Kuvajtski naftni po?ar 7. aprila 1991 z zraka
[1]
[2]
Kuvajtski naftni po?ari
so nastali kot posledica podtaknjenega ognja ira?kih voja?kih sil v 605 do 732 naftnih vrelcev, prav tako je bil ogenj podtaknjen v nedolo?eno ?tevilo ni?inskih obmo?ij napolnjenih z nafto (jezera, jarki). Ogenj so podtaknili med umikom iz Kuvajta, leta 1991, zaradi okrepitve koalicije voja?kih sil v
vojni Perzijskega zaliva
. Po?ari so se za?eli januarja in februarja leta 1991; prvi so bili poga?eni v za?etku aprila 1991, zadnji pa 6. novembra 1991
[3]
.
Razlog za spor med
Irakom
in
Kuvajtom
je domnevno po?evno vrtanje v polju Rumaila
[4]
[5]
.
Poleg tega je Kuvajt presegel mejo proizvodnje olja dolo?eno s pogodbo s strani
OPEC
[6]
. Dan pred ira?ko invazijo, je Kuvajt nastavil proizvodnjo na skoraj 1,9 milijonov sod?kov na dan (300.000 m3/d), kar je sovpadalo s strmim padcem cen nafte. Do poletja 1990 je kuvajtska prekomerna proizvodnja postala resna sporna to?ka z Irakom.
Nekateri analitiki pa so mnenja, da je bil eden glavnih motivov
Sadama Huseina
, da osvojijo Kuvajt, da bi kaznoval vladajo?o dru?ino al-Sabah v Kuvajtu, ker niso prepre?ili prekomerne proizvodnje.
Ena od hipotez pa je tudi, da se je Irak odlo?il uni?iti
naftna polja
, da bi dosegel voja?ko prednost. Prepri?ani so bili, da intenziven dim, ki nastaja pri gore?ih naftnih vrtinah slu?i kot dimna zavesa in zavira zra?ne napade koalicije. Prepri?ani so bili, da zavira uporabo ≫pametnega oro?ja≪ in vohunskih satelitov, ki bi lahko opazovali gibanje ira?ke vojske. Poleg tega so ira?ki voditelji menili, da vro?ina, dim in ostanki razbitin iz ve? sto gore?ih vrelcev predstavlja mogo?no oviro koalicijskih sil. Vojska je podpirala tudi uni?enje naftnih vrtin, kot primer: v zgodnjih zra?nih napadih je bilo ?tevilo gore?ih naftnih vrelcev relativno majhno; ?tevilo le-teh pa je sunkovito naraslo konec februarja s prihodom vojske na tleh.
Ira?ki
vojni in?enirji
so nafto spustili tudi na nizko le?e?ih obmo?jih za obrambne namene proti pehoti in mehaniziranimi enotam ob ju?ni meji Kuvajt. Skopali so ve? ≫ognjenih jarkov,≪ dolgih pribli?no 1 kilometer, ?irokih 3 metre in dolgih 3 metre, da so zavirali napredek koalicijskih sil.
Ira?ki re?im se je odlo?il uni?iti ?im ve? kuvajtskih rezerv nafte in infrastrukture preden so se umaknili iz dr?ave, saj so pri?akovali vdor v ira?ko zaseden Kuvajt s strani mednarodne koalicije pod poveljstvom
ZDA
. V za?etku decembra 1990 so ira?ke sile napolnile naftne vrelce z eksplozivnimi naboji. Vrtine so sistemati?no sabotirali od 16. januarja 1991 naprej, ko so zavezniki pri?eli z zra?nimi napadi na ira?ke sile. 8. februarja so satelitske slike odkrile prvi dim zaradi kurjenja naftnih vrelcev. ?tevilo oljnih po?arov je doseglo vrhunec med 22. in 24. februarjem, ko je prispela zavezni?ka vojska na tleh.
Glede na poro?ila ameri?ke agencije za varovanje okolja je ≫umikajo?a ira?ka vojska za?gala ali po?kodovala ve? kot 700 naftnih vrelcev, rezervoarjev, rafinerij in objektov v Kuvajtu, naftnih po?arov naj bi bilo po ocenah od 605 do 732. Nadaljnjih ?tiriintrideset vrelcev je bilo uni?enih zaradi bombardiranja v januarju.
Naftna dru?ba
v Kuvajtu je ocenila, da je bilo ali po?kodovanih 749 objektov ali pa so zgoreli skupaj z ≫oljnimi jezeri≪ in ≫ognjenimi jarki.≪ Ti po?ari predstavljajo pribli?no 50% skupnih oljnih po?arov v zgodovini naftne industrije. Po?kodovali ali uni?ili do pribli?no 85% vrtin v vseh ve?jih kuvajtskih naftnih poljih.
Prizadevanja za nadzor nad po?ari in drugimi po?kodbami so se za?ela aprila 1991. Med nenadzorovanimi fazami gorenja od februarja do aprila razli?ni viri ocenjujejo, da so za?gali od ?tiri do ?est milijonov sod?kov surove nafte, in med 70 do 100 milijonov kubi?nih metrov zemeljskega plina na dan. Sedem mesecev kasneje je bilo pod nadzorom 441 objektov, medtem a jih je 308 ostalo nenadzorovanih. Zadnji je bil pod nadzorom 6. novembra 1991. Skupna koli?ina za?ganega olja je splo?no ocenjena na pribli?no milijardo sodov.
Dnevna poraba svetovne nafte leta 2015 pa je bila pribli?no 91,4 milijona sod?kov, torej bi nafto, ki je zgorela porabili v 11 dneh.
21.marca 1991 je Savdska vojska strmoglavila zaradi gostega dima kuvajtskih naftnih po?arov na pristopu do letali??a Rask Mishab v Savdski Arabiji. Ubitih je bilo 92 Senegalskih vojakov in 6 ?lanov Savdske posadke. To je bila najve?ja nesre?a med koalicijskimi silami
[7]
.
Po?ari so u?li izpod nadzora zaradi nevarnosti po?iljanja gasilcev na obmo?ju vojne.
Mine
so bile postavljene na obmo?jih okoli naftnih vodnjakov, zato je bilo nujno razminirati obmo?je pred ga?enjem po?arov. Vsak dan se je izgubilo okoli 5 milijonov sod?kov (790.000m3) nafte. S?asoma so ogenj pogasili zasebni pogodbeniki, ki so Kuvajt obremenili za 1,5 milijarde dolarjev. Do tedaj pa so po?ari goreli ?e pribli?no 10 mesecev, kar je povzro?ilo okoljsko onesna?evanje.
Naftni po?ari so onesna?ili, tako zemljo, kot tudi zrak in so bili prav tako povezani s tem, kar so kasneje imenovali
zalivski vojni sindrom
. Vendar pa so raziskave pokazale, da gasilci niso poro?ali o simptomih, ki so jih do?ivljali vojaki. Ali je ta sindrom posledica naftnih po?arov, kemi?nih napadov ali drugih vzrokov ni bilo ugotovljeno; dolgoro?ni okoljski u?inki po?arov pa ?e niso v celoti razumljeni.
Z vidika kopenskih sil je bil; razen ob?asnega ≫naftnega de?ja≪, ki so ga bili dele?ni vojaki, ki so bili zelo blizu vodnjakov; eden najbolj pogostih u?inkov po?arov dim, ki se je dvigal v ozra?je in nato padel nazaj, preko suhega odlaganja ali preko de?ja. Dim se je vrtin?il v obliki stebrov v ozra?je, kjer se je pogosto ?iril in zdru?eval z drugim dimom na vi?ji nadmorski vi?ini, kar je povzro?alo sivo, obla?no okolje; saj le okoli 10% po?arov, ki jih povzro?a nafta proizvaja ?rne saje. 25% naftnih po?arov izpu??a dima v belih do sivih odtenkih, ostali pa oddajajo dim v barvah od sive do ?rne. Zalivski veteran je rekel:
≫Bilo je kot bi bil obla?en dan, ves dan; na za?etku nismo vedeli, da je dim. Dim je bil pribli?no 500 metrov nad nami, tako da nismo videli neba. Vodoravno pa smo lahko videli na dolge razdalje brez problema. Vedeli smo, da je dim, ko je na?a nosna sluznica postajala ?rna…≪
Prispevek, objavljen leta 2000, je analiziral stopnjo izpostavljenosti vojakov na trde delce, ki so vklju?evale saje. Vendar je bil v dokumentu bolj izpostavljen kremen?ev pesek, ki lahko proizvaja silikozo. V prispevku so vklju?eni zdravstveni zapisi in njegov zaklju?ek: ≫pri pregledu literature je ugotovljen zanemarljiv u?inek za zdravje ljudi, razen pri vdihavanju silicijevih delcev v ?asu Zalivske vojne.≪
Prizadevanja pri ga?enju
[
uredi
|
uredi kodo
]
Gore?e vrtine so morale biti poga?ene, saj bi druga?e Kuvajt izgubil milijarde dolarjev prihodkov zaradi nafte. Napovedano je bilo, da bodo po?ari goreli od 2-5 let preden se bodo pogasili sami od sebe. Optimisti so predvidevali 2 leti, pesimisti 5 let; medtem pa je ve?ina menila, da bodo minila 3 leta
[8]
.
Dru?be, ki so bile odgovorne za ga?enje po?arov so Red Adair Company (zdaj spada pod Global Industries Louisiana), Boots and Coots in Wild Well Control. Kot ?etrto se jim je pridru?ila dru?ba Safety Boss, ki je odgovorna za najve? poga?enih po?arov. Najeli pa so ?e nekaj drugih podjetij, kot so Cudd Well Control, Neal Adams firefighters in Kuwait Wild Well Killers.
Larry H. Flak,
naftni in?enir
pri dru?bi Boots and Coots je dejal, da je bilo 90% vseh kuvajtskih naftnih po?arov poga?enih samo z morsko vodo, ki so jo ?kropili v center gore?ih vrtin. Dovod vode v su?no pu??avsko regijo so dosegli s spremembo namembnosti naftovodov, ki so pred po?ari ?rpali nafto do Perzijskega zaliva.
Plinovod
je bil rahlo po?kodovan, njegov tok pa so spremenili za ?rpanje vode iz Perzijskega zaliva. Na za?etku so pogasili 1 vrtino na 7-10 dni; nato pa so s pridobljenimi izku?njami in odstranjenimi minami, ki so obkro?ale vrtine, pogasili tudi ve? kot 2 na dan.
Dru?ba Safety Boss je uporabljala svoje lastna specialna vozila, ki so omogo?ala veliko hitrej?e ga?enje vodnjakov. To je bil tudi glavni razlog za njihovo hitro prehitevanje ostalih dru?b. Zato so bili tudi nagrajeni z ga?enjem zadnje vrtine na projektu v novembru 1991.
Za bolj trdovratne po?are pa so uporabili plinske turbine, ki so pri visoki hitrosti pr?ile velike koli?ine vode. Ta metoda je bila zelo priljubljena pri kuvajtskih gasilcih; tja pa so jo prinesli Mad?ari, ki so bili opremljeni z MiG-21 motorji name??enimi na rezervoarje poimenovanimi ≫Big Wind≪. Z njimi so pogasili 9 po?arov v 43 dneh.
Pri ga?enju po?arov na navpi?nih vrtinah so uporabili mo?na razstreliva, npr. dinamit. Z njim so ustvarili udarni val, ki je gore?o nafto in kisik potisnil stran od vrtine (podoben princip kot pri pihanju sve?e). Ko je bil plamen odstranjen se je lahko nafta razlivala brez v?iga. Razstrelivo je bilo postavljeno v bobne, v katerem je bilo za??iteno z ognjevarnimi kemi?nimi sredstvi. Bobni so bili oviti z izolacijskimi sredstvi, nato pa so jih spravili ?im bli?je obmo?ju gorenja, kot je bilo mogo?e.
Po?ari so bili predmet dokumentarnega filma Po?ari v Kuvajtu (IMAX, 1992), ki je bil nominiran za Oskarja. Film vklju?uje posnetke mad?arske ekipe med uporabo svojih turbin.
Dru?ba Betchel pa je izdala kratki dokumentarni film z naslovom Kuwaiti: Bringing back the sun, ki se osredoto?a na ga?enje po?arov.