Lecce Lecce   ( sicilijansko ) Luppiu/Loupiai   ( gr?ko )
Ob?ina (comune)
Comune di Lecce
Zgoraj levo: Cerkev sv. Kri?a, Zgoraj desno: Teatro Romano, Spodaj levo: Porta Napoli v Viale Universita , sredina spodaj: Stolnica sv. Janeza v obmo?ju Perroni, Spodaj desno: Stolnica na Stolni?nem trgu
Lecce Geografski polo?aj v Italiji
Koordinati : 40°21′N 18°10′E  /  40.350°N 18.167°E  / 40.350; 18.167
Dr?ava	Italija
De?ela	Apulija
Pokrajina	Lecce (LE)
Ustanovitev	200-ta pr. n. ?t. [1]
Povr?ina
? Skupno	238 km 2
Nadm. vi?ina	49 m
Prebivalstvo   (1. januar 2015)
? Skupno	95.766
? Gostota	400 preb./km 2
Demonim	Leccese
?asovni pas	UTC+1 ( CET )
?  Poletni	UTC+2 ( CEST )
Po?tna ?tevilka	73100
Klicna koda	0832
Zavetnik	Oroncij iz Lecceja
Spletna stran	[ www.comune.lecce.it www.comune.lecce.it ]

Lecce (salentino Lecce ; gr?ko Luppiu ; latinsko Lupiae ; starogr?ko Λουiπ?α , latinizirano:  Loupiai ^[2] ) je zgodovinsko mesto s 95.766 prebivalci (2015) v ju?ni Italiji. Je glavno mesto pokrajine Lecce , pokrajine z drugo najve?jo populacijo v de?eli Apuliji , pa tudi eno najpomembnej?ih mest te pokrajine. To je glavno mesto polotoka Salento v peti Apeninskega polotoka in je staro ve? kot 2000 let.

Zaradi bogatih baro?nih arhitekturnih spomenikov, ki jih najdemo v mestu, se Lecce obi?ajno imenuje "Ju?ne Firence". ^[3] Mesto ima tudi dolgo tradicionalno sorodnost z gr?ko kulturo, ki sega od njenih temeljev; v gr?kih zapisih pravijo, da so bili Mesapi , ki so ustanovili mesto, Kre?ani . ^[4] Do danes se v Grecia Salentina , skupini mest nedale? od Lecceja, ?e vedno govori jezik griko.

Kar zadeva industrijo, je Pietra leccese ‘’ ? posebna vrsta apnenca ^[5] ? eden glavnih izvoznih izdelkov mesta, ker je zelo mehak in obdelovalen, zato primeren za skulpture. Lecce je tudi pomembno kmetijsko sredi??e, predvsem zaradi proizvodnje olj?nega olja in vina, pa tudi industrijsko sredi??e, specializirano za proizvodnjo keramike.

Lecce je dom Univerze v Salentu, ustanovljene leta 1955 in od leta 2017/18 vpisuje ve? kot 16.000 ?tudentov. ^[6]

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Po legendi je mesto, imenovano Sybar , obstajalo v ?asu trojanske vojne , ki so ga ustanovili Mesapi . Rimljani so ga osvojili v 3. stoletju pred na?im ?tetjem in mu dali novo ime Lupiae .

Pod cesarjem Hadrijanom (2. stoletje n. ?t.) je bilo mesto premaknjeno 3 kilometre proti severovzhodu in dobilo ime Licea ali Litium . Mesto Lecce je imelo gledali??e in amfiteater ter bilo povezano s pristani??em Hadrian (sedanji San Cataldo). Oroncij iz Lecceja, lokalno imenovan Sant'Oronzo, velja za prvega kr??anskega ?kofa v mestu in je zavetnik Lecceja.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva je Lecce v gotskih vojnah opusto?il ostrogotski kralj Totila . Leta 549 je bilo obnovljeno pod rimsko oblastjo in je ostalo del Vzhodnega cesarstva pet stoletij, s kratkimi osvajanji Saracenov in Langobardov .

Po normanskem osvajanju v 11. stoletju je Lecce ponovno pridobil komercialni in politi?ni pomen (grof Tancredi iz Lecceja je bil zadnji normanski kralj Sicilije), ki je cvetel v kasnej?i vladavini Hohenstaufenov in An?ujcev . Grofija Lecce je bila eden najve?jih in najpomembnej?ih fevdov v Kraljevini Siciliji od leta 1053 do 1463, ko je bila priklju?ena neposredno kroni. Od 15. stoletja je bil Lecce eno najpomembnej?ih mest ju?ne Italije, od leta 1630 pa je bil obogaten z dragocenimi baro?nimi spomeniki. Da bi prepre?ili invazijo Osmanov, je Karel V. (ki je bil tudi cesar Svetega rimskega cesarstva ) v prvi polovici 16. stoletja zgradil novo linijo obzidja in grad.

Leta 1656 je v mestu izbruhnila kuga , ki je ubila tiso? prebivalcev.

Leta 1943 so lovska letala s sede?em v Lecceju pomagala podpirati izolirane italijanske garnizije v Egejskem morju med drugo svetovno vojno. Ker so zavezniki zamudili, niso mogli prepre?iti poraza. V letih 1944 in 1945 so bili v Lecceju bazirani bombniki velikega dosega B-24 98. bombne skupine 15. letalska sile ameri?ke vojske, od koder so posadke letele na misije nad Italijo, Balkan, Avstrijo, Nem?ijo in Francijo.

Geografija [ uredi | uredi kodo ]

V lokalni geografiji Lecce zavzema osrednji-severni del ravnice Salento , v tako imenovani plo??i Lecce, obse?ni in enotni ni?ini Salenta med terasastimi gri?i Murge na severu in rastlinjaki Salento na jugu. Za obmo?je je zna?ilna posebna zemlja, apnen?asto-lapornata iz miocena , ki jo v ju?ni Italiji najdemo skoraj izklju?no v Terra d'Otranto in ki je splo?no znana kot pietra leccese , ki se zlahka izkopava in re?e. Morfologija ozemlja je na celotni ravnici.

Zna?ilnosti ozemlja so mogo?ne plasti rde?e zemlje in odsotnost povr?inskih vodnih poti. Kra?ki teren ima ne?teto vrta? (imenovanih vore ali capoventi ), zbirnih to?k za padavine, ki prena?ajo vodo v podzemlje in napajajo podtalnico. ?tevilni kanali, izkopani, da bi olaj?ali pretok de?ja v vrta?e in zato, da bi se izognili nastajanju mo?virja, prepredajo povr?je. Ozemlje ob?ine Lecce pre?ka Idume, podzemna reka, ki se v bli?ini marine Torre Chianca izliva v Jadransko morje in tvori pore?je Iduma. ^[7]

Ob?insko ozemlje se razteza na 241,00 km² in gleda na Jadransko morje ve? kot 20 km. Vklju?uje marine San Cataldo, administrativno razdeljene med Vernole in Lecce, Frigole, Torre Chianca, Spiaggiabella in Torre Rinalda ter zaselek Villa Convento, ki ga deloma upravljata ob?ina Novoli in predmestje San Ligorio. Kraj Casalabate je 15. maja 2012 pre?el v pristojnost ob?in Squinzano in Trepuzzi zaradi izida posvetovalnega referenduma 12. in 13. junija 2011. ^[8] Enklava ob?ine Surbo je zaprta na ob?inskem ozemlju Lecce. Ozemlje Lecceja meji na Jadransko morje na severu in vzhodu, na jugu z ob?inami Lequile, San Cesario di Lecce, Cavallino, Lizzanello in Vernole, na zahodu s Squinzano, Trepuzzi, Novoli, Arnesano in Monteroni di Lecce.

Lecce ima mediteransko podnebje ([[Koppnova podnebna klasifikacija Csa ).

Znamenitosti [ uredi | uredi kodo ]

Cerkve in religiozne stavbe [ uredi | uredi kodo ]

• Bazilika sv. Kri?a : gradnja se je za?ela leta 1353, vendar so se dela ustavila do leta 1549 in so bila dokon?ana ?ele leta 1695. Cerkev ima bogato okra?eno pro?elje z ?ivalmi, grotesknimi figurami in rastlinjem ter veliko okno rozeto . Ob cerkvi je vladna pala?a, nekdanji samostan.
• Stolnica v Lecceju : cerkev je bila prvotno zgrajena leta 1144, obnovljena leta 1230, nato pa jo je v letih 1659?70 v celoti obnovil Giuseppe Zimbalo, ki je zgradil tudi petnadstropni 70 metrov visok zvonik z osmerokotno lo?o.
• Cerkev svetih Nicola in Catalda : Cerkev je primer italo-normanske arhitekture. Ustanovil jo je Tancredi Sicilski leta 1180. Leta 1716 je bila obnovljena fasada, z dodanimi ?tevilnimi kipi, a ohranila prvotni romanski portal. Stene so bile poslikane v 15.-17. stoletju.
• Samostan Celestine: zgradil ga je (1549?1695) v baro?nem slogu Giuseppe Zimbalo. Dvori??e je oblikoval Gabriele Riccardi.
• Santa Irene: to cerkev so leta 1591 naro?ili Teatinci in jo posvetili sveti Ireni. Arhitekt je bil Francesco Grimaldi). Ima veliko fasado, ki prikazuje razli?ne sloge v zgornjem in spodnjem delu. Nad portalom stoji kip Svete Irene (1717) Maura Manierija. Notranjost je v tlorisu latinskega kri?a in je precej trezna. Glavna oltarna slika je kopija slike Sveti Mihael avtorja Guida Renija . Glavni oltar ima Prevoz Svete skrinje Oronza Tisa. V desnem transeptu je eden najve?jih oltarjev v Lecceju, posve?en svetemu Kajetanu (1651). V bli?ini je rokoko oltar svetega Andreja Avellina. Iz sredine 17. stoletja je tudi oltar svetega Oroncija, delo Francesca Antonia Zimbala, sledi oltar svete Irene s platnom Giuseppeja Verria (1639), devet doprsnih kipov svetnikov z relikvijami in velik kip svetnice. Na oltarju svetega ?tefana je Verriovo Kamenjanje sv. ?tefana .
• San Matteo: ta cerkev je bila zgrajena leta 1667. Ima tipi?en srednjeitalijanski baro?ni slog. Na fasadi ima dva stebra, od katerih je le eden okra?en, a le delno. Po lokalni legendi je ljubosumni hudi? ubil kiparja, preden je lahko dokon?al delo.

Druge stavbe [ uredi | uredi kodo ]

• Steber kipa sv. Oroncija: (zavetnika Lecceja) je mesto Brindisi dalo Lecceju, ker je veljalo, da je sveti Oroncij v Brindisiju ozdravil kugo. Steber je bil en od para, ki je ozna?il konec Apijeve ceste , glavne ceste med Rimom in ju?no Italijo.
• Torre del Parco je eden od srednjeve?kih simbolov Lecceja. Postavil ga je leta 1419 takrat 18-letni Giovanni Antonio Del Balzo Orsini , princ Lecceja. Stolp, visok ve? kot 23 metrov, je obdan z jarkom, v katerem so gojili medvede (heraldi?ni simbol Orsini del Balzo). Celoten kompleks je bil sede? Orsinijevega dvora in kovnice, po smrti Giovannija Antonija pa je postal rezidenca ?panskih namestnikov.
• Palazzo Sedile: pala?a je bila zgrajena leta 1592 in jo je lokalni svet uporabljal do leta 1852.
• Grad Karla V.: leta 1539?49 zgradil Gian Giacomo dell'Acaja. Ima trapezni tloris s kotnimi bastijoni. Dr?i se operne hi?e Politeama Greco, ki je bila odprta 15. novembra 1884.
• Slavolok ( Arco di Trionfo , obi?ajno imenovan Porta Napoli , "Neapeljska vrata"), ki so ena od treh vrat za vstop v zgodovinsko mestno jedro Lecceja, postavljena leta 1548 v ?ast Karlu V. Nadomestil je starej?a vrata, Porta S. Giusto, ki so po izro?ilu le?ala nad grobom istoimenskega svetnika. Nad obstoje?imi srednjeve?kimi vrati so zgrajena tudi sedanja Porta San Biagio ("Vrata sv. Vlaha") in Porta Rudiae, tudi dvoje vrat v zgodovinsko mestno jedro Lecceja. Obe sta v baro?nem slogu, slednja imajo na vrhu kip sv. Oroncija in ob straneh mitolo?ke figure.
• Palazzo dei Celestini, zdaj sede? province Lecce. Zgrajena je bila v letih 1659?1695 po na?rtih Giuseppeja Zimbala.
• Mestni obelisk, postavljen leta 1822 v ?ast Ferdinandu I. Dveh Sicilij.

• 
  City Square
• 
  Bazilika Svetega Kri?a
• 
  Notranjost bazilike Svetega Kri?a
• 
  Detajl iz bazilike
• 
  Detajl Piazza del Duomo
• 
  Rimsko gledali??e (2. st.)
• 
  Torre del Parco
• 
  Slavolok
• 
  Porta Rudiae

Vrtovi in parki [ uredi | uredi kodo ]

• Orto Botanico di Lecce,botani?ni vrt v Lecceju.

Arheologija [ uredi | uredi kodo ]

• Rimski amfiteater iz 2. stoletja v bli?ini trga Sant'Oronzo, je lahko sprejel ve? kot 25.000 ljudi. Zdaj je napol zakopan, ker so nad njim skozi stoletja nastajali drugi spomeniki. Gledali??e se trenutno uporablja za razli?ne verske in umetni?ke dogodke.
• Arheolo?ki muzej Sigismondo Castromediano.
• Arheolo?ki muzej Faggiano.
• Arheolo?ki park Rudiae, tri kilometre jugozahodno od mesta, vendar znotraj njegovih meja. Kraj je renesan?ni humanist Antonio de Ferraris, ki je bil iz te regije, identificiral kot nekdanji dom pesnika Enija. ^[9] To je bilo neko? pomembnej?e mesto do rimskih ?asov in ima lasten amfiteater, nekropolo in ostanke mo?nega obzidja. Po njej se imenujejo vrata Porta Rudiae, zgrajena na cesti, ki vodi od tega kraja.

Pobratena mesta [ uredi | uredi kodo ]

Lecce je pobraten z: ^[10]

• Murcia , ?Spanija, od 2004
• Skopje , Severna Makedonija, od 2005
• Ostrow Wielkopolski, Poljska, od 2006
• Valladolid , ?panija, od 2009

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikipotovanje vsebuje popotni?ki vodnik, ki se nana?a na: Lecce

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Lecce .

• Uradno spletno mesto (italijansko)