Ludvik IV.
portret Ludvika IV. na grobni plo??i v munchenski Frauenkirche (1468)
rimsko-nem?ki kralj do 1330 skupaj s Frederikom Lepim
Vladanje	20. oktober 1314 ? 11. oktober 1347
Kronanje	25. november 1314 ( Aachen )
Predhodnik	Henrik VII.
Naslednik	Karel IV.
kralj Italije
Vladanje	31. maj 1327 ? 11. oktober 1347
Kronanje	31. maj 1327 ( Milano )
Predhodnik	Henrik VII.
Naslednik	Karel IV.
cesar Svetega rimskega cesarstva
Vladanje	1328 ? 11. oktober 1347
Kronanje	17. january 1328 ( Rim )
Predhodnik	Henrik VII.
Naslednik	Karel IV.
vojvoda Bavarske do 1317 skupaj z Rudolfvom I. Bavarskim
Vladanje	1301 ? 11. oktober 1347
Predhodnik	Rudolf I, vojvoda Bavarski
Naslednik	Ludvik V. Starej?i, ?tefan II., Ludvik VI. Rimljan, Viljem V., Albert I., Oton V.
Rojstvo	1. april 1282 ali 1286 Munchen
Smrt	11. oktober 1347 [1] Puch, Furstenfeldbruck [d]
Pokop	Frauenkirche v Muenchnu
Zakonec	Beatrice ?vidni?ka Margareta II. Holandska
Potomci	Matilda Ludvik V. Starej?i ?tefan II. Ludvik VI. Rimljan Viljem Albert I. Beatrice Oton V.
Rodbina	Wittelsbachi
O?e	Ludvik II., vojvoda Bavarski
Mati	Matilda Habsbur?ka
Religija	katoli?ka

Ludvik IV. Wittelsba?ki ali Bavarski , tudi Ludvik Bavarec , bavarski vojvoda, rimsko-nem?ki kralj , cesar Svetega rimskega cesarstva , * 5. april 1282 , Munchen , 11. oktober 1347 , Puch blizu Furstenfeldbrucka .

Neenotnost volilnih knezov , ki so izvolili dva kralja, in spor med pape?tvom in cesarstvom sta zaznamovala vse Ludvikovo vladanje. Potem ko je na bojnem polju premagal svojega protikralja, Habsbur?ana Friderika Lepega , je proti volji pape?a izsilil pot v Rim , kjer se je pustil od predstavnikov oblasti kronati za cesarja. Pape? Janez XXII. ga je izob?il in mu odrekel vse pravice do vladanja. Ker se je spor s Habsbur?ani ?e kar nadaljeval, je Ludvik iskal re?itev v dogovorih s sokraljem o skupnem vladanju in je nazadnje ponudil celo svoj odstop, v primeru da Friderik Lepi pri pape?u pridobi aprobacijo. A to se ni zgodilo. Ker tudi naslednji pape? Benedikt XII. ni preklical Ludvikovega izob?enja, so volilni knezi na znamenitem sre?anju v Rhensu leta 1338 sprejeli na?elo, po katerem rimsko-nem?ki kralj , ki ga izvolijo volilni knezi z ve?ino glasov, ne potrebuje pape?eve aprobacije. Na?elo sta potrdila tudi dvorni in dr?avni zbor in je postalo ena od osnovnih zakonitosti Svetega rimskega cesarstva .

Ludvik je zelo veliko pozornosti posve?al krepitvi wittelsba?ke dinastije. Vneto in dokaj brezobzirno si je prila??al nova ozemlja in si na ta na?in nabiral vse ve? sovra?nikov, kar je spodbudilo volilne kneze, ki jih je podprl tudi novi pape? Klemen VI. , da so izvolili novega kralja, Luksembur?ana Karla IV. , moravskega mejnega grofa. ?e preden pa je pri?lo med kraljema do voja?kega spopada, je Ludvik na lovu nepri?akovano umrl.

Uveljavitev na Bavarskem (do 1313) [ uredi | uredi kodo ]

Ludvikov o?e, Ludvik II. Strogi , vojvoda Zgornje Bavarske in Pfalza , se je v svojem tretjem zakonu poro?il z Margareto, h?erko rimsko-nem?kega kralja Rudolfa I. V njunem zakonu sta se rodila dva sina, leta 1274 Rudolf I. in leta 1282 Ludvik IV. Ludvika so vzgajali na dunajskem dvoru njegovega strica, vojvode (in kasneje kralja) Alberta I. , skupaj z doma?imi otroki; med njimi je bil tudi bratranec Friderik , kasnej?i Ludvikov tekmec za kraljevi prestol. Ludvikov o?e je umrl leta 1294. ^{[2] [3]}

Ludvik sprva ni bil dolo?en za vladarja. Na zahtevo njegove habsbur?ke matere in njenega brata pa so ga leta 1302 postavili za sovladarja njegovemu starej?emu bratu Rudolfu I. na Zgornjem Bavarskem, potem pa tudi v Pfalzu. ^[4] Njuno vladanje je bilo polno sporov, celo oboro?enih.

Na Spodnjem Bavarskem je tedaj vladal vojvoda ?tefan I. iz vzporedne veje Wittelsbachov, ki je decembra 1310 umrl. Ludvik je prevzel skrbni?tvo nad njegovima mladoletnima sinovoma Otonom IV. in Henrikom XIV. Toda za skrbni?tvo so se potegovali tudi Habsbur?ani. Ludvik je zato v Munchnu (12. junij 1313) z bratom sklenil mir in dogovor o skupnem vladanju na Zgornjem Bavarskem. Pogodba je zdr?ala le eno leto a dovolj, da je Ludvik pridobil ?as, potreben za obra?un s Habsbur?ani. V bitki pri Gammelsdorfu je 9. novembra 1313 premagal bratranca Friderika Lepega. Z zmago si je dokon?no zagotovil sporno skrbni?tvo in s tem tudi nadzor nad Spodnjo Bavarsko. ^[5]

Dvojne volitve rimsko-nem?kega kralja (1314) [ uredi | uredi kodo ]

Avgusta 1313 je v Italiji umrl cesar-Luksembur?an Henrik VII. Najresnej?a kandidata za njegovega naslednika sta bila njegov sin Ivan in sin rimsko-nem?kega kralja-Habsbur?ana Alberta I. , ki je vladal pred Henrikom VII., Friderik Lepi . (Prizadevanje francoskega kralja Filipa IV. , da bi na cesarski prestol spravil kandidata iz dinastije Kapetingov , pri volilnih knezih ni imelo nikakr?nih izgledov.) ^[6]

Staroste luksembur?ke rodbine so ocenili, da mladi Ivan ne bo dobil zadostne podpore volilnih knezov, in so ga pregovorili, da se je odrekel kandidaturi. Na vsak na?in pa so hoteli prepre?iti izvolitev Habsbur?ana in so zato kot kompromisnega kandidata predlagali Wittelsbacha Ludvika IV., ki si je z voja?ko zmago pri Gammelsdorfu v vsej Evropi pridobil velik ugled. Prepri?ani so bili, da se zaradi majhne materialne osnove, ki so mu jo nudile njegove skromne posesti, in zaradi neprestanih prepirov v rodbini ne bo mogel razviti v mo?nega vladarja, kakr?nega si volilni knezi nikdar niso ?eleli. Toda njihovo pri?akovanje, da bo Friderik Lepi v korist bratranca odstopil od kandidature, se ni izpolnilo in tako je 14 mesecev po smrti Henrika VII. pri?lo do dvojnih volitev: 19. oktobra 1314 so ?tirje volilni knezi v Sachsenhausnu glasovali za Habsbur?ana Friderika Lepega ( kolnski nad?kof Heinrich II. von Virneburg, wittelsba?ki grof Rudolf I., ki je glasoval proti bratu, sa?ko-wittenber?ki vojvoda Rudolf, ki si je lastil sa?ki glas, in Henrik Koro?ki, ki si je pripisoval pravico do ?e?kega glasu). Naslednjega dne je pred vrati Frankfurta pet volilnih knezov izvolilo za kralja Wittelsbacha Ludvika IV. (?e?ki kralj Ivan in trierski nad?kof Balduin , ki sta bila oba Luksembur?ana, dalje majn?ki nad?kof Peter von Aspelt, sa?ko-lauenbur?ki vojvoda Ivan II., ki si je tudi lastil sa?ki glas, ter brandenbur?ki mejni grof Waldemar). ^[6] Obe kronanji sta bili 25. novembra, a obe s pomanjkljivostmi: Ludvika in njegovo soprogo Beatrice je kronal majn?ki nad?kof (po obi?ajih bi ga moral kolnski) v tradicionalnem Aachnu z nepristnimi insignijami; Friderika Lepega je v (nepravem) Bonnu kronal kolnski nad?kof s pristnimi insignijami. ^[7]

Spopadi in sporazumi med kraljema (1315-26) [ uredi | uredi kodo ]

Pape?a, ki bi morda lahko s svojim mnenjem vplival na odlo?itev, tedaj ni bilo ( Klemen V. je pol leta pred volitvami umrl, naslednika pa ?e ni bilo) in izgledalo je, da bi moralo o novem kralju odlo?iti oro?je. Toda tekmeca sta se dolgo ?asa izogibala odlo?ilnemu spopadu, posebno ?e Friderik Lepi, ki je 15. novembra 1315 do?ivel pri Morgartenu poraz proti ?vicarski konfederaciji . ^[8] Do manj?ih spopadov je pri?lo leta 1315 pri Speyerju in Buchloe, leta 1316 pri Esslingenu, leta 1319 pri Muhldorfu in leta 1320 pri Strasbourgu . Odlo?ilen pa je bil spopada 28. septembra 1322 pri Muhldorfu ob Innu . Friderik Lepi je sku?al ob pomo?i 4000 Ogrov in Kumanov izsiliti odlo?itev, a je bitko izgubil. ^[9] Zmago je izbojevala Ludviku zvesta pehota ob pomo?i luksembur?kih in nurnber?kih ?et; verjetno je k zmagi prispeval tudi samostan Furstenfeld, ki je prestregel habsbur?ke sle; Ludvik se je kasneje samostanu oddol?il z velikimi privilegiji. ^[10] Friderik Lepi je pri?el v ujetni?tvo. Ludvik naj bi sprejel svojega habsbur?kega sorodnika z besedami: "Bratranec, nikdar Vas ?e nisem bil tako vesel kot danes." Naslednja tri leta ga je imel zaprtega v gradu Trausnitz. ^[11]

Toda Ludvikova oblast tudi po zmagi ni bila gotova, kajti Habsbur?ani so vztrajali v sovra?nem razpolo?enju. Zaostrili so se tudi odnosi s pape?em Janezom XXII. , ki se sprva ni vme?aval v spor za prestol, ?eprav je deloval proti Ludviku. Ta je spomladi 1323 odposlal v Italijo kot cesarskega vikarja Bertholda von Marstetten-Neuffena, ?eprav je pape? ?e leta 1317 na to mesto imenoval neapeljskega kralja Roberta Modrega . Janez XXII. se je ?util izzvanega in je oktobra 1323 Ludviku zagrozil, da ga bo izob?il kot neveljavno izvoljenega, ?e v treh mesecih ne razveljavi vseh uzurpatorskih vladarskih potez v Nem?iji in Italiji. ?eprav je Ludvik protestiral in zahteval sklic koncila, ga je pape? 23. marca 1324 izob?il in mu 11. julija odvzel vse vladarske pravice in raz?iril izob?enje na njegove prista?e. ^{[12] [13]} Pape?eve gro?nje knezov in mest niso odvrnile od kralja; ?e najve? moralnih in verskih stisk je vernikom povzro?ala prepoved opravljanja vsakr?nih sakralnih dejavnosti. ^[14]

Tak?en potek dogodkov je Ludvika spodbudil k spravi s Friderikom. Na pogajanjih v Trausnitzu se je Friderik Lepi odpovedal kroni in habsbur?kim cesarskim fevdom. Dogovor so ob skupni velikono?ni ma?i podkrepili s prejemom hostije, ki so si jo med seboj razdelili in s skupno ve?erjo, s katero je tudi Friderik pokazal, da se ne meni za pape?evo ravnanje in se je postavil proti njemu. ^[14] Dogovor o zaroki med Ludvikovim sinom ?tefanom in Friderikovo h?erko Elizabeto naj bi ?e podkrepil spravni dogovor.

Toda Friderikovi bratje nikakor niso sprejeli sporazuma. Tajna pogajanje med Ludvikom in Friderikom so se zato nadaljevala. ?ez pol leta se je Ludvik odpovedal samostojnemu vladanju; 5. septembra 1325 je v munchenski pogodbi priznal Friderika Lepega za sovladarja z vsemi pravicami. Pape? je proglasil pogodbo za neveljavno. Ugovarjali so tudi volilni knezi in zahtevali nove volitve. Zato je Ludvik 7. januarja 1326 izjavil, da je pripravljen odpovedati se kraljestvu, ?e bo Friderik Lepi v ?estih mesecih dobil pape?evo aprobacijo. Toda vse pobude Habsbur?anov pri kuriji v Avignonu so bile zastonj. Janez XXII. je okleval in zamudil rok. ^[14] S smrtjo Friderikovega brata Leopolda I. (februar 1326) je opozicija lai?nih knezov izgubila svojega politi?nega vodjo in Friderik Lepi vse do smrti (1330) ni dobil pomembnih vladarskih pooblastil. ^[15] Z odklonitvijo mirne re?itve se je pape? pokazal kot nespravljiv in trdosr?en. Nasprotno si je Ludvik s svojimi spravnimi poskusi, morda le takti?nimi potezami, pridobil simpatije knezov in ljudstva. ^[16]

Ludvik v Italiji. Zaostritev spora s pape?em (1327-34) [ uredi | uredi kodo ]

Ludvik se je januarja 1327, presenetljivo, z manj kot 200 spremljevalci odpravil na pohod v Italijo. V Trentu je pape?a obdol?il herezije. Viscontiji so mu omogo?ili, da se je 31. maja, za binko?ti , lahko dal v Milanu kronati z ?elezno krono Langobardov .

Spor med posvetno in cerkveno oblastjo se je vse bolj zaostroval. Pape? je Ludviku odvzel podedovano ?ast bavarskega vojvode, ga obsodil za heretika in mu nazadnje vzel vsa imenovanja in ?asti. Ludvik se je opiral predvsem na dr?avno-teoreti?en spis Defensor pacis minorita Marsilija iz Padove , po katerem lahko samo koncil predstavlja skupnost vernikov in ki graja pape?evo te?njo po posvetni oblasti. Kralja je podpirala tudi skupina u?enih minoritov pod vodstvom Viljema iz Ockhama , ki so se zavzemali za strogo lo?itev cerkve od dr?ave. ^[15]

Ne oziraje se na pape?eve obto?be je Ludvik nadaljeval potovanja proti Rimu. Ni se sre?eval s te?avami, s kakr?nimi se je moral boriti na svoji poti Henrik VII. V za?etku januarja 1328 je pri?el v Rim, kjer so ga ljudje navdu?eno sprejeli. Varnost mu je zagotavljal vodja rimskih gibelinov , Sciarra Colonna. 17. januarja 1328 so trije ?kofi in ?tirje mestni veljaki kronali Ludvika za cesarja. Zaradi o?itkov, da kronanje ni bilo ustrezno, je Ludvik razglasil Janeza XXII. za odstavljenega in pustil, da je zbor rimskih duhovnikov in laikov 12. maja 1328 izvolili za novega pape?a fran?i?kana Petrusa Carvaro, ki si je nadel ime Nikolaj V. Ta je za binko?ti, 22. maja 1328, Ludvika v Petrovi cerkvi ponovno kronal za cesarja. ^[17]

Ker se ni mogel spraviti s sinovoma svojega umrlega brata Rudolfa I. (†1319), je Ludvik ?e med vra?anjem iz Italije, 4. avgusta 1329 v Paviji , v rodbinski pogodbi razdelil podedovano ozemlje: sam je obdr?al Zgornjo Bavarsko, naslednikoma svojega umrlega brata, Rudolfu II. in Rupertu I., pa je prepustil Renski palatinat (Pfalz) in ozemlje ob ?e?ki meji, kasneje poimenovano kot Zgornji Palatinat (Oberpfalz). V primeru izumrtja ene od vej bi nasledstvo pripadlo drugi veji. ^[18] S to delitvijo sta nastali dve wittelsba?ki glavni veji, ki sta se spet zdru?ili ?ele leta 1777.

Ludvik se je februarja 1330 vrnil v Munchen kot edin rimsko-nem?ki kralj, kajti njegov sokralj, Friderik Lepi, ki je doma vladal med Ludvikovo odsotnostjo, je v januarju umrl. Na strate?ko pomembnem alpskem prehodu pri Oberammergauu je Ludvik dal zgraditi samostan Ettal. ^[19]

Med Ludvikovim potovanjem po Italiji je pape? Janez XXII. vsa Ludvikova imenovanja in odredbe progla?al za ni?ne in posku?al iz Avignona organizirati izvolitev novega rimsko-nem?kega kralja. Prvotna pripravljenost volilnih knezov in francoskega kralja za sodelovanje pa je splahnela, ko se je pokazala razli?nost interesov in ko so zaradi spora o novem main?kem nad?kofu pri?li Luksembur?ani s pape?em navzkri? (njihov kandidat za nad?kofa je bil Balduin Luksembur?ki). Ko se je spor za polo?aj v main?ki nad?kofiji leta 1329 ?e stopnjeval, so Luksembur?ani pre?li na Ludvikovo stran. ^[20] Luksembur?ani so imeli precej zaslug, da se je Ludvik zmogel obdr?ati v Nem?iji in Ludvik je Ivanu dovolil, da mo?neje pose?e v dogajanja v Italiji ?e posebej, ker se je na poletje 1330 nameraval tja vrniti (kar se pa potem ni zgodilo). ^[21]

Ker pape? ni hotel preklicati Ludvikovega izob?enja, je Ludvik v listini z 19. novembra 1333 kot kralj ponudil odstop v korist Henrika XIV., vojvode Spodnje Bavarske. Cesarski polo?aj v listini ni bil omenjen. Na?rt, da odstopi samo kot kralj, zgodovinarji ocenjujejo kot diplomatsko zvija?o v pogajanju s pape?em. Ludvik je tudi s to ponudbo odstopa, tako kot prvi?, zbudil simpatije pri knezih in podlo?nikih. ^[22] Junija 1334 je odstop demantiral. Decembra 1334 je Janez XXII. umrl. Nasledil ga je Benedikt XII. , a tudi ta Ludvikovega izob?enja ni preklical. ^[23]

Na vi?ku cesarske mo?i (1335-45) [ uredi | uredi kodo ]

V sporu glede francoske krone in angle?kih posesti v Franciji med angle?kim kraljem Edvardom III. in francoskim kraljem Filipom VI. se je ve?ina nem?kih knezov nagibala na angle?ko stran. Cesar Ludvik, ki je francoskemu kralju zameril, da je spodnesel ?e napeljana pogajanja s pape?em o preklicu izob?enja, je v letih 1337-38 sklenil z Edvardom III. zavezni?ko pogodbo.

Ker se tudi novi pape? ni zavzel za odpravo spora med cerkveno in posvetno oblastjo, se je pojavilo gibanje, v katerem so pod vodstvom trierskega nad?kofa Balduina sodelovali tako cerkveni kot posvetni knezi in ki naj bi spodbudilo Benedikta XII. k popu??anju. ^[24]

16. julija 1338 se je v Rhensu sestalo ?est volilnih knezov z namenom, da poenotijo svoja stali??a in uveljavijo pravico volilnih knezov, da brez vme?avanja cerkve z ve?ino glasov izvolijo kralja. Svoje stali??e so tudi pravno utemeljili. Tri tedne kasneje (6. avgusta 1338) je bilo na dr?avnem zboru v Frankfurtu to stali??e potrjeno. Cesar je objavil dokumenta Licet iuris in Fidem catholicam , v katerih je natan?neje razlo?eno, da je oblast dana od boga in da lahko oseba, ki jo po na?elu ve?ine izvolijo volilni knezi, brez pape?eve potrditve (aprobacije) deluje kot rimski kralj in cesar. ^[25]

Septembra 1338 so bile na ?iroko obiskanem dvornem zboru v Koblenzu ponovno v mnogih zakonih opredeljene pravice kralja oz. cesarja. Prazni?nemu zasedanju je prisostvoval tudi angle?ki kralj Edvard III. Ludvik ga je imenoval za cesarskega vikarja, Edvarda pa je cesarju izkazal spo?tovanje. Na zboru je tudi kralj Ivan opustil dotlej cesarju nenaklonjeno dr?o in se mu uklonil. Ludvik je bil tedaj na vrhuncu mo?i. Glede na zaostrene razmere pa ni mogel ra?unati na preklic pape?evega izob?enja. ^[25]

Po angle?ki pomorski zmagi nad Francozi pri Slynsu je Ludvik spremenil zavezni?tvo. Januarja 1341 je sklenil zvezo s francoskim kraljem Filipom VI. , aprila pa je preklical v Koblenzu podeljeni vikariat. Vendar v stoletno vojno ni posegel. ^[26]

Skrb za ?iritev wittelsba?kih posesti [ uredi | uredi kodo ]

Ludvik je ves ?as skrbel za krepitev svoje dinastije in ?iritev ozemelj pod njenim neposrednim nadzorom. Pri tem je velikokrat tr?il ob interese Luksembur?anov . ?e?ki kralj Ivan do konca ?ivljenja ni mogel preboleti, da je (po nasvetu starej?ih ?lanov rodbine) moral na volitvah leta 1313 umakniti svojo kandidaturo in je ?e kar naprej sanjal o cesarskem prestolu. Tudi zato je velikokrat nasprotoval cesarju, vmes pa ga je tudi podpiral.

?iritev posesti na severovzhodu in severozahodu [ uredi | uredi kodo ]

Po izumrtju vladajo?e veje Askanijcev v mejni grofiji Brandenburg (1320), je Ludvik grofijo, kljub protestom askanijskega sorodstva, podelil svojemu osemletnemu sinu Ludviku V. Bavarskemu (kasneje imenovanemu Starej?i) in za njegovega regenta dolo?il grofa Bertholda VII. von Henneberg-Schleusingen, kateremu je podelil ?tevilne privilegije in svobo??ine, da bi lahko dr?al ravnote?je Luksembur?anom, ki so se tudi zanimali za grofijo. ^[27] Brandenburg, na katerega je bil po tradiciji vezan volilni glas , je namre? zase zahteval tudi ?e?ki kralj Ivan, kot nadomestilo za umik iz volilnega tekmovanja za rimsko-nem?kega kralja; Ludvik mu je dodelil samo Altmark in Zgornjo Lu?ico. ^[28] Brandenburg je Wittelsbachom prinesel drugi volilni glas (imeli so ?e pfal?kega). Da bi utrdil sinov polo?aj, ga je Ludvik novembra 1324 poro?ili z dansko kraljevo h?erjo Margareto.

Tudi na ?e?ki sosednjem turin?ko - majsen?kem obmo?ju, kjer so vladali Wettinci , so se kri?ali interesi Wittelsbachov in Luksembur?anov. Da bi prehitel Ivana ?e?kega, je Ludvik poro?il svojo najstarej?o h?er Matildo s Friderikom II. Resnim (†1349), vnukom Margarete, h?erke cesarja Friderika II. Leta 1327 je Friderika Resnega dolo?il tudi za dedi?a v mejni grofiji Brandenburg v primeru, ?e bi Ludvik Starej?i umrl brez mo?kega potomca. ^[29]

?iritvi dinasti?nega ozemlja so bile namenjene tudi druge poroke. Leta 1324 se je Ludvik poro?il drugi?, to pot z Margareto, najstarej?o h?erko grofa Wilhelma III. von Holland -Hainaut, ki je imel posesti tudi v Zelandiji in Friziji . Te posesti je Ludvik dejansko dobil po grofovi smrti leta 1337. ^[30]

Pri?akovanih koristi pa ni bilo od poroke Ludvikovega tretjega sina Ludvika VI. (kasneje imenovanega Rimljan) s Kunigundo, najstarej?o h?erko poljskega kralja Kazimirja III. , ki je bil brez sinov. Ludvik je iskal povezave tudi z Nem?kim vite?kim redom , ki pa tudi niso prinesle koristi. ^[31]

Tirolska (1330-42) [ uredi | uredi kodo ]

?e?ki kralj Ivan je Ludvikovo dovoljenje (1330), da sme pose?i v severno Italijo, vzel resno. Takoj je organiziral poroko med svojim sinom Ivanom-Henrikom in Margareto Tirolsko (zaro?ena sta bila ?e od leta 1327, po dogovoru med Margaretinim o?etom Henrikom Koro?kim in Ivanom) in si s tem ustvaril realno mo?nost, da dobi pod nadzor tirolske in koro?ke prelaze, ki vodijo v severno Italijo. Toda Ludvik je takoj odigral nasprotno potezo: 26. novembra 1330 je z avstrijskimi vojvodi sklenil tajno pogodbo, po kateri naj bi po smrti Henrika Koro?kega Habsbur?ani dobili Koro?ko , Kranjsko in del Ju?ne Tirolske, Wittelsbachi pa Severno Tirolsko. ^[32]

Ni povsem jasno, s kak?nim namenom se je Ivan leta 1330 s 400 konjeniki v oklepih pojavil v severni Italiji. Sku?al je ustvarjati vtis, da prihaja v imenu cesarja, pa tudi v soglasju s pape?em in francoskim kraljem ter da bi pomiril de?elo. Podredilo se mu je kakih ducat komun, formalno tudi Milano , potem pa je Ludvik Italijane opozoril, da smejo biti poslu?ni samo njegovemu novemu vikarju, Otonu Avstrijskemu (†1339), ki kmalu pride z vojsko v Italijo. Isto?asno je na dr?avnem zboru v Nurnbergu (april/maj 1331) pripravljal veliko koalicijo Ivanovih nasprotnikov. ^[33] Po pogajanjih s cesarjem na donavskem otoku pri Regensburgu (julij-avgust 1331) se je moral Ivan na Dunaju julija 1332 podrediti cesarju in je nekaj ?asa z njim spet sodeloval. ^[34]

Ob smrti Henrika Koro?kega (april 1335) so Avstrijci (potem ko so se obranili Ivanovega napada) zasedli Koro?ko in Kranjsko (in tudi Savinjsko marko). ^[35] Tirolsko plemstvo in tirolska mesta pa so se uprli vladavini Witelsbachov in Habsbur?anov, tako da je v letih 1335-38 Tirolsko kot regent svojega mladoletnega brata Ivana Henrika upravljal starej?i Ivanov sin Karel , kasnej?i cesar. Toda Ivan Henrik se je kot ?lovek izkazal za problemati?nega. Zakon z Margareto je bil za oba nevzdr?en in Margareta je novembra 1341ob pomo?i cesarja mo?u prepre?ila vstop v doma?i grad, tako da je moral Tirolsko zapustiti. ?eprav pape? Klemen VI. njune lo?itve ni priznal, je cesar zahteval od svojega sina Ludvika Starej?ega , da se je v februarju 1342, potem ko mu je umrla prva ?ena, poro?il z Margareto Tirolsko. Pri tem je bilo mote?e tudi to, da sta bila poro?enca sorodnika v tretjem kolenu in bi bila njuna poroka mo?na samo s pristankom pape?a. Cesar je sinu dal grofijo v fevd . Z vsem tem si je Ludvik dokon?no nakopal sovra?tvo Luksembur?anov in ?e poglobil spor s pape?em. ^[36]

Ludvikova opozicija izvoli protikralja (1346-47) [ uredi | uredi kodo ]

Po obsegu dinasti?nih ozemelj je bil Ludvik veliko mo?nej?i kot kadarkoli prej. Po smrti spodnjebavarskega vojvode Henrika XIV. (1339) in njegovega mladoletnega sina (1340) je lahko spet (po delitvi leta 1255) zdru?il Zgornjo in Spodnjo Bavarsko, seveda brez Zgornjega palatinata (Oberpfalza). ^[37] Po smrti tasta, grofa Viljema IV. (junij 1337) je dosegel, da je med tremi sestrami-dedinjami obveljala zahteva najstarej?e, njegove ?ene Margarete, in grofije Holandija , Hainaut , Zelandija in Frizija so pripadle Wittelsbachom. Leta 1342 je pridobil ?e Tirolsko. Poleg tega je imel na svoji strani veliko mest. ^[38]

Toda Ludvikovo kopi?enje posesti, neupo?tevanje zakonov in ustaljenih navad (nizozemskih de?el se je polastil, ne da bi iskal pristanek plemstva) je vse bolj ve?alo ?tevilo njegovih nasprotnikov. Na?rt, ki se je porodil Luksembur?anom in Habsbur?anom in ga je podprl tudi novi pape?, da se Ivanovega sina Karla, tedaj moravskega mejnega grofa, izvoli za protikralja in potem Ludvika zrine s prestola, je vse bolj zorel . Pape? Klemen VI. je 13. aprila 1346 razglasil rimsko-nem?ki prestol za nezasedenega (kurija je Ludviku ?e leta odrekala pravico do vladanja) in od volilnih knezov zahteval nove volitve. Ti so 11. julija 1346 Karla v Rhensu s petimi glasovi (main?kim, trierskim, kolnskim, sa?kim in ?e?kim) izvolili za rimsko-nem?kega kralja. Karel bi novembra moral biti kronan v Aachnu , a je bilo mesto trdno na Ludvikovi strani, zato so kronanje izpeljali v Bonnu . ^[39] Ponovno je grozil spopad dveh kraljev. Karel je ?e zbral vojsko, ko je Ludvik na lovu umrl, o?itno zadet od kapi. Pokopali so ga v munchenski Marijini cerkvi, predhodnici dana?nje Frauenkirche, ki je postal grobna cerkev Wittelsbachov.

Med Ludvikovimi sinovi ni bilo nobenega, ki bi se potegoval za rimsko-nem?ki prestol. Tako se je Karel IV. Luksembur?ki postopoma brez velikih te?av uveljavil kot novi vladar. Februarja 1350 so ga za kralja priznali tudi Wittelsbachi.

Ocena Ludvikovega zna?aja in dela [ uredi | uredi kodo ]

Ocene Ludvikovega vladanja so bile in so ?e zelo razli?ne. Pape?evi propagandisti so ga imeli za utele?eno zlo in znanilca Antikrista. Ludvik je bil v tekmovanju s Habsbur?ani in Luksembur?ani bolj kot odlo?itvam na bojnem polju naklonjen taktiki odlaganja, umirjanja, pogajanj in sklepanja zavezni?tev, ki pa jih je ob naslednji prilo?nosti s prozornimi izgovori in brez slabe vesti zavrgel, ?e si je obetal ve?ji dobitek. Tak?no delovanje mu je prineslo sloves nezanesljivega dvoli?ne?a.

Po drugi strani se mu je, kljub izob?enju, posre?ilo prepri?ati kneze in ljudstvo o svoji pravovernosti in legitimnosti oblasti. Z zaupljivostjo, spretnimi pogajanji, vabljivimi ponudbami in gro?njami je dobil pod svoj vpliv veliko knezov in mestnih uprav. Skrbel je za vzdr?evanje de?elnega miru, pospe?eval razvoj mest, trgovine in obrti (saj je od tod pritekal ve?ji del dr?avnih dohodkov). Napredovalo je uradni?tvo, izdana sta bila de?elno (1336, 1346) in mestno (1340) pravo (Zgornje Bavarske), dvorna pisarna je razvijala in vpeljevala nem?ki uradni?ki jezik. Njegov dvor je gostil izstopajo?e dr?avne teoretike, pravnike, teologe, pesnike in bil pogosto tudi njihovo zato?i??e.

Nedvomno je Ludvikova zasluga, da je ohranil suverenost cesarstva tudi za ceno interdikta, obenem pa ostal odprt za pogajanja in spravo. Ustavil je prodor francoskega vpliva v Italijo in s tem vplival tudi na razvoj renesanse. Vsekakor je bil sposoben vladar, vendar ne izjemen dr?avnik. ^[40]

Dru?ina [ uredi | uredi kodo ]

Ludvik IV. se je leta 1308 poro?il s prvo ?eno, Beatrice ?vidni?ko, h?erko Boka I. Strogega, vojvode ?widnica -Jawor. Njuni otroci so bili:

• Matilda (1313-1346) ∞ Friderik II., mejni grof Meissna
• h?i (1314)
• Ludvik V. Starej?i (1316-1361), vojvoda Zgornje Bavarske, mejni grof Brandenburga , grof Tirolske
• Ana (1317-1319)
• Agnes (1318)
• ?tefan II. (1319-1375), vojvoda Spodnje Bavarske

Leta 1324 se je poro?il z drugo ?eno, Margareto II., grofico Hainauta in Holandije. Njuni otroci so bili:

• Margareta (1325 ? 1374) ∞ 1) ?tefan, vojvoda Slavonije († 1354), sin ogrskega kralja Karla I. ; 2) Gerlach von Hohenlohe
• Ana (1326-1361) ∞ vojvoda Spodnje Bavarske Ivan I. († 1340)
• Ludvik VI. Rimljan (1328-1365), vojvoda Zgornje Bavarske, volilni knez Brandenburga
• Elizabeta (1329-1402) ∞ Cangrande II. della Scala, gospodarica Verone († 1359); 2) grof Ulrich von Wurttemberg
• Viljem V. (1330-1389), kot Viljem I. vojvoda Spodnje Bavarske, kot Viljem III. grof Hainauta
• Agnes (1335-1352)
• Albert I. (1336-1404), vojvoda Spodnje Bavarske, grof Hainauta in Holandije
• Otto V.(1340/42-1379), vojvoda Zgornje Bavarske, volilni knez Brandenburga
• Beatrix (1344-1359), ∞ 1356 Eric XII. ?vedski
• Ludvik (1347-1348)

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Martin Clauss: Ludwig IV. der Bayer. Herzog, Konig, Kaiser. Pustet, Regensburg 2014, ISBN 978-3-7917-2560-4 .
• Ludwig Holzfurtner: Die Wittelsbacher. Staat und Dynastie in acht Jahrhunderten . Stuttgart 2005, str. 72f
• Hoensch, Jorg K. (2000). Die Luxemburger, Eine spatmittelalterliche Dynastie gesamteuropaischer Bedeutung, 1308-1437 . Stuttgart, Berlin, Koln: Kohlhammer. ISBN   3-17-015159-2 .
• Hubensteiner, Benno (2006). Bayerische Geschichte : Staat und Volk, Kunst und Kultur . Rosenheim: Rosenheimer. COBISS   5524889 .
• Michael Menzel: Die Zeit der Entwurfe (1273?1347) (= Gebhardt Handbuch der Deutschen Geschichte . Bd. 7a). 10. Klett-Cotta, Stuttgart 2012, ISBN 978-3-608-60007-0 , str. 153?191.
• Michael Menzel: Ludwig der Bayer. Der letzte Kampf zwischen Kaisertum und Papsttum. V: Alois Schmid, Katharina Weigand (Hrsg.): Die Herrscher Bayerns. 25 historische Portraits von Tassilo III. bis Ludwig III. Beck, Munchen 2001, ISBN 3-406-48230-9 , str. 106?117.
• Michael Menzel: Die Wittelsbacher Hausmachterweiterungen in Brandenburg, Tirol und Holland. V: Deutsches Archiv fur Erforschung des Mittelalters 61 (2005), str. 103?159.
• Hubertus Seibert (Hrsg.): Ludwig der Bayer (1314?1347). Reich und Herrschaft im Wandel. Schnell & Steiner, Regensburg 2014, ISBN 978-3-7954-2757-3 .
• Heinz Thomas: Ludwig der Bayer (1282?1347). Kaiser und Ketzer . Pustet, Regensburg 1993, ISBN 3-222-12217-2 .

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Ludvik IV. Wittelsba?ki .