Moralna teologija
ali
teolo?ka etika
je sistemati?no razmi?ljanje o ?lovekovem delovanju in smislu njegovega ?ivljenja na podlagi razuma, osvetljenega z lu?jo
vere
. Gre za smer
teologije
, ki ima za predmet moralno delovanje (zavestno, svobodno, odgovorno), in sicer ga presoja z razumom, ki je osvetljen s
kr??anskim
razodetjem
.
Pojma
etika
in
morala
se v vsakdanjem ?ivljenju uporabljata kot
sopomenki
. Nekateri misleci so skozi zgodovino sku?ali razlikovati med enim in drugim pojmom, vendar do neke vidnej?e razdelitve med njima ni pri?lo. Tudi sama etimologija ka?e, da imata oba izraza identi?en pomen, s tem da ima beseda
etika
gr?ki koren, beseda
morala
pa latinskega.
Sam pojem etika je prvi uporabljal
Aristotel
, pri tem pa se je opiral na gr?ki besedi
ethos
in
ethos
. Prva beseda ozna?uje
navado
,
obi?aj
,
?ego
in predstavlja obi?ajno delovanje znotraj skupine ali dru?be. Druga beseda pa ima ve? pomenov, ti so: navadno bivali??e, stanovanje; de?ela, domovina, stan, mesto; pri ?ivalih pomeni hlev, stajo; tudi navado, obi?aj, ?ego; zadnji izmed pomenskih odtenkov je zna?aj, mi?ljenje, ?ivljenjski nazor. Aristotel uporablja drugi zapis, kar pomeni, da s tem daje prednost obse?nej?emu pojmovanju, ki ozna?uje tako dru?bena prepri?anja kot prepri?anja posameznika (Globokar 2013, 23).
V ve?ini evropskih jezikov sta se ohranila in uporabljala oba pojma, nista pa skozi vso zgodovino nujno imela istega pomena. Tako so z izrazom morala nekateri recimo ozna?evali individualno prepri?anje, drugi pa skupek dru?benih norm. Ali pa je bila etika za enega uzakonjen zapis dolo?enih pravil, medtem ko je drugemu pomenila osebno prepri?anje. Tudi danes nekateri ?e vedno z izrazom morala ozna?ujejo verski nauk, etika pa je izraz, s katerim obele?ujejo ob?e?love?ka na?ela dobrega delovanja (Globokar 2013, 23).
Moralna teologija je kot
znanstvena
disciplina utemeljena na dolo?enih temeljnih na?elih oz. predpostavkah. Temeljna vira moralne teologije sta naravno moralno spoznanje ?loveka v njegovi vesti in kr??ansko razodetje, ki je doseglo svoj vrhunec v Jezusu Kristusu.
Moralna teologija si tako zastavlja vpra?anje, kako naj ?lovek, ki veruje v Boga in v dokon?no razodetje Bo?je ljubezni v Jezusu Kristusu, ?ivi in dela. Pomembno je poudariti, da kristjan ne dela drugih stvari kot drugi ljudje, vendar je dela na druga?en na?in, saj ga k moralnemu delovanju spodbuja vera v Boga. Tako postaja razmi?ljanje in delovanje v okvirih moralne teologije druga?no v primerjavi s sekularno etiko, saj se vsebina tesno prepleta z dogmatiko (oz. verskim naukom), s teolo?ko antropologijo, z naukom o milosti in zakramentih (Schallenberg 2005, 14?15).
Poznana sta materialni in formalni predmet moralne teologije oz. teolo?ke etike. Prvi je snov, ki jo obravnava, drugi pa je pogled ali vidik, s katerega to snov obdeluje.
Materialni predmet je kr??anska moralnost. Ta zajema na prvem mestu moralno dejanje samo, ob tem pa tudi vse, kar to moralnost omogo?a in po ?emer se ta izra?a ter kaj sta njena posledica in cilj. Vsak kristjan je na prvem mestu ?lovek, zato ga dolo?a ista ob?e ?love?ka moralnost kot vsakega drugega ?loveka. Vendar je kr??anska moralnost nekoliko spremenjena oziroma celo izpopolnjena, saj je predruga?ena v in po Kristusu. Tako vsak kristjan s krstom postane dele?en Bo?je narave, s tem pa se preoblikuje in postaja nova stvar v Kristusu (2 Kor 5,17). ?e ena stvar, ki dela kr??ansko moralo posebno, je zapoved ljubezni, ki ne pomeni samo ljubezni do Boga in so?loveka (tudi do sovra?nika), temve? ozna?uje bivanje ?loveka v Bogu in Boga v ?loveku. Tako za moralno teologijo kon?ni kriterij moralnosti postane Bog, ?lovek pa je pojmovan kot Bo?ja podoba (Steiner 1977, 14?16).
Formalni predmet predstavlja vidik, s katerega se zgoraj zapisana snov obravnavana. Pri teolo?ki etiki je moralni nauk izrazito kristocentri?en, saj izhaja iz razodetja konkretnega Boga, celo Boga??loveka, ki je Jezus Kristus. To usmerjenost v Kristusa je poudaril tudi
2. vatikanski koncil
, ki je naro?il, naj se ≫teolo?ki predmeti tako prenovijo, da se bolj ?ivo pove?ejo s Kristusom in zgodovino odre?enja≪ (DV 16). Prav tako pa po kr??anskem prepri?anju kristocentrizem terja tudi ?love?ka narava in kr??anska izku?nja: ?lovek naj bi po tej razlagi hrepenel po tem, da bi videl Boga in to mu je omogo?eno prav v Kristusu, ki ?loveku na njemu razumljiv na?in ka?e Boga kot kriterij moralnosti. Obenem pa se bistvo moralnega ?ivljenja poka?e v svobodnem so?itju z Bogom. Vse zapisano potrjujejo ?ivljenja svetnikov ? ti so po pripovedih ?iveli najpopolnej?o moralnost, saj so zavrgli vse in se podali na pot hoje za Kristusom, s tem pa uresni?ili polnost ?ivljenja, v katerega kli?e vsakega ?loveka (Steiner 1977, 16?18).
Moralna teologija ob raziskovanju svoje snovi prepleta ?tiri vire, ki se med seboj nekoliko prekrivajo in s tem tudi vplivajo drug na drugega. Ti ?tirje viri so ?love?ka izku?nja, razumska refleksija o normativni ?love?kosti,
Sveto pismo
in
tradicija
. Prva dva spadata na ?ir?e podro?je ob?e?love?kega spoznanja, medtem ko sta druga dva precej bolj lastna kr??anski etiki.
?love?ka izku?nja ? to je podro?je, ki zajema zelo ?iroko sfero, saj obsega tako predznanstveno oziroma vsakdanjo izku?njo kot tudi izsledke izkustvenih oziroma empiri?nih znanosti. Na predznanstveni ravni se za izhodi??e razmisleka o moralnosti v kontekstu kr??anskega razodetja vzame izku?njo, a je treba biti pozoren, da ne pride do pretiranega subjektivizma lastne izku?nje, temve? je potrebno upo?tevati tudi izku?enje so?loveka. Nekateri raziskovalci (Albert Schweitzer 1996) menijo, da lahko prihodnost ?love?tvu zagotovi le etika, ki izhaja neposredno iz izku?nje vsakega posameznika. Dialog z empiri?nimi znanostmi pa omogo?a prav interdisciplinarnost, ki sintetizira spoznanja razli?nih znanosti, s tem pa sku?a objektivno opredeliti dolo?ene izku?nje.
Razumska refleksija o normativni ?love?kosti ? najbolj svojevrstno podro?je ob?e etike se ukvarja z vpra?anjem, kaj pomeni biti ?love?ka oseba in kaj je tisto, kar to pristno ?love?kost pospe?uje. Seveda se tudi na tem mestu ne moremo v polnosti okleniti objektivizma, saj se tudi tu odra?a pogojenost s kulturo in zgodovino, ki ji pripada vsak posameznik. Na podro?ju
katoli?ke
moralne teologije se je oblikovala teorija o
naravnem moralnem zakonu
, ki med drugim temelji tudi na razumski refleksiji o ?love?ki naravi.
Sveto pismo ? kot se za teolo?ko vedo spodobi, je tudi za moralno teologijo Sveto pismo prvotni vir, iz katerega ?rpa svoja dognanja. V enem od pokoncilskih dokumentov (DV 24) je Sveto pismo opredeljeno kot ≫du?a teologije≪, s tem pa se mora vsak kr??anski nauk utemeljevati v Bo?jem razodetju. Ob vsem tem pa je nujno treba paziti, da se kr??anska etika ne vda skrajnostim, ki lahko vodijo v bibli?ni
fundamentalizem
, ki zagovarja dobesedno razlaganje Svetega pisma, na drugi strani pa v absolutizacijo razuma, ko se Svetemu pismu ne pripisuje nobenega pomena za oblikovanje moralnih na?el in tako kriterij za vse postane edino le razum.
Tradicija ? zajema ?irok nabor nauka, ki se je razvijal od ?asa prvih apostolov naprej. Vsebuje ≫apostolsko tradicijo, nauk cerkvenih o?etov, nauk cerkvenega u?iteljstva, modrost celotne kr??anske skupnosti ter zgled svetih mo? in ?ena≪ (Globokar 2013, 79). Tradicija je nekaj dinami?nega, saj se stalno predaja in preoblikuje znotraj skupnosti. Apostolska tradicija je tista, ki je znotraj tega podro?ja postavljena na posebno mesto, saj so apostoli kot neposredne pri?e Kristusa njegov nauk udejanjali v vsakodnevnem ?ivljenju. Tako tradicija vsako generacijo u?i in spodbuja, naj v svojih druga?nih zgodovinskih in kulturnih okoli??inah na svoj na?in, a ?e vedno verodostojno, posreduje Jezusov nauk ter s tem prena?a vero na naslednjo generacijo (Globokar 2013, 74?90).
Metode moralne teologije
[
uredi
|
uredi kodo
]
Moralna teologija se pri svoji obravnavi poslu?uje razli?nih metod. Na?tete so tiste, ki so najpogosteje uporabljane (Steiner 1977, 27?28):
- Pozitivna metoda ? raziskovalna metoda, s katero teolo?ka etika preu?uje vire in dolo?ena mesta v Svetem pismu ter ugotavlja, kar ti u?ijo o kr??anski moralnosti.
- Zgodovinska metoda ? obravnava razvoj nekega moralnega nauka ali vpra?anja skozi zgodovino.
- Primerjalna metoda ? pri uporabi te metode moralna teologija uporabi razli?ne vire in med njimi preu?i skladnosti, razhajanja ali pa celo navzkri?ja med spoznanji.
- Spekulativna metoda ? zdru?i ali sestavi dognanja pozitivne, zgodovinske in primerjalne metode ter iz njih naredi novo celoto in jim dolo?a smisel. Iz tega sledi izdelava osnovnih moralnih na?el, ki jih kasneje sistematizira. Moralna teologija pa lahko s to metodo tudi analizira in dokazuje moralna na?ela.
- Fenomenolo?ka metoda ? usmerja v vrednote, ki jih je mo?no dose?i, ?e ?lovek v ?ivljenju upo?teva kr??anska moralna na?ela.
- Asketi?no?misti?na metoda ? demonstrira bistvo ?ivljenja s Kristusom, razli?ne na?ine tega ?ivljena in njegov razvoj.
- Kazuisti?na ali aplikativna metoda ? preko te metode vsa spoznanja iz prej?njih to?k moralna teologija prena?a v vsakdanje ?ivljenje. Prav z njo je mogo?e re?evati tipi?ne moralne probleme, pri ?emer pa ne upo?teva samo nekih za?el, temve? tudi dejansko posameznikovo ?ivljenje (npr. du?evno ali duhovno stanje).
- Oznanjevalna ali kerigmati?na metoda ? usmerja ?loveka, kako naj ta moralnoteolo?ki nauk posreduje v svojem apostolskem delovanju.
- Globokar, Roman. 2013.
Teolo?ka etika med univerzalnostjo in partikularnostjo
. Ljubljana: Teolo?ka fakulteta.
- Schallenberg, Peter. 2005.
Moralna teologija
. Ljubljana: Dru?ina.
- Steiner, ?tefan. 1977.
Uvod v moralno teologijo
. Celje: Mohorjeva dru?ba.