBISS )

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Portal:Literatura