Annales regni Francorum

Annales regni Francorum : Zapis za leto 814 (smrt Karla Velikega) v Dunajskem rokopisu ; Avstrijska narodna knji?nica, Cod. 473, fol. 143v
Avtor	ve? avtorjev
Dr?ava	Frankovsko cesarstvo
Jezik	latin??ina
Subjekt	zgodovina Frankovskega cesarstva
?anr	kronika
Datum izida	741 - 829

Letopisi Frankovskega kraljestva ( latinsko Annales regni Francorum ), imenovani tudi Veliki lor?ki letopisi ( latinsko Annales Laurissenses maiores ) so niz letopisov, napisanih v latin??ini v karolin?ki Franciji . V njih se je leto za letom bele?ilo stanje v monarhiji od leta 741 (smrt Karla Martela ) do leta 829 (za?etek krize Ludvika Pobo?nega ). Njihovo avtorstvo ni znano, ?eprav je Wilhelm von Giesebrecht domneval, da je bil avtor zgodnjega dela letopisov, ohranjenega v prepisu v opatiji Lorsch, Arno iz Salzburga. Domneva se, da so Letopise po delih sestavili razli?ni avtorji in jih nato sestavili. ^[1]

Globina znanja o dvornih zadevah nakazuje, da so dogodke bele?ile osebe blizu kralju, nepripravljenost komentiranja frankovskih porazov pa ka?e, da so jih nameravali uporabiti za karolin?ko propagando. ^[2] ?etudi so letopisi napisani v korist Frankov, ostajajo klju?ni vir podatkov o politi?ni in voja?ki zgodovini vladavine Karla Velikega .

Prepise Letopisov je mogo?e na podlagi dodatkov in popravkov besedila razvrstiti v pet razredov. ^[3] Pisanje kronik so nadaljevali in jih vklju?ili v zahodnofrankovske Sanbertinske letopise ( Annales Bertiniani ) ter v vzhodnofrankovske Fuldske letopise ( Annales Fuldenses ) in Ksantenske letopise ( Annales Xantenses ).

Vsebina [ uredi | uredi kodo ]

Letopisi na kratko opisujejo dogodke v posameznem letu, s poudarkom na dejanjih karolin?kih monarhov. Nekaj let je izpu??enih. Za?nejo se s poro?ilom o vzponu Pipina Malega do detronizacije merovin?kega kralja Hilderika III. Letopisci so posve?ali posebno pozornost voja?kim pohodom karolin?kih kraljev, njihova dejanja pa opravi?evali s pripovedmi o karolin?kem ohranjanju miru in osvajanju v imenu ?irjenja kr??anske vere. Strmoglavljenje Merovingov je prikazano kot legitimen prenos kraljeve oblasti med dinastijama, s poudarkom na karolin?ki pripadnosti frankovskim izro?ilom in odobravanju dejanj pape?a Zaharije v tej zadevi. ^[4]

Od dejanj kraljev Pipina Malega , Karla Velikega in Ludvika Pobo?nega so najbolj podrobno opisana dejanja Karla Velikega, ki zajemajo njegove zmage proti Sasom , Bretoncem in drugim ljudstvom. Poro?ilo o pohodu Karla Velikega proti Sasom je opazno tudi zaradi ene od redkih ohranjenih omemb svetega stebra Irminsula , pomembnega in skrivnostnega dela germanskega poganstva. Njegovo uni?enje je opisano kot ena od zmag proti nefrankovskim in nekr??anskim barbarom. Nerevidirano besedilo Letopisov ne omenja porazov Karla Velikega na primer v bitki na prelazu Roncevaux leta 778, kasneje dramatizirani v Rolandovi pesmi , in v bitki pri Suntelu leta 782. ^[5]

Bitka pri Suntelu je v Letopisih prikazana kot zmaga in ne popoln poraz v bitki s Sasi. Izpu??ena so tudi zarota Pipina Grbastega proti Karlu Velikemu iz leta 792 in vsa morda napa?na ravnanja Karla Velikega. Revidirano besedilo vklju?uje tudi te dogodke, hkrati pa ohranja pozitiven ton do cesarja, predstavljenega kot neprekosljivega voditelja v bitki.

Letopisci redkokdaj opisujejo Ludvika Pobo?nega, sina Karla Velikega, kako sodeluje v bitkah, ampak raje opisujejo, kako se pogaja za mir. Nasprotje med njim ter njegovim o?etom in starim o?etom je o?itno. Medtem ko so bili prej?nji kralji neomajne osebnosti, v revidirani izdaji upodobljeni kot bolj?i od svojih sovra?nikov tudi v porazu, je Ludvik mo?, ki mo? vojske usmerja drugam. Ludvik je prikazan precej podobno kot prej?nji merovin?ki kralji. ^[6] Karlu Velikemu in njegovim mo?em so pomagali ?ude?i, do zmag pa ga je vodila Bo?ja milost. Ludvika je obkro?alo ve? slabih znamenj, kot je bilo znamenje v zvezdah, ki naj bi napovedovalo poraz njegove vojske proti grofu Aizu in nenadno zru?itev lesene arkade na nad njim leta 817.

Sklicevanja na osupljive naravne pojave, nenavadne dogodke in ?ude?e postajajo vse pogostej?a v zapisih za 9. stoletje. Poleg astronomskih nenavadnosti, kot so mrki, se za?ne pojavljati nadnaravno tudi v skoraj obrednih letnih obvestilih o sicer rednih prihodih Bo?i?a in Velike no?i . Eno od poro?il za leta 823 omenja, da je nebe?ki ogenj uni?il skoraj dva ducata vasi, medtem ko naj bi isto?asno neimenovano dekle za?elo triletni post.

Scholz meni, da je ta preokupacija odraz vere v Bo?jo voljo in nadzor nad zgodovino. ^[7] Veliko slab?ih znamenj se pojavlja vzporedno z nara??ajo?im nezadovoljstvom z Ludvikom Pobo?nim, ki se je takoj po koncu Letopisov prelilo v dr?avljansko vojno med njim in njegovimi sinovi. Pomembno vlogo ima tudi bo?ansko posredovanje preko relikvij svetnikov. Omenjena sta Hilduinov prenos relikvij svetega Sebastijana v opatijo svetega Medarda in Einhardov prevoz relikvij svetega Marcelina in Petra v Francijo. ^[8]

Podrobnej?i opis Einhardovega pridobivanja relikvij obstaja v njegovem Prevodu in ?ude?ih Marcelina in Petra . Poleg tega je edino v Letopisih Frankovskega kraljestva in Einhardovih letopisih potrdilo o obstoju slona Karla Velikega z imenom Abdul-Abbas. Slona in druga darila je dobil Karel Veliki od abasidskega kalifa Haruna al-Ra?ida , kar dokazuje poskus oblikovanja abasidsko-karolin?kega zavezni?tva, ki je sicer povr?no dokumentirano. ^[9]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]