Kri?anje svetega Petra,
Caravaggio
Kristus na kri?u,
Velazquez
Kri?anje
je oblika
smrtne kazni
, pri kateri so ?rtev pribili (ali privezali) na leseno ogrodje v obliki
kri?a
. Tako vrsto usmrtitve so izvajali zlasti v
Rimskem imperiju
. Najbolj znan ?lovek, ki je bil usmr?en na tak na?in, je verjetno
Jezus Kristus
.
Glavni namen kri?anja je bilo dolgotrajno in bole?e umiranje, zato je bilo kri?anje namenjeno zlasti kot kazen za huj?e zlo?ine. Kri?anje so obi?ajno izvajali javno, s ?imer so dosegli tudi velik zastra?evalni u?inek. Kri?anje je bilo lahko povezano tudi z drugimi oblikami kaznovanja (bi?anje, ipd). Nekateri anti?ni pisci navajajo kri?anje kot relativno pogosto kazen.
Jo?ef Flavij
pi?e o tiso?ih kri?anih po padcu
Jeruzalema
. Kri?anje je bilo tudi pogosta kazen za uporne
su?nje
- po
Spartakovem uporu
so kri?ali ve? kot 6000 uporni?kih su?njev. Leseno ogrodje, na katero so ?rtev pribili, je imelo po navadi obliko kri?a
†
, lahko pa tudi obliko ?rke
T
ali ?rke
X
(
Andrejev kri?
).
Obsojeni je moral po navadi sam nositi kri? (ali vsaj vodoravni tram) do kraja kri?anja. Tam so ga slekli, polo?ili na tla in mu pribili roke na kri? (oziroma na vodoravni tram). Potem so kri? (vodoravni tram) dvignili in ga fiksirali. Nato so obsojencu pribili ?e noge.
Podrobnosti glede izvedbe kri?anja niso dobro znane, saj je kri?anje veljalo za izrazito sramotno kazen, zato so natan?ni opisi v zgodovinskih virih zelo redki oziroma jih sploh ni. Tudi arheolo?ke najdbe v zvezi s kri?anjem so izredno redke. Tako na primer ni ?isto to?no znano, kako so na kri? pritrdili roke. Na likovnih upodobitvah, ki so nastale ve? stoletij pozneke, so roke po navadi pribite skozi dlani. Danes velja to za zmotno, saj je meso dlani pre?ibko, da bi nosilo te?o celega telesa. Nekateri znanstveniki zagovarjajo idejo, da so obsojence tudi dodatno privezali, ve?ina znanstvenikov pa se nagiba k mnenju, da so jih pribili skozi zapestja, kjer je splet kit in mi?ic mo?nej?i.
?rtve kri?anja so umrle praviloma zaradi zadu?itve. Zadu?itev je lahko nastopila po nekaj urah ali pa celo ?ele po ve? dneh, odvisno od to?nega na?ina kri?anja in od splo?nega zdravstvenega stanja ?rtve. Nenaravni polo?aj kri?anega je mo?no ote?ko?al normalno dihanje, zato se je oskrba organov s kisikom hitro manj?ala. Kri?anemu so obi?ajno pribili na kri? tudi noge, kar mu je dalo mo?nost, da vsaj nekoliko podpira te?o svojega telesa. V praksi je to podalj?alo ?as umiranja. Pogosto so kri?anim po preteku nekaj ur polomili noge, da se niso mogli ve? podpirati. Po tem so obi?ajno umrli ?e v nekaj minutah.
Manj znano dejstvo je, da so nekateri ljudje kri?anje tudi pre?iveli.
Jo?ef Flavij
poro?a, da je med kri?animi po judovskem uporu videl tudi dva prijatelja. Od rimskih oblasti je izprosil, da ju sme sneti s kri?a: eden od njiju je umrl, drugi pa si je opomogel. ?al avtor ne pi?e o podrobnostih (npr.: koliko ?asa sta bila kri?ana in na kak?en na?in).
Kri?anje je bilo znano tudi drugod po svetu: v anti?ni Perziji ?e prej kot v Rimskem imperiju.
Po tem, ko je leta 313
kr??anstvo
postalo uradna vera v Rimskem imperiju, kri?anje ni bilo ve? pogosto. V kr??anskih de?elah so kri?anje popolnoma opustili, saj so imeli na zalogi ?e ?irok repertoar drugih oblik mu?enja, kri?anje pa bi ?rtev v o?eh ljudstva preve? pribli?alo Kristusu in tako kazen ne bi imela ?elenega psiholo?kega u?inka.
V nekaterih drugih de?elah so kri?anje uporabljali tudi ?e pozneje: Na
Japonskem
so leta 1597 kri?ali 26 kristjanov s
Pavlom Mikijem
na ?elu (
Rimskokatoli?ka cerkev
se jih spominja
6. februarja
). Leta 1920 so
bolj?eviki
kri?ali Joahima, nad?kofa mesta
Ni?ni Novgorod
, tako da so ga z glavo navzdol pribili na vrata katedrale v
Sevastopolu
. Po nekaterih virih so nekaj ljudi kri?ali tudi med vojno v
Bosni
po razpadu
Jugoslavije
.