Justus von Liebig

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Justus von Liebig
Portret
Rojstvo 12. maj 1803 ( {{padleft:1803|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:12|2|0}} ) [1] [2] […]
Darmstadt [d] , Velika vojvodina Hessen [d] [4] [5] […]
Smrt 18. april 1873 ( {{padleft:1873|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:18|2|0}} ) [1] [2] […] (69 let)
Munchen [4] [5] [1]
Dr?avljanstvo   Velika vojvodina Hessen [d]
Poklic kemik , izumitelj , univerzitetni u?itelj , agronom , pisatelj
Podpis Podpis

Baron Justus von Liebig , nem?ki kemik , * 12. maj 1803 , Darmstadt , Nem?ija , † 18. april 1873 , Munchen , Nem?ija.

Von Liebig je opisal 64 kemijskih elementov , izoliral ?tevilne organske snovi , razvil teorijo o radikalih in dokazal obstoj izomerov . V zadnji polovici ?ivljenja se je ukvarjal z biokemijo (raziskoval je kri , ?ol? in se? ).

Mladost in ?tudij [ uredi | uredi kodo ]

Von Liebigov o?e, Johann Georg Liebig, je trgoval s solmi in barvili in je kot ljubitelj delal poskuse s temi substancami . To je bil Liebigu uvod v kemijo . Njegova mati je bila Maria Caroline Caroline von Liebig (1781-1855). Liebig je imel starej?ega brata, ki pa je umrl ?e leta 1822, tri mlaj?e brate (le dva sta do?ivela Justusovo slavo) in pet mlaj?ih sester, od katerih je le ena pre?ivela mladoletnost.

Kot otroka premo?nih star?ev so ga poslali v gimnazijo. Toda Liebig se je ukvarjal z vsem drugim, le z u?enjem ne. V ?oli je Liebig zelo slabo napredoval, saj, kot je dejal, ni imel spomina, da bi sprejemal to, kar se sli?i, in skoraj ni? ali zelo malo tistega, kar se je na ta na?in u?il, mu je ostalo. ?elel je postati kemik in, ko je neko? to omenil ?astitljivemu rektorju gimnazije pred vsem razredom, so se vsi za?eli smejati, da jih ni bilo mogo?e pomiriti, ker si nih?e ni mogel predstavljati, da je kemija nekaj, kar je mogo?e ?tudirati. Ker ni mogel napredovati po poti, kot se napreduje v gimnaziji, ga je o?e dal leta 1818 v uk k nekemu lekarnarju v Heppenheim . Ta pa ga je bil kmalu tako sit, da je kemika po 10 mesecih poslal nazaj k o?etu. Znano pa je, da so ga iz drugega razreda gimnazije vrgli, ker je pri uri latin??ine spu??al pokalice iz srebrovega fulminata .

Oktobra 1820 je pri?el kot sedemnajstletnik ?tudij kemije v Bonnu , a je tam ?tudij kmalu pustil in poskusil v Erlangnu . Toda tudi tu se mu je zdelo, da ni tega, kar je ?elel. Zato je s privolitvijo star?ev od?el v Pariz , kjer doktoriral iz kemije. ?e z enaindvajsetimi leti je bil nastavljen kot izredni profesor kemije na Univerzi v Giessnu . Bil je najmlaj?i profesor na univerzi sploh. Profesor je postal 26. maja 1824. Med Liebigovimi u?enci in njihovimi u?enci je bilo do leta 1853 kar triintrideset Nobelovih nagrajencev .

Maja[1826 se je Liebig poro?il s pobo?no katoli?anko Henriette Moldenhauer in z njo imel dva sinova, (Georg in Hermann) ter tri h?ere (Agnes, Johanna in Marie). Leta 1845 so Liebigu podelili naslov barona. Leta 1852, ko se mu je zdravje poslab?alo, je ?el Liebig na povabilo bavarskega kralja za profesorja v Munchen. Toda bil je ?e tako slaven, da si je lahko izgovoril, da bodo delo s ?tudenti prevzeli drugi. Sam se je ukvarjal s prou?evanjem kemije in kemi?nih spojin na kmetijske pridelke, tudi pisal je veliko in storil veliko za poljudnost kemije. Slavni nem?ki kemik Justus von Liebig je umrl 18. aprila 1873 ob 17.30 popoldne v Munchnu. Umrl je za prehladom, ki se je spremenil v plju?nico. Pokopali so ga 20. aprila 1873.

Po smrti so Liebigu v Munchnu postavili spomenik. Odkrili so ga avgusta 1883. Toda ?e novembra je bil spomenik onesna?en. Videti je bilo, da ga je nekdo ometal z blatnimi kepami. Toda zlikovec, kdorkoli je ?e bil, se je nad kemikom ma??eval kemi?no. Spomenik je polil najbr? z raztopino kalijevega permanganata (KMnO 4 ) in srebrovega nitrata (AgNO 3 ), kar je dalo prav ?edne made?e, ki so se marmorja oprijeli in na povr?ini najedli, tako da so poklicali takrat najslavnej?e kemike v Munchnu, naj povedjo, kako bi o?istili spomenik. Alfred von Baeyer in Max von Pettenkofer sta predlagala na made?e obli? iz porcelanske gline ? kaolina in amonsulfida (NH 4 S). Obli?i so res po?asi vsrkali temno snov in po enem mesecu je uspelo o?istiti spomenik 300 made?ev. Kdo je to naredil in zakaj se ni nikoli izvedelo.

Delo in raziskave [ uredi | uredi kodo ]

Liebig je mo?no vplival na razvoj kemije in je eden najpomembnej?ih evropskih kemikov. V Giessnu je opravil najpomembnej?a odkritja. Bil je bistroumen znanstvenik in sposoben organizator. V kemijo je uvedel nove metode pou?evanja, raziskovanja in tehnologije. Razvil je ?tevilne inovacije. Liebigu pripisujemo tudi najpomembnej?o vlogo pri razvoju kmetijstva . Razvil je teorijo o mineralnih snoveh. Mnogi njegovi dose?ki so ?e vedno zelo pomembni. Danes je Liebigov kemijski in?titut muzej, ki je po kakovosti uvr??en zelo visoko ? glede na ostale svetovne kemijske muzeje.

Leta 1824 je kon?al raziskave vrste spojin imenovanih fulminati . Hkrati je tudi Wohler ?tudiral cianate (iz enega od njih je nekaj let pozneje, 1828, sintetiziral se?nino , kar je naredilo revolucijo v kemiji). Ko sta bila v ?asopisu, ki ga je izdajal Gay?Lussac , objavljena oba ?lanka, je le-ta opazil, da so formule obeh vrst spojin enake. Berzelius je bil zelo osupel, ko so ga seznanili s tem, da imata lahko dve spojini enako formulo. Sprva je odlo?no zavrnil to mo?nost. Stvar je nato raziskoval in ugotovil, da to velja tudi v drugih primerih. Spojine s podobno formulo je imenoval izomere (iz gr?kega ? enaki deli). To je bil za?etek spoznanja, da je molekula spojine vse kaj ve? kot le skupek posameznih atomov . Atomi so razporejeni na dolo?en na?in, razli?ne razporeditve pomenijo razli?ne lastnosti. Tako se je rodil zapis strukturne formule, ki je dozorel s Kekulejem generacijo pozneje. S to povezavo svojih del sta Liebig in Wohler postala dobra prijatelja in sta pozneje skupaj veliko raziskovala.

Velika zasluga Liebiga je, da je poenostavil organsko analizo. Razvil in izbolj?al je metode dolo?anja koli?ine ogljika in vodika v organskih spojinah. Ta metoda je kasneje postala rutinsko delo. Snovi, ki so nastale pri se?igu organskih spojin, je prestregel in jih tehtal. V ta namen je razvil stekleno kalijevo aparaturo , v kateri se je absorbiral ogljikov dioksid CO 2 . Steklena aparatura je bila napolnjena z raztopino kalijevega hidroksida KOH (aq). Pri absorpciji je potekla naslednja kemijska reakcija:

CO 2 (g) + 2KOH(aq) → K 2 CO3(aq) + H 2 O (l)

Aparaturo je bilo potrebno stehtati pred in po absorpciji. Tako je lahko dolo?il maso absorbiranega ogljikovega dioksida in na koncu tudi izra?unal mno?ino ogljika v prvotni koli?ini organske snovi. Za analizo po Liebigu je bilo potrebno imeti vsaj 0,1 g snovi. Za analizo manj?ih koli?in snovi ( vitaminov , hormonov ) pa je bilo treba omenjeno metodo izpopolniti. Metodo mikrokemijske analize je kasneje razvil na? rojak Pregl .

Steklena kalijeva aparatura [ uredi | uredi kodo ]

Skoraj vsi dobri profesorji kemije so napisali u?benike in tako imamo tudi Liebigov u?benik o organski kemiji ( Organische Chemie ).

Ob odkritju broma moramo zabele?iti ?e skoraj sme?en dogodek. Brom je leta 1828 odkril iz morskih alg Francoz Balard , lekarnar v Montpellieru . Liebig je bil takrat profesor v Giessnu. Ko je izvedel za poro?ilo o novem odkritju, se je malo zamislil, nato pa prinesel iz neke omare steklenico, v kateri je bilo nekaj rjave, smrde?e teko?ine. Snov je pokazal svojim ?tudentom in povedal, da je to tisti brom, ki ga je v Parizu pravkar odkril Balard. Pred ?asom je pri preiskavi neke salamure uvajal vanjo klor in dobljeno snov destiliral. Dobil je te?ko rjavo teko?ino, ki jo je imel za jodov klorid . Delal je reakcije, ki bi bile za to spojino, ki pa se niso ujemale tako, kot je pri?akoval. Toda tega nesoglasja s pri?akovanimi dobitki ni naprej raziskoval, pustil je snov, ?e? da imajo ta nesoglasja ?e svoj vzrok, in postavil steklenico v omaro. ?e bi se Liebig takrat malo bolj pobrigal za ≫rjavo te?ko teko?ino≪, bi gotovo njemu pripadla ?ast, da je odkril nov element. Liebig ni tega nikoli prebolel, imel je navado re?i: ≫Ni Balard odkril broma, pa? pa prej brom odkril Balarda!≪ Tako Liebig ni odkril nobenega novega elementa.

Leta 1838 je pri?el Liebig s preu?evanjem vloge ogljikovih hidratov , albuminov , ma??ob v organizmih . Njegovo najpomembnej?e delo s tega podro?ja je knjiga Tierchemie , ki je iz?la leta 1842. V njej le Liebig natan?no opisal proces dihanja in metabolizma . Razlo?il je, da so najpomembnej?e sestavine krvi odvisne od vrste hrane, ki jo ?ivo bitje zau?ije. Vsa ta spoznanja so omogo?ila razvoj sodobne teorije o prehranjevanju ?ivali in ?loveka .

Liebigov kondenzator [ uredi | uredi kodo ]

Liebig je zaslu?en tudi za enega prvih kondenzatorjev , ki se njemu na ?ast imenuje Liebigov kondenzator. Sestavljen je iz dveh cevi ? notranje in zunanje. Ta priprava omogo?a, da iz zmesi (npr. slana voda ? slanica), dobimo destilirano vodo .

Liebig je bil v vseh pogledih izjemno prakti?en ?lovek. Delo ga je vodilo do mnogih izbolj?av in odkritij. ?ivosrebrno ogledalo je zamenjal s srebrovim ogledalom. Uvedel je mesni ekstrakt ali bujon . To je tudi edina iznajdba, ki mu je prinesla dodaten, ve?ji zaslu?ek. Otro?ka umetna hrana je postala nadomestilo za materino mleko. Pecilni pra?ek je razvil zaradi vse ve?jih potreb po kruhu . Pripravil je zlitino niklja in ?eleza , ki je odporna proti koroziji . Zlitina je bila predhodnica dana?njega nerjave?ega jekla . Razvil je superfosfat, ki je ?e vedno eno najpomembnej?ih fosfornih gnojil. Mnoge spojine, ki jih je izoliral iz rastlin , ali pa jih je sintetiziral, imajo tudi prakti?en pomen. Kloral hidrat CCl3-CH(OH)2 je uspavalo . Kloroform CHCl3 je organsko topilo , pirogalol C 6 H 3 (OH) 3 pa je pomemben reagent v fotografski tehniki.

V zadnji polovici svojega ?ivljenja se je za?el Liebig zanimati za biokemijo. Svoje analitske sposobnosti je usmeril v raziskavo teko?ih tkiv, to je krvi, ?ol?a in se?a. Podpiral je teorijo, da izvirata telesna toplota in ?ivljenjska dejavnost iz energije , ki nastane pri oksidaciji hranilnih snovi v telesu in je trdil, da so telesno gorivo ogljikovodiki in ma??obe, ne pa ogljik in vodik, kot je mislil Lavoisier . V tem je imel prav. Kot Berzelius je tudi sam verjel, da je fermentacija ?isto kemijski pojav, ki nima zveze z ?ivljenjem. O tem se je dolgo prepiral s Pasteurjem , in izkazalo se je, da se je Liebig motil.

Ukvarjal se je tudi z agrokemijo, ko ga je Britansko dru?tvo za napredek znanosti zaprosilo za poro?ilo o tem. Pravilno je trdil, da je poglavitni faktor pri siroma?enju zemlje poraba mineralov, ki jih rastlina potegne iz zemlje; to so elementi spojin, nujno potrebni za ?ivljenje: natrij , kalcij , kalij in fosfor.

Prvi je eksperimentiral z umetnimi gnojili, ki naj bi nadomestili naravni gnoj . ?al je mislil, da rastline dobivajo du?ik iz zraka, kar je dokazal Boussingault za fi?ol in grah . Zato gnojilu ni dodajal du?ikovih spojin in se mu ni posre?ilo izbolj?ati rodovitnosti. Pozneje so to napako popravili. Uporaba umetnih gnojil ni le nekajkrat pove?ala pridelka hrane v de?elah, ki uporabljajo izsledke znanstvenega kmetijstva, ampak je pripomoglo tudi k zatiranju epidemij, ki so se pojavljale zaradi povsod navzo?ih gnoji??.

Liebigov ?eber [ uredi | uredi kodo ]

Liebig pa je tudi opazil zanimiv pojav, ki so ga njemu v ?ast poimenovali Liebigovo pravilo minimuma . Opazil je, da se je rast rastlin zaustavila, ?e je v sistemu zmanjkalo le enega samega elementa, ?eprav je bilo vseh ostalih dovolj na razpolago. Torej je vedno kriti?en element, ki ga imamo v sistemu najmanj. S to teorijo je razlo?il osnovna pravila o prehranjevanju rastlin in pomen zadostne koli?ine anorganskih elementov v zemlji za pravilno rast rastlin.

Liebig je spoznal 64 elementov, ki jih opisuje v kemi?nih pismih: ≫64 enostavnih nam znanih teles so elementi le glede na sile in sredstva, ki jih imamo, da bi jih mogli razstaviti v ?e bolj enostavne.≪ Znanstveniki so kmalu spoznali potrebo, da bi izdajali znanstvene revije, v katerih bi objavili svoja najnovej?a odkritja. Tako je tudi od leta 1873 izhajala revija Justus Liebig der Chemie ( Justusa Liebiga kemi?ni anali ).

Laboratorij ? beseda izhaja iz latinskega jezika in pomeni ≫delovni prostor≪. Prvikrat je nekaj takega kot ≫kemi?na hi?a≪ opisano v Libaviusovem delu Alchymia iz leta 1597, kjer je ta ≫kemi?na hi?a≪ tudi narisana, posamezni prostori pa tudi opisani. Prvi laboratorij, o katerem vemo, da so sodobniki govorili o njem z ob?udovanjem, je bil Lavoisierov. Stari laboratoriji so bili dolgo podobni kuhinjam, zato se je tudi kemikov prijel naziv, da so ≫kuharji≪.

Za svoje delo je v Giessnu dobil prostor, ki je meril 38 m 2 in je bil obenem predavalnica in laboratorij. V njem ni bilo niti lu?i niti kurjave. Z velikim prizadevanjem si je po?asi uredil delovne prostore na na?in, kot so ?e dandanes urejeni laboratoriji. Njegov na?rt je v glavnem veljaven ?e danes.

Steklovino, ki so jo rabili v Liebigovem in?titutu so dobili neposredno iz steklarn. Steklene cevi so ?e sami nadalje oblikovali. Liebig se je seznanil z umetnostjo oblikovanja stekla v Parizu. Njegov najbolj?i steklopiha? Ettling je zaslu?en za oblikovanje 5-kroglaste steklene aparature, ki se imenuje tudi kalijev aparat. Ta aparatura je postala simbol Liebigove ?ole. Prva komercialna proizvodnja steklene laboratorijske opreme se je pri?ela v Darmstadtu na Liebigovo pobudo.

Liebig je med drugim zaslu?en tudi za to, kar poznamo danes kot ?olski ali univerzitetni laboratorij za pouk, ?tudentski laboratorij. Tak?ni laboratoriji slu?ijo pouku kemije, Lavoisierov pa je bil znanstveni laboratorij.

Liebigov laboratorij v Giessnu leta 1840 [ uredi | uredi kodo ]

Liebig je zapisal o starih laboratorijih v svojem ?ivljenjepisu: ≫Kemi?nih laboratorijev, v katerih naj bi pou?evali analizo, takrat ni bilo; kar se je tako imenovalo, so bile prej kuhinje, prenapolnjene z vsemi mogo?imi pe?mi in napravami za izvajanje metalur?kih ali farmacevtskih procesov (postopkov). Nih?e tudi ni znal analize pou?evati.≪ Tako pa je Liebig opisal laboratorij svojega ?asa: ≫Kemikov laboratorij dandanes ni ognjevzdr?na, zatohla, mrzla metalurgova klet ali z retortami in destilacijskimi aparaturami prenapolnjen farmacevtski laboratorij. Je svetla in prijazna soba, namesto talilne pe?i in oglja slu?ijo odli?no zgrajene svetilke, ogenj jim dajejo plameni ?pirita ali plina, ki so ?isti in brez vonja. S temi enostavnimi pripomo?ki, h katerim spada ?e tehtnica, dela kemik svoje obse?ne raziskave…≪ 

Za svoje znanstvene dose?ke je von Liebig leta 1840 skupaj s Sturmom prejel Copleyjevo medaljo Kraljeve dru?be iz Londona .

Vse od 2. svetovne vojne naprej se po Liebigu imenuje Univerza v Giessnu. V prostorih njegovega nekdanjega in?tituta so leta 1920 odprli muzej. Ta je eden od ?estih najpomembnej?ih kemijskih muzejev na svetu.


  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Ladenburg Liebig, Justus von // Allgemeine Deutsche Biographie ? L : 1883. ? Vol. 18. ? S. 589?605.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr : platforma za odprte podatke ? 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 SNAC ? 2010.
  4. ↑ 4,0 4,1 Record #118572741 // Gemeinsame Normdatei ? 2012?2016.
  5. ↑ 5,0 5,1 www.accademiadellescienze.it
Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Justus_von_Liebig&oldid=6059738 ≪