Inocenc IV.
Izvoljen	25. junij 1243 (izvoljen)
Za?etek pape?evanja	28. junij 1243 (posve?enje Rim )
Konec pape?evanja	7. december 1254 (umrl)
Predhodnik	Celestin IV.
Naslednik	Aleksander IV.
Redovi
?kofovsko posve?enje	28. junij 1243
Povzdignjen v kardinala	18. september 1227 ( pape? Gregor IX. )
Polo?aj	180. pape?
Osebni podatki
Rojstvo	ne pozneje od  1190 Genova [1]
Smrt	7. december 1254 [2] [3] ali 14. december 1254 [4] Neapelj
Pokopan	Cerkev svete Restitute, Neapelj Stolnica svetega Januarija , Neaplej
Narodnost	Italijan
Prej?nji polo?aj	?kof Albenge (1225-1226) kardinal-duhovnik pri San Lorenzo in Lucina (1227-1243)
Alma mater	Univerza v Bologni
Insignije
Drugi pape?i z imenom Inocenc Catholic-hierarchy.org

Pape? Inocenc IV. , rojen kot Sinibaldo Fieschi, je bil rimski ?kof ( pape? ) Rimskokatoli?ke cerkve , * okrog 1195 Genova , Genovska republika , Sveto rimsko cesarstvo , † 7. december 1254 , Neapelj , Sicilsko kraljestvo .

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Sinibaldo Fieschi se je rodil v Genovi v pala?i plemi?ev Lavagna okrog leta 1195. Lavagna so bili ena najuglednej?ih plemi?kih genovskih rodovin, ki so imeli med svojimi ?lani ne le politi?no in gospodarsko vplivne mo?e, ampak tudi ugledne cerkvene osebnosti. Ugledni strici v cerkvenih slu?bah so pomagali mlademu Sinibaldu ? ki je ?e v mladosti izgubil o?eta ? da je tudi sam napredoval v podobnem okolju. Stric Opizone (ali Obizzo), o katerem poro?ajo viri kot kanoniku v Parmi ?e 4. septembra 1178, je bil ?kof tega mesta od 1195 do 1224. Zato je pod njegovim mentorstvom nadebudni Sinibald za?el ?olanje v Parmi. ^[5] Prvo znanstveno in nravno vzgojo je dobil ?e doma; ?olanje je nadaljeval v Parmi in Bologni . Doktoriral je na Bolonjski univerzi in postal profesor cerkvenega prava ravno tam. Leta 1226 je omenjen kot avditor pri Rimski kuriji , 23. septembra 1227 kardinal-duhovnik pri San Lorenzo in Lucina ter 28. julija 1228 kancler (oziroma vice-kancler) rimske Cerkve; ?kof v Albengi ter pape?ki legat za Severno Italijo je postal 1235. ^[6]

Pape? [ uredi | uredi kodo ]

Rim so pretresali stalni strankarski boji med gvelfi in gibelini ; denar, ki ga je Friderik naropal po cerkvenih posestvih, je tukaj obilno delil in tako ljudi spridil. Kardinali so bili razgnani: ve?inoma so ?emeli v cesarskih je?ah, drugi pa so se skrivali po utrjenih krajih, saj so od cesarja najete saracenske tolpe pusto?ile okolirimske naselbine. Iz Nem?ije je pri?lo odposlanstvo prosit cesarja, naj pomaga pri obrambi ljudstva zoper mongolsko nevarnost; ?al so morali tudi oni ugotoviti javno mnenje, da se cesar ≫bolj vite?ko bojuje proti ma?nikom kot proti nevernikom≪. Ko je po dolgem moledovanju kardinalov iz je?e le pustil ostijskega in palestrinskega kardinala-?kofa, sta zbrala v Anagniju tovari?e na pape?ke volitve. ^[7]

Po 19 in pol mesecih sedisvakance po smrti Celestina IV. so kardinali izvolili za pape?a Sinibalda Fieschija v Anagniju 28. junija 1243, kamor so se umaknili pred neusmiljenim rimskim ?upanom Orsinijem po Celestinovi smrti. ^[8] Tako dolotrajne sedisvakance ni bilo ?e od ?asov Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Sedaj pa je Cerkev stiskal nem?ki cesar Friderik .
?e sama izbira imena je bila zna?ilna; pape?evo rojstno mesto Genova je bilo namre? na ?elu proticesarske stranke, Inocenc III. pa je bil Henrikov bi?. Kljub vsemu pa je cesar ?estital izvoljencu in izrazil upanje, da ga bo njegova mati ? to je Cerkev ? kmalu zopet priznala za svojega sina. Pred svojimi prijatelji pa se je izrazil takole: ?Med kardinali sem izgubil svojega starega prijatelja in zopet dobil sovra?nega pape?a, saj noben pape? ne more biti gibelin . ^[7]
Cesar se je torej izida volitev razveselil, saj je bil dotlej v dobrih odnosih s pape?evo rodovino; to pa je ustrezalo tudi nujni potrebi po miru, kar pa je bilo odvisno od resnej?e povezave med pape?em in cesarjem. Po nekaj te?avah in omahovanjih je to pripeljalo do mirovnega sporazuma dne 31. marca 1244. V njem je Friderik v glavnem sprejel pape?eve zahteve tudi glede vrnitve Pape?ke dr?ave. Ko pa bi bilo treba sporazum uresni?iti, se je pokazalo, da pravzaprav nasprotij nista premostila zlasti zato, ker sta ob?la lombardsko vpra?anje. Friderik je bil pripravjen zasedene dele Cerkvene dr?ave vrniti ?ele po odvezi od izob?enja, zato mu je pape? odrekel odvezo in ga razglasil za krivoprise?nika. ^[9]

Lyonski koncil [ uredi | uredi kodo ]

Cesarjeva hinav??ina se je pokazala, ko je tajno spodbujal upore v Rimu in zavrnil izpustitev zaprtih prelatov. Rimljani so namre? upali, da bodo dobili ob pape?ki izvolitvi velikansko vsoto 60.000 mark, kot je bila starodavna navada. Pape? se je ?util oviranega pri svobodnem delovanju zaradi navzo?e mo?ne cesarjeve vojske v rimski okolici in se - ne brez razloga - zbal za svojo osebno varnost; tudi zaradi nesoglasij v zvezi s Friderikovim odhodom na kri?arsko vojno se ni ve? ?util varnega v Rimu , iz katerega je skrivaj pobegnil v Sutri. Zato je sklenil s te?kim srcem, da bo zapustil Italijo. Ko je bival v Sutriju , so mu na njegovo zahtevo Genov?ani poslali ladjevje. Iz Sutrija se je odpravil prek gorovja v no?i od 27 do 28. junija in odplul iz Civitavecchie na ladji proti Genovi. Oktobra je prispel v Burgundijo , decembra pa v Lyon, kjer se je zadr?al naslednjih ?est let. Tukaj je bival kot gost francoskega kralja Ludvika IX. , da bi lahko uresni?il svoje na?rte: pripravil koncil in tudi kri?arsko vojno. Najprej je pripravljal vesoljni cerkveni zbor: napovedal ga je 3. januarja 1245 in za?el 24. junija istega leta. ^{[6] [10] [11]}
V tem mestu torej, ki je sicer spadalo ?e pod oblast svetorimskega cesarja ? vendar je bilo v resnici samostojno, je 1245 sklical 13. vesoljni cerkveni zbor, prvi lyonski vesoljni cerkveni zbor. Pape? je imel pretresljiv uvodni govor, kjer je omenil pet ran, iz katerih krvavi Kristusova Cerkev:

1. razvade, ki so se razpasle tako med prelati kot med verniki
2. odvrnitev hude nevarnosti Saracenov
3. gr?ki vzhodni razkol in njegova ozdravitev
4. grozovitosti Tatarov na Ogrskem , kjer so pobili pol prebivalstva - in na Hrva?kem , Nem?kem in Poljskem .
5. preganjanje Cerkve, ki ga po?ne cesar Friderik. To zadnjo rano je imenoval pape? kot najbolj bole?o.

^{[12] [13]} Mongoli so vpadli ne le na Ogrsko, ampak so ropali in morili tudi po nekaterih drugih delih Evrope . Na Bli?njem vzhodu so kristjani 1244 izgubili Jeruzalem . Na koncilu so obravnavali tudi zlorabe in razvade med duhov??ino.

Protikralja [ uredi | uredi kodo ]

Posebno ostre obto?be so letele na cesarja, ki ga je koncil tudi odstavil in 1245 proti njemu napovedal tudi kri?arsko vojno. V Nem?iji je pape? podprl Friderikova protikralja. Najprej so v Veitshochheimu na Majni 22. maja 1246 izvolili Henrika Raspeja Turingijskega , ki je umrl ?e 17. februarja 1247. ^[14] Po njegovi hitri smrti pa so izvolili 3. novembra 1247 Viljema Nizozemskega . ^[15] . Oba sta u?ivala malo podpore pri nem?kem plemstvu. Cesar se pa tudi ni vdal, ampak je pusto?il po de?eli skupaj s sinovoma Ezzelinom in Enzijem, ki so ga kon?no ujeli, kar je Friderika le ?e razdra?ilo in spodbudilo k novim hudodelstvom. Ko je pora?en hitel zbirati nova krdela, je nenadoma blizu Florence zbolel za ?revesnim vnetjem in umrl 13. decembra 1250. Na smrtni postelji se je skru?eno spovedal in v oporoki sku?al vsaj malo popraviti storjene krivice, nakar ga je neapeljski nad?kof odvezal od izob?enja ter mu podelil svete zakramente .
Pape? pa je nadaljeval boje tudi s Friderikovim sinom Konradom ^[16] , ki pa ga je kmalu po o?etovi smrti ? ?e 21. maja 1254 ? pokosila mrzlica. Kljub medsebojnim nasprotovanjem je ob smrtni uri zaupal pape?u varstvo nad svojim sinom, ki ga je Inocenc uspel ?e imenoval za sicilskega kralja malo pred svojo lastno smrtjo. ^[17]

19. aprila 1251 se je pape? Inocenc odpravil proti Italiji, kjer ga je ljudstvo sprejemalo z velikim navdu?enjem kot osvoboditelja od trinoga; v Rim se je vrnil oktobra 1253. ^{[18] [19] [20]}

Zveze z Mongoli [ uredi | uredi kodo ]

Pape? ni imel sre?e v sporu s cesarjem Friderikom, v kri?arski vojni je bil ujet francoski kralj Ludvik Pobo?ni. Kristjani so ?e 1244 dokon?no izgubili oblast nad Jeruzalemom in je niso ve? obnovili. Pape? je poskusil pokristjaniti Mongole , vendar pri tem fran?i?kani in dominikanci niso ?eli uspehov. Pape?ev na?rt, da bi za kr??anstvo pridobil Mongole in skupaj z njimi nastopil proti islamu , je propadel, pa? pa je imel ve? uspeha v baltskih de?elah. ^[19]

Dela [ uredi | uredi kodo ]

Inocenc se je uveljavil kot odli?en kanonist, ki je zapustil ≫Apparatus in quinque libros decretalium≪ , ki je iz?el v tisku 1477 v Strassburgu in je do?ivel ve? ponatisov; imajo ga za najbolj?i komentar ≫Dekretalij≪  Gregorja IX. . Verjetno je njegovo tudi manj?e delo ≫Apologeticus de iurisdictione Imperii et auctoritate Romani Pontificis≪ . Razvil je tudi domiselno teorijo o pravni osebi . Omenimo ?e njegovo zakonodajno delo ≫Decretales Innocentii IV≪ , ki so ga komentirali najve?ji kanonisti 13. stoletja. Njegova pisma, 762 po ?tevilu, je izdal Rodenberg v zbirki "Mon. Germ. Epp. sæculi XIII", II (1887), 1-568. ^{[6] [21]}

Za izkorenitev herezij je dolo?il 1252 inkvizicijo . Da bi prepre?il zlorabe, je izdal stroga dolo?ila. Kljub temu je bila njena ustanovitev ena od njegovih najbolj ponesre?enih potez in je omogo?ala zlorabe, ker je med drugim dovoljevala uporabo nasilnih metod za izsiljevanje priznanja. ^{[22] [23]}

Smrt [ uredi | uredi kodo ]

Pape? Inocenc je umrl v Neaplju 7. decembra 1254. Pokopali so ga v starodavno stolnico svete Restitute , ki so jo podrli 1294. Na za?etku 14. stoletja je nad?kof Umberto d'Ormont (1308-1320) dal prenesti grob v novo stolnico svetega Januarija . Sedanja grobnica je skoraj v celoti delo 16. stoletja, kakor tudi gisant ^[24] . ^[5]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• seznam pape?ev
• ekumenski koncil

Nadaljnje branje [ uredi | uredi kodo ]

(slovensko)

• M. Benedik: Pape?i od Petra do Janeza Pavla II. , Mohorjeva dru?ba Celje 1989.
• Zgodovina kr??anstva . Prevod: Uro? Kal?i?. Ljubljana: Dr?avna zalo?ba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim dru?tvom Ognji??e. 1992. str. 688. COBISS   29084160 . ISBN   86-341-0644-6 . (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
• Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vpra?anje . Samozalo?ba, Maribor 1909.

(nem?ko)

• Lexikon fur Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
• F. X. Seppelt ?K. Loffler: Papstgeschichte von den Anfangen bis zur Gegenwart . Josef Kosel&Friedrich Pustet, Munchen 1933.
• J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen . Niederosterreichisches Pressehaus, St. Polten 1979, 1. Auflage.

(italijansko)

• G. Bosco: Storia ecclesiastica . Samozalo?ba, Torino 1845. Strani so navedene po prvi izdaji.
• John N.D. Kelly (1989). Gran Dizionario Illustrato dei Papi . Casale Monferrato (AL) : Piemme. ISBN   9788838413261 .
• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco . Armando Editore, Roma 2013.
• Juan Maria Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene . Jaca Book, Milano 2007. ( Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales . Iz ?pan??ine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).

(latinsko)

• F. Ughelli-N. Coleti: Italia Sacra, IV . Venetiis 1719, col. 180.

(hrva?ko)

• Karlo Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963 : Op?i crkveni sabori . Udru?enje katoli?kih sve?enika Narodne Republike Bosne i Hercegovine. Sarajevo 1962.

(mad?arsko)

• F. Chobot: A papak tortenete . Patria, Rakospalota 1909.
• A. Franzen: Pregled povijesti Crkve , Kr??anska sada?njost ? Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte , Herder-Bucherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
• Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church , 1937.

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Pape? Inocenc IV. .

(angle?ko)

• Biography: Pope Innocent IV
• Catholic hierarchy: Events (Posve?enja, ki jih je opravil kot glavni posve?evalec pape? Celestin IV.)
• Catholic Encyclopedia New Advent: Pope Innocent IV (Sinibaldo de' Fieschi)
• Pope Innocent IV (Sinibaldo de' Fieschi)
• Marrott: History of the Popes Arhivirano 2015-03-07 na Wayback Machine .
• Salvador Miranda: The Cardinals of the Holy Roman Church. Papal elections and conclaves by century

(italijansko)

• Treccani.it, Enciclopedie on line: Innocenzo IV papa
• Enciclopedia dei Papi (2000) di Agostino Paravicini Bagliani: Innocenzo IV
• Enciclopedia Dantesca (1970) di Simonetta Saffiotti Bernardi: Innocenzo IV. - Sinibaldo Fieschi dei conti di Lavagna
• Federiciana (2005) di Agostino Paravicini Bagliani: Innocenzo IV.