Makrin Macrinvs
24. cesar Rimskega cesarstva
Makrinov aureus
Vladanje	8. april 217 ? junij 218
Predhodnik	Karakala
Naslednik	Elagabal
Rojstvo	164 [1] [2] [3] ali 165 [4] [5] [6] Cherchel , Cezarejska Mavretanija
Smrt	218 [1] [2] […] Kapadokija
Zakonec	Nonija Celza
Potomci	Diadumenijan
Imena ? Marcus Opellius Macrinus (od rojstva do prihoda na prestol) ? Caesar Marcus Opellius Severus Macrinus Augustus (kot cesar)
Rodbina	brez dinastije

Makrin ( latinsko Marcvs Opellivs Severvs Macrinvs Avgvstvs ) je bil rimski cesar , ki je vladal leta 217 in 218, * okoli 165, Iol Caesarea, Tingi?ka Mavretanija , 8. junij 218 , Kapadokija .

Makrin je bil Berber iz severne Afrike in ?lan konjeni?kega vite?kega reda. Bil je prvi rimski cesar, ki ni bil iz senatorskega razreda. ^[7] Leta 218 so ga strmoglavili in usmrtili.

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Zgodovinsko ozadje [ uredi | uredi kodo ]

Rojen je bil v Cezareji (sedanji Cherchell, Al?irija ) v provinci Tingitanski Mavretaniji v dru?ini vitezov konjeni?kega reda. Dobra izobrazba mu je omogo?ila, da se je povzpel v krog rimskih politikov. Z leti je zaslovel kot izku?en pravnik in pod cesarjem Septimijem Severjem postal pomemben dr?avni uradnik. Severjev naslednik Karakala ga je imenoval za prefekta pretorijske stra?e .

Makrin je verjetno u?ival Karakalovo zaupanje, ko so se za?ele ?iriti govorice, da bi ga lahko strmoglavil in sam zasedel cesarjevo mesto, pa se je stanje spremenilo. Ker je bil Karakala nagnjen k ubijanju svojih politi?nih nasprotnikov, se je Makrin verjetno zbal za svojo varnost. Kasij Dion trdi, da se je Karakala ?e pripravljel na zamenjavo ?lanov Makrinovega ?taba.

Spomladi leta 217 je bil Karakala v vzhodnih provincah in se pripravljal na pohod proti Partskemu cesarstvu . V njegovem ?tabu je bil med drugimi pripadniki pretorijske stra?e tudi Makrin. Aprila je cesar od?el na obisk templja Luna v bli?ini prizori??a bitke pri Karhi. Spremljala ga je samo njegova osebna stra?a, v kateri je bil tudi Makrin. Potek dogodkov ni povsem jasen, Karakala pa so na potovanju zagotovo ubili, verjetno 8. aprila 217.

Makrin je trdil, da je cesarja ubil njegov osebni stra?ar, katerega so nato ubili njegovi vojaki, in se 11. aprila proglasil za cesarja. Za cezarja in socesarja je imenoval svojega sina Diadumenijana . K svojemu imenu je dodal ime Antonin, s katerim se je ?elel povezati z relativno stabilno vladavino cesarjev Antoninske dinastije iz 2. stoletja.

Vladanje [ uredi | uredi kodo ]

Senat je Makrina kjub temu, da je bil samo vitez konjeni?kega reda, potrdil za novega cesarja, verjetno zaradi tega, ker je bil izvrsten pravnik in je imel spo?tljiv odnos do senatorskega razreda. ^[8] Po prevzemu oblasti je Makrin kljub temu zamenjal nekaj provincijskih s svojimi zaupanja vednimi ljudmi. Karakalova mati Julija Domna ga je sprva pustila pri miru, ko je za?ela spletkariti z vojsko pa ji je ukazal, naj zapusti Antiohijo . Julija Domna se je zaradi zadnje faze raka na dojki odlo?ila, da ne bo od?la, ampak bo stradala do smrti. ^[9]

Makrin je bil v zahtevnih zadevah v zunanji politiki bolj nagnjen k spravi kot k voja?kemu konfliktu. Te?ave v Dakiji je re?il z vrnitvijo talcev, ki jih je zadr?eval Karakala, te?ave v Armeniji pa z ustoli?enjem Tiridata II. Armenskega, katerega o?e je bil v Karakalovem zaporu. Mnogo ve?ji problem je bila Mezopotamija , katero so po Karakalovem umiku zasedli Parti. Poleti 217 se je spopadel s Parti v tri dni trajajo?i krvavi bitki pri Nisibisu , po kateri je bil prisiljen v pogajanja. Rim je moral v zameno za mir na vzhodu pla?ati kralju Artabanu IV. ogromno od?kodnino 200 milijonov sestercev .

Na finan?nem podro?ju se je pokazal kot daljnoviden cesar, ker je prevrednotil rimsko valuto. Vsebnost srebra v denariju je pove?al z 51,5% na 58%, s ?imer se je masa srebra v kovancu pove?ala z 1,66 g na 1,82 g. ^[10]

Makrinu v ?ast so na vi?ku njegove priljubljenosti gradili spomenike, vklju?no s kapitolinskim templjem v Volubilisu , ki je bil zgrajen leta 217. ^[11]

Makrinova nepripravljenost, da bi se zapletal v vojne, in njegov neuspeh v vojni s ?ibkej?imi Parti, sta med vojaki povzro?ila veliko nezadovoljstvo. To ga je vzpodbudilo k omejevanju privilegijev vojakov, ki so jih dobili pod Karakalo, in uvedbi pla?nega sistema, po katerem so bili rekruti manj pla?ani kot veterani. Legije so kmalu zatem za?ele iskati rivalskega cesarja.

Njegova priljubljenost je trpela tudi v Rimu. Zamerili so mu, da kot novi cesar ni obiskal Rima, poleg tega pa je neurje v poznem poletju povzro?ilo poplave in ?tevilne po?are. Makrinov mestni prefekt se je izkazal za nesposobnega za popravilo ?kode in je moral odstopiti.

Padec [ uredi | uredi kodo ]

Nezadovoljstvo so spodbujali pre?iveli ?lani Severske dinastije na ?elu s Karakalovo teto Julijo Meso in h?erkama Julijo Semias in Julijo Mameo. Po izselitvi iz cesarske pala?e jih je Makrin prisilil, da so se vrnile domov v bli?ino Emese v Siriji , od koder so vodile kampanjo za vrnitev Severjev na rimski prestol.

Uporabile so svoj vpliv na kult son?nega bo?anstva Elagabala ( latinizirana oblika imena El Gabal) in razglasile Semiasinega sina Elagabala , imenovanega po son?nem bogu, za pravega Karakalovega naslednika. Poleg tega so raz?irile govorice, da je Elagabal nezakonski Karakalov sin in zato potomec zveze med prvimi bratranci.

Smrt [ uredi | uredi kodo ]

III. galska legija je 18. maja 218 v svojem taboru v Rafani v Galileji Elagabala razglasila za cesarja. Vojska je vkorakala v Antiohijo in se 8. junija spopadla z Makrinovo vojsko. Makrin, katerega je zapustila ve?ina vojakov, je do?ivel odlo?ilen poraz in je pod krinko kurirja posku?al pobegniti v Italijo. Pri Halkedonu so ga ujeli in kasneje v Kapadokiji usmrtili. Njegov sin Diadumenijan je nameraval pobegniti v Partsko cesarstvo , vendar so ga v Zeugmi ujeli in ubili.

Zapu??ina [ uredi | uredi kodo ]

Makrinova kratka vladavina, ki je bila pomembna zaradi novosti, ki so se zgodile prvi? v rimski zgodovini, se je kon?ala zaradi nesposobnosti sicer sposobnega mo?a, da obvladuje vojsko in izpolnjuje njene zahteve. Smrt v rokah vojakov je okrepila njihovo prepri?anje, da so prav oni nosilci mo?i in poudarila pomembnost ohranjanja podpore tega pomembnega dela rimske dru?be.

Po Makrinovi smrti je na oblast ponovno pri?la Severska dinastija s cesarjema Elagabalom in Severjem Aleksandrom , ki sta vladala naslednjih sdemnajst let.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Kasij Dion , Rimska zgodovina .
• Herodijan, Zgodovina Cesarstva od smrti Marka (Antonija) .
• Historia Augusta .
• S.N. Miller (1965), The Army and the Imperial House , The Cambridge Ancient History, XII: The Imperial Crisis and Recovery (A.D. 193?324), S.A. Cook in drugi uredniki, Cambridge University Press, str. 50?52.