Matilda Toskanska
mejna grofica Toskane
Miniatura iz rokopisa Vita Mathildis meniha Doniza iz zgodnjega 12. stoletja; miniatura poudarja Matildino vodilno vlogo pri podelitvi pape?eve odveze Henriku IV. v Canosi
mejna grofija Toskana
Vladanje	1052-1115
Predhodnik	Bonifacij III.
Naslednik	Rabodo
Rojstvo	1040 [1] Mantova
Smrt	24. julij 1115 ( {{padleft:1115|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:24|2|0}} ) [2] [3] Bondeno di Roncore [d]
Pokop	Bazilika sv. Petra, Vatikan
Zakonec	Gotfrid IV. Grbasti, vojvoda Spodnje Lotaringije Welf V.
Rodbina	Rodbina Canossa
O?e	Bonifacij III., toskanski mejni grof
Mati	Beatri?e iz Bara
Religija	katoli?anka

Matilda Toskanska ali Matilda iz Canose , mejna grofica Toskane , * 1046 , † 24. julij 1115 , Bondeno di Roncore (med Mantovo in Modeno ).

Matilda je grofovsko oblast uveljavljala kot h?i mogo?nega o?eta, toskanskega grofa Bonifacija III. Bila je tudi gospodarica obse?nih rodbinskih posesti v Padski ni?ini na obmo?jih Ferrare , Modene , Mantove , Reggija in Brescije . Zavzemala se je za gregorijansko cerkveno reformo . V investiturnem sporu je podpirala pape?e in njihovim prista?em v svojih gradovih nudila za??ito. V njenem gradu Canosa (Canossa) je pape? Gregor VII. preklical prvo izob?enje nem?kega kralja Henrika IV. Ko je Henrik IV., drugi? izob?en, dvakrat z vojsko vdrl v Italijo (1081 in 1090) se je morala Matilda za?asno umakniti v svoje gradove. Na ?eljo pape?a Urbana II. se je, ?e triin?tiridesetletna, poro?ila (1089) z Welfom V. , sedemnajstletnim sinom odstavljenega bavarskega vojvode Welfa I./IV. in na ta na?in prispevala k zdru?itvi ju?nonem?ke kraljeve opozicije s pape?evimi italijanskimi prista?i.

V 13 letnem premoru, ko v Italiji ni bilo cesarja (1097-1110), je Matilda obnovila svoj vpliv. Veliko je darovala samostanom, gradila cerkve in zaveti??a za revne in bolne. Njen dvor je bil sredi??e kulture in naprednih ved. Vzpodbudila je zapis zgodovine svoje rodbine. Tudi kasneje, vse do dana?njega ?asa, je bila med zgodovinarji dele?na veliko pozornosti. Sodbe o njej si nasprotujejo. Ni imela naslednika. Za njeno dedi??ino so se cerkev in cesarji prepirali do za?etka 13. stoletja.

Rodbina Canossa [ uredi | uredi kodo ]

Zgodovina rodbine, imenovane po gradu Canossa, se v virih za?enja z omembo langobardskega kneza Sigifreda iz Canose na za?etku 10. stoletja, ki je imel fevd na obmo?ju Lucce in je razpolagal z obse?nimi posestmi ( alodi )v Lombardiji . Sledil mu je sin Adalberto Atto iz Canose (*939, †988), ki je za varovanje ozemlja zgradil ?tevilne gradove. Med drugimi je v letih 945/50 zgradil mo?no utrjeni grad na pe?ini Canossa. Nanj je leta 950 iz ujetni?tva ob Gardskem jezeru re?il italijansko kraljico Adelajdo ^[4] . Njena poroka s kraljem in cesarjem Otonom I. Velikim je ustvarila tesno povezavo z rodbino Otoncev . Adalberto je od Otona dobil v fevd grofije Reggio , Modena in Mantova , v listinah pa se omenja tudi kot mejni grof v grofijah Parma , Piacenza , Bergamo , Cremona in Brescia . Njegov sin je bil Tedaldo (†1012).

Rodbine je dosegla svoj vrh v ?asu Tedaldovega sina in Matildinega o?eta Bonifacija (*985, †1052), ki je obvladoval ozemlje od Gardskega jezera do zgornjega Lacija z mesti Reggio, Mantova, Modena, Ferrara, Brescia, Firence in Perugia . Utrdbe na cestah od Apeninov do Padske ni?ine so rodbini omogo?ale nadzor nad trgovino med srednjo Evropo, Italijo in Jadranom . Ena najpomembnej?ih opornih to?k je bil grad Canosa. Cesar Konrad II. je Bonifacija v letih 1028/1032 imenoval za mejnega grofa Toskane in leta 1051 za vojvodo Spoleta .

?as Matildine mladosti (do 1069) [ uredi | uredi kodo ]

Bonifacij se je drugi? poro?il z Beatrix (Beatri?e), h?erko Friderika II. (†1026), grofa Bara in vojvode Zgornje Lotaringije , ter Matilde ?vabske (†1031/1032) ^[5] . Imela sta tri otroke: Friderika (†1056), Beatri?e (†1053) in Matildo.

Mejni grof Bonifacij, ki pri ljudeh ni bil priljubljen, je umrl ubit na lovu (1052). Da bi mladoletnemu sinu Frideriku obvarovala rodbinske posesti, se je Beatri?e leta 1054 poro?ila s svojim daljnim sorodnikom, lotarin?kim vojvodo Gotfridom III. Bradatim ^[6] , ki je bil v sporu s cesarjem Henrikom III. , ker mu je ta odrekal pravico do fevda Spodnja Lotaringija . Poroka je cesarja tako razjezila, da je z vojsko prihrumel v Toskano, kjer pa vojvode ni ve? na?el; Beatri?e in h?i Matilda sta kot talki morali v izgnanstvo v Nem?ijo, medtem ko je sin Friderik ostal na cesarjevem firen?kem dvoru, kjer je kmalu umrl. Ker je ?e prej umrla sestra Beatri?e, je postala Matilda edina dedinja.

Po smrti cesarja Henrika III. (†1056) sta se Beatri?e in Matilda lahko vrnili domov in s pomo?jo pape?a Viktorja II. prevzeli upravljanje grofije in rodbinskih posesti. Gotfrid III. Baradati je uredil svoje odnose z regenti mladoletnega naslednika Henrika IV. , moral pa je zapustiti Lotaringijo. V Italiji je soupravljal posest rodbine Canossa in se kot pape?ev prista? v novem okolju kmalu uveljavil. Po smrti pape?a Viktorja II. so kardinali za novega pape?a izvolili Gotfridovega brata Friderika ^[7] , ki si je nadel ime ?tefan IX. Gotfridu je podelil v fevd vojvodino Spoleto .

Beatri?e in Gotfrid sta s podpiranjem reformatorskih pape?ev ^[8] odigrala pomembno vlogo v politiki osrednje in severne Italije ter Sardinije . Po smrti pape?a ?tefana IX. sta pomagala iz Rima pregnati protipape?a Benedikta X. in nudila oporo regularno izvoljenemu pape?u Nikolaju II. Leta 1062 sta poskusila prepre?iti prihod protipape?a Honorija II. v Rim.

Gotfrid III. Bradati je po smrti spodnje-lotarin?kega vojvode Friderika II. (†1065) dobil nazaj tudi Spodnjo Lotaringijo ; a ?e leta 1069 je umrl tudi on. Po mo?evi smrti je Beatri?e posesti in fevde vodila sama.

?as samostojnega regentstva Matildine matere, Beatri?e (1069-1076) [ uredi | uredi kodo ]

Malo pred o?imovo smrtjo se je Matilda iz dinasti?nih razlogov poro?ila z njegovim sinom iz prvega zakona, Gotfridom IV. Grbastim. Njuna h?i je kmalu po rojstvu umrla. Politi?no sta bila na nasprotnih straneh, Matilda je podpirala pape?a, Gotfrid pa kralja. Konec leta 1071 je Matilda zapustila mo?a in se vrnila k materi v Italijo. Beatri?e je v spomin na umrlo vnukinjo ustanovila samostan Frassinoro.

Leta 1073 je nastopil svoj pontifikat pape? Gregor VII. V Beatri?e in Matildi je na?el zvesti prista?ici. Vendar Matildinega zakona ni hotel razvezati; njenega mo?a je potreboval za zaveznika. Beatri?e je s potovanji po gospostvu in z darili iskala ?iroko soglasje za Matildino nasledstvo. To se ji je bolje posre?ilo na obmo?ju dana?nje Emilije-Romanje kot v Apeninih , kjer tudi z bogatimi darili ni mogla pridobiti prista?ev. Matilda je v tem ?asu spoznala ?tevilne visoke cerkvene osebnosti. S pape?em Gregorjem VII. se je seznanila ?e v ?estdesetih letih, ko je bil ?e nad?kof Hildebrand. Med ?enama in pape?em se je razvilo zaupno razmerje somi?ljenikov.

Leta 1076 pa se je ob imenovanju milanskega nad?kofa razplamtel investiturni spor . Dva nem?ka nad?kofa in 24 ?kofov je na sre?anju 26. januarja v Wormsu odreklo pape?u pokor??ino in v ogor?enem pismu, ki so ga poslali Gregorju VII., med drugim grajalo tudi njegov ≫?enski senat≪. Pape? se je odzval z izob?enjem Henrika IV. in ?kofov. Kmalu nato sta, edne za drugim, umrla Gotfrid IV. (februarja) in Beatri?e(aprila).

?as Matildinega samostojnega gospodarjenje (1076-1115) [ uredi | uredi kodo ]

Matilda se je po materini smrti ?elela umakniti v samostan, a ji pape? tega ni dovolil. Tako je nadaljevala, ne le z upravljanjem ogromnih rodbinskih posesti ( alodov ) ampak tudi z vodenjem toskanske mejne grofije. Za slednje sicer ni imela pravne osnove (po salijskih pravilih bi ?e po smrti Matildinega o?eta dr?avni fevd pripadel kralju), a ob sprva mladoletnem in sedaj oddaljenemu vladarju ter pape?evi bli?ini formalna podelitev fevda o?itno ni bila tako pomembna. Matilda se je kmalu izkazala kot odlo?na vladarica. Kot sestri?na Henrika IV. v drugem kolenu ^[9] pa je bila tudi primerna za posredovanje med pape?em in kraljem.

Henrika IV. je pape?evo izob?enje v Nem?iji pripeljalo v velike te?ave: vse ?tevil?nej?i so bili cerkveni in posvetni knezi, ki so kralju odrekali pokor??ino; pripravljali so se na izvolitev protikralja. Da bi to prepre?il, se je Henrik IV. v januarju 1077 sredi sne?ene zime kot ubog spokorjenec pojavil pred Matildinim gradom Canosa, kjer se je mudil pape?. V zameno za ?tevilne obljube je, tudi z Matildinim posredovanjem, dobil od pape?a odvezo in preklic izob?enja. Toda sovra?ni mu nem?ki knezi niso odnehali in so marca za protikralja izvolili Rudolfa Rheinfeld?kega .

V naslednjih letih se Gregor VII. ni vme?aval v bojevanje med kraljem in protikraljem v Nem?iji. Marca 1080 pa se je odlo?il in v postni sinodi na Lateranu za nem?kega kralja priznal Rudolfa Rheinfeld?kega, Henrika IV. pa ponovno izob?il. Tedaj je tudi Matilda odkrito stopila na pape?evo stran. Svoje posesti je tajno prenesla ^[10] na Sveti sede? (da bi jih zavarovala pred zavzetjem s strani kralja). Ob sebi je zbrala zveste italijanske mogo?ne?e, ki so ji prisegli zvestobo v pri?akovanem spopadu s prista?i Salijcev . ?e oktobra je res pri?lo do bitke pri Volti Mantovani , ki pa jo je Matildina stran izgubila. Prilo?nost so izkoristili vazali na njenih posestih, ki so se uprli njenemu avtoritarnemu na?inu vladanja. Proti njej so se obrnili toskanski grofje, izgubila je podporo mest.

15. oktobra je v Turingiji Rudolf Rheinfeld?ki podlegel rani, ki jo je dobil v bitki s Henrikovo vojsko. Henrik se je tako v Nem?iji znebil glavnega nasprotnika in se spomladi 1081 z vojsko napotil v Italijo . Brez odpora je maja 1081 pri?el pred Rim, a vanj ni mogel prodreti; Rim je ostal zvest Gregorju VII.

Henrik IV. je v grofovski pala?i v Lucci mestu podelil nove privilegije, Matildi pa formalno odvzel vse dr?avne fevde in jo izob?il iz pravnega reda (izrekel ji je Reichsacht ). S tem je predvsem izgubila svoje posesti v Lotaringiji. V Apeninih se je razvila mala vojna, ki jo je Matilda vodila iz svojih gradov.

Leta 1082 je postala Matilda pla?ilno nesposobna. Cerkvene zaklade Apolonijevega samostana pri gradu Canosa in posodje opatije Nonantola ^[11] je dala pretopiti v denar. Kraljeva stran ji je o?itala ropanje cerkva in samostanov. ?kofovske polo?aje so zasedli protigregorijanski ?kofje.

?eprav je ve?krat poskusil, Henrik IV. ni mogel prodreti v Rim, dokler mu marca 1084 mesto samo ni odprlo vrat. V Petrovi cerkvi je ustoli?il svojega protipape?a, Klemena III. , ta pa je Henrika kronal za cesarja. Z juga je Gregorju VII., ki se je zatekel v neosvojeni Angelski grad , prihajal na pomo? velika vojska Normanov , zato je Henrik hitro zapustil Rim in se vrnil v Nem?ijo.

Matildine ?ete so svoj prvi uspeh proti nasprotnikom dosegle poleti 1084 v bitki pri Sorbari severovzhodno od Modene. Leta 1085 so umrli trije, cerkveni reformi nenaklonjeni ?kofje ^[12] . Matilda je izkoristila prilo?nost in v Modeni, Reggiju in Pistoji spet nastavila gregorijance. Podprla je izvolitev pape?a Viktorja III. Njeni poslanci so se marca 1088 udele?ili umestitve pape?a Urbana II.

Pape? Urban II. se je z novim elanom lotil boja proti cesarju. Od Henrika IV. je zahteval popolno podreditev. Z njegovim posredovanjem se je sedemin?tiridesetletna Matilda poro?ila z Welfom V. (1089), sedemnajstletnim sinom odstavljenega bavarskega vojvode Welfa I./IV. Pape? je ?elel na ta na?in povezati ju?nonem?ke cesarjeve nasprotnike s svojimi severnoitalijanskimi prista?i.

Henrik IV. je tako marca 1090 z vojsko ponovno pri?el v Italijo , tokrat predvsem sovra?no proti Matildi. Njena vojska se je umaknila v Apenine. Henrik je pregnal Urbana II. iz Rima in ponovno ustoli?il protipape?a Klemena III. Mantova je padla po devetmese?nem obleganju (aprila 1091). Poleti 1091 je imel cesar pod svojo oblastjo vse obmo?je severno od Pada z grofijami Mantova, Brescia, Verona. Naslednje leto je zavzel ve?ji del grofij Modena in Reggio. Jeseni 1092 je za?el oblegati grad Canoso, a je po nekem izpadu braniteljev nenadoma odnehal. Njegov polo?aj se je za?el slab?ati. Opozicija v Italiji in Nem?iji se je krepila. Njegov sin Konrad , tudi ?e kronan za nem?kega kralja, se je v Italiji obrnil proti o?etu, kar pripisujejo tudi Matildinemu vplivu. Bavarci so za cesarja zaprli alpske prelaze in mu onemogo?ili povratek v Nem?ijo.

Leta 1095 se je par Matilda-Welf V. raz?el (zakon formalno ni bil nikdar razvezan). Njegov o?e, Welf IV., ki je nehal ra?unati na Matildine posesti, se je pobotal s cesarjem. Odprl je alpske prelaze in binko?ti 1097 je Henrik IV. ?e praznoval v Regensburgu . Naslednjih 13 let (do prihoda Henrika V. ) v Italiji ni bilo cesarja.

Leta 1096 so se za?ele razmere spet obra?ati Matildi v prid. Spet je lahko z darili pridobivala prista?e. V letih 1099/1100 sta jo spet sprejeli Pisa in Lucca . Toda sedaj ni mogla ve? ignorirati ?elja lokalnih oblastnikov. Upravljati je za?ela konsenzualno, na zborih posvetnih in cerkvenih plemi?ev.

Leta 1099, po razhodu s soprogom, je posinovila grofa Guido Guerra, ki je bil, tako kot ona, prista? cerkvene reforme; pri tem ni bilo omenjeno vpra?anje dedovanja. (Nekateri zgodovinarji dvomijo, da je ?lo za posinovljenje, morda je bil Guido le pomemben plemi?, ki ji je pomagal upravljati.) Guido se je umaknil v ozadje, odkar je Matilda 17. novembra 1102 na gradu Canosa v navzo?nosti kardinalskega legata Bernharda iz San Crisogona ponovno poklonila svoje posesti Svetemu sede?u (menda se je prva listina izgubila). (Mnogi zgodovinarji mislijo, da gre za listino, ki jo je ponaredila kurija , da bi se izognila morebitnim te?avam s posestnimi zahtevami s strani Welfov. Tudi po tem ?asu je namre? Matilda ?e ve?krat razpolagala s svojim imetjem.) ^[13]

Proti koncu ?ivljenja je Matilda najve? sredstev vlagala v krepitev opatije San Benedetto in Polirone (12 daritev v petih letih). Opatija je postala rodbinski samostan, izbrala si ga je za grobno mesto. Z darili so na novo zgradili opatijo in cerkev. V njej so se nahajali dragoceni evangelijski rokopisi. Ni pa v samostan prenesla posmrtnih ostankov svojih prednikov.

Leta 1109 je kralj Henrik V. , ki je v Nem?iji konec leta 1005 izpodrinil o?eta Henrika IV., navezal stike z Matildo in poudarjal njuno krvno sorodstvo. S pape?em Pashalom II. , ki je od leta 1099 pape?eval v Rimu, sta imela napete odnose. Henrik V. je avgusta 1110 krenil v spremstvu velike vojske v Italijo na kronanje. 12. februarja 1111, na sami slavnosti v rimski Petrovi cerkvi, je ponovno izbruhnil investiturni spor v tak?ni razse?nosti, da ceremonije ni bilo mogo?e nadaljevati. Henrik je dal pape?a in 16 kardinalov zapreti. Dva kardinala, zvesta Matildina prista?a, je na Matildino pro?njo kmalu izpustil, medtem ko je pape? pri?el iz ujetni?tva ?ele po dveh mesecih, ko je Henriku obljubil, da ga bo kronal za cesarja. 13. aprila 1111 sta Henrik in njegova mlada ?ena Matilda ^[14] dobila iz pape?evih rok cesarski kroni.

Na povratku domov se je Henrik ustavil na Matildinem gradu Bianello (6.-8. maja 1111), kjer je z njo sklenil, kot poro?a Matildin zgodovinopisec, menih Donizo, ≫trden dogovor≪ ( firmum foedus ) ^[15] , ki ga zgodovinopisje razume kot dedno pogodbo v primeru Matildine smrti. Vendar mnogo zgodovinarjev v to dvomi. Podrobnosti dogovora niso znane. Morda ji je podelil tudi namestni?tvo v Italiji. ^{[16] [17]} . Morda je Matilda, ki je bila ?e slabega zdravja, ?elela le, da sre?anje mine brez konfliktov. Vsekakor se je kasneje spor za njeno dedi??ino vlekel vse do za?etka 13. stoletja.

Leta 1115 je Matilda zbolela in umrla v malem kraju Bondeno, med Mantovo in Modeno, v prisotnosti opata Pontiusa iz Clunyja in posvojenca Guida Guerre. Prvi? je bila pokopana v rodbinskem samostanu San Benedetto in Polirone. Leta 1644 je dal pape? Urban VIII. prenesti njene ostanke v cerkev sv. Petra v Rimu ; tam je pokopana kot prva ?enska. Nagrobni spomenik ji je izklesal kipar Gian Lorenzo Bernini .

Matilda ni zapustila naslednikov. Rodbina je z njo izumrla.

Matildin dvor, njene kulturne in humanitarne dejavnosti [ uredi | uredi kodo ]

Matilda je svojo pravico do oblasti opirala na ugled mogo?nega o?eta, vojvode Bonifacija; podpisovala se je s ≫ filia quondam magni Bonifatii ducis ≪ ^[18] . Tako kot drugi vladarji tistega ?asa, ni imela stalne rezidence, oblast je uveljavljala z nenehno prisotnostjo na terenu. Z dvorom je potovala od gradu do gradu, njeni gradovi so bili razporejeni po vsem gospostvu. Spremstvo-dvor so sestavljali najo?ji zaupniki, svetovalci, duhovniki, pape?ki legat in, seveda, oboro?eno spremstvo. Imela je tudi lokalne zaupnike. Za svoj ugled je skrbela tudi z darili in slavnostnimi praznovanji cerkvenih praznikov. Uvajala je pisne dokumente, kar je bilo za tisti ?as napredno. Imela je svoj pe?at. Re?evala je lokalne pravne spore. V obdobju 1081-98, ko je bilo njeno gospostvo v krizi, bele?imo odsotnost dokumentov.

Darovala je samostanom, gradila cerkve, v mestih in na gorskih prelazih je ustanavljala bolnice-zaveti??a, skrbela je za oskrbo romarjev in ubogih.

Matilda je bila zelo izobra?ena in ljubiteljica knjig. Teko?e je govorila francosko in nem?ko. Njen dvor je bil sredi??e kulture in naprednih ved. K delu je spodbujala umetnike, mnogi so ji posve?ali svoja dela (ni jasno, ali je Matilda v Dantejevi Bo?anski komediji res ona). Pravni strokovnjaki so ji svetovali pri njenih razsodbah. Poskrbela je za zapis zgodovine svoje rodbine. Donizo, menih samostana Sant Apolonio, je v prvem delu spisa Vita Mathildis ^[19] opisal zgodovino njenih prednikov, v drugem delu pa njeno ?ivljenje, njena darovanja, in njene predsmrtne misli. Za ?asa ?ivljenja in ves ?as do dana?njih dni je bila dele?na velikega zanimanja in nasprotujo?ih si sodb, odvisnih najve? od tega, ali je bil pisec naklonjen cerkveni ali posvetni strani.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Donizo iz Canose: Vita Mathildis (De principibus Canusinis) Arhivirano 2020-02-01 na Wayback Machine .. Izdal Ludwig C. Bethmann. MGH Scriptores 12, Hannover 1856, str. 351?409
• Zielinski, Herbert: Mathilde . Neue Deutsche Biographie (NDB) 16, Duncker & Humblot, Berlin 1990, ISBN 3-428-00197-4 , str. 378?380.
• Goez, Elke (2012). Mathilde von Canossa . Darmstadt: Primus-Verlag. COBISS   73 . ISBN   978-3-86312-346-8 .
• Goez, Werner: Uber die Mathildischen Schenkungen an die Romische Kirche . V: Fruhmittelalterliche Studien 31, 1997, str. 158?196.
• Struve, Tilman: Mathilde von Tuszien-Canossa und Heinrich IV. Der Wandel ihrer Beziehungen vor dem Hintergrund des Investiturstreites . Historisches Jahrbuch 115, 1995, str. 41?84.
• Golinelli, Paolo (1991). Matilde e i Canossa nel cuore del medioevo . Milano: Camunia. ISBN   88-7767-104-1 .
• Goez, Elke: Mit den Mitteln einer Frau? Zur Bedeutung der Furstinnen in der spaten Salierzeit . V: Zey, Claudia: Machtige Frauen? Koniginnen und Furstinnen im europaischen Mittelalter (11. ? 14. Jahrhundert) . Ostfildern 2015, str. 307?336.
• Rogge, Jorg: Machtige Frauen? Koniginnen und Furstinnen im europaischen Mittelalter (11.?14. Jahrhundert) ? Zusammenfassung . V: Zey, Claudia (Hrsg.): Machtige Frauen? Koniginnen und Furstinnen im europaischen Mittelalter (11. ? 14. Jahrhundert) . Ostfildern 2015, str. 437?458.

{{subst:#if:Matilda Toskanska|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1046}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1115}}||LIVING=(?ive?i ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1046

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1115}}

|| LIVING  = ?ive?i ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1115

}}]]