Jean le Rond d'Alembert
Rojstvo	16. november 1717 ( {{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:16|2|0}} ) [1] [2] […] Pariz [4] [2] […]
Smrt	29. oktober 1783 ( {{padleft:1783|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:29|2|0}} ) [1] [2] […] (65 let) Pariz [4] [2] […]
Dr?avljanstvo	Francija [6] [7]   Kraljestvo Francija
Poklic	filozof , matematik , fizik , muzikolog , prevajalec , pisatelj , glasbeni teoretik , enciklopedist , in?enir , astronom , leksikograf , intelektualec
Podpis

Jean Baptiste le Rond d'Alembert , francoski filozof , fizik in matematik , * 16. november 1717 , Pariz , Francija , † 29. oktober 1783 , Pariz.

Mladost [ uredi | uredi kodo ]

D'Alembert je bil nezakonski sin plemi?a , topni?kega ?astnika Louisa-Camusa Destouchesa in francoske pisateljice in kurtizane Claudine Guerin de Tencinove . O?e ga ni ?isto zapustil, temve? je dajal sredstva za njegovo pre?ivljanje. Mati ga je med odsotnostjo o?eta pustila na stopnicah pred cerkvijo Saint Jean le Rond in je kot najden?ek odra??al v hi?i nekega steklarja in njegove ?ene. Kasneje, ko je njegova nadarjenost postajala vse o?itnej?a, ga je mati posku?ala dobiti nazaj. Toda d'Alembert jo je ponosno zavrnil: ≫Moja mati je steklarjeva ?ena.≪

?tudij [ uredi | uredi kodo ]

Od leta 1730 se je ?olal na Mazarinovem kolegiju (College Mazarin), kjer je poslu?al predavanja iz matematike , fizike in astronomije in tam leta 1735 diplomiral. Kolegij so vodili janzenisti . Po ?tudiju se je vrnil k svoji kru?ni materi, kjer je ?ivel trideset let. ?tudiral je pravo in naj bi leta 1738 nastopil slu?bovanje kot odvetnik, vendar ni za?el z delom. Potem se je posvetil medicini , na koncu pa se je odlo?il, da se bo zapisal matematiki. Z 22. leti je leta 1739 napisal svoje prvo objavljeno delo Poro?ilo o integralnem ra?unu ( Memoire sur le calcul integral ). Leta 1740 je predlo?il svoje drugo delo o mehaniki teko?in Memoire sur le refraction des corps solides , ki ga je opazil Clairaut . V delu je teoreti?no pojasnil lom .

Znanstveno delo [ uredi | uredi kodo ]

S 24. leti so ga maja 1741 izbrali za ?lana Francoske akademije znanosti (Academie des sciences) zaradi redkih matemati?nih sposobnosti. Bil je po naravi neodvisen, posvetil se je znanosti in je, kakor je sam pravil, postal su?enj svoje svobode.

Postavil in re?il je diferencialno ena?bo za nihanje ?ic, odkril je d'Alembertovo na?elo v dinamiki . Leta 1743 je objavil svoje najpomembnej?e znanstveno delo Razprava o dinamiki ( Traite de dynamique ), kjer je pojasnil svoje dinami?no na?elo: rezultanta sil , ki deluje na sistem, je enaka dejanski sili celotnega sistema. V delu je izpopolnil tudi Newtonov opis sile, ki je razre?il nejasnosti v zvezi z ohranitvijo kineti?ne energije .

Svoje dinami?no na?elo je leta 1744 uporabil pri teoriji ravnovesja in gibanja teko?in ( Traite de l'equilibre et du mouvement des fluides ) tako, da so vse prej?nje geometrijske re?itve sedaj v veliki meri postale njeni pristavki.

Leta 1746 je posku?al dokazati osnovni izrek algebre . Tega leta je objavil delo Tolma?i o splo?nem vzroku vetrov ( Reflexions sur la cause generale des vents ), ki vsebuje prvo zamisel re?evanja parcialnih diferencialnih ena?b. Delo je posvetil pruskemu kralju Friderik II. Velikemu , ki je zaman posku?al privesti d'Alemberta v Berlin.

Po njem se imenuje kriterij za konvergenco vrste in d'Alembertov diferencialni operator 2. reda ${\displaystyle \square }$ (v?asih zapisan tudi kot ${\displaystyle \square ^{2}}$):

${\displaystyle \square =\nabla ^{2}-{1 \over c^{2}}{\partial ^{2} \over \partial t^{2}}={\partial ^{2} \over \partial x^{2}}+{\partial ^{2} \over \partial y^{2}}+{\partial ^{2} \over \partial z^{2}}-{1 \over c^{2}}{\partial ^{2} \over \partial t^{2}}\!\,,}$

kjer je ${\displaystyle \nabla ^{2}\equiv \Delta }$ Laplaceov operator delta. D'Alembertov operator se najve? uporablja v klasi?ni in kvantni teoriji polja in pri re?evanju valovnih ena?b . Na primer v Klein-Fok-Gordonovi ena?bi :

${\displaystyle \left(\square -{\mathcal {K}}^{2}\right)\Delta ^{C}(x)=\imath \delta ^{4}(x)\!\,,}$

kjer je ${\displaystyle \Delta ^{C}(x)}$ Greenova funkcija Klein-Fok-Gordonove ena?be, ali v Feynmanovem propagatorju:

${\displaystyle (\square +\mu ^{2})\Delta F(x)=-i\delta (x)\!\,,}$

ali v splo?ni teoriji relativnosti za linearni pribli?ek Einsteinovega tenzorja :

${\displaystyle G^{ik}=-{1 \over 2}\square \gamma ^{ik}=0\!\,,}$

kjer je:

${\displaystyle \square =\Delta -{\partial ^{2} \over \partial (x^{0})^{2}}\!\,.}$

Valovno ena?bo imenujemo tudi po njem d'Alembertova ena?ba, na primer za elektromagnetno polje :

${\displaystyle \square {\vec {\mathbf {E} }}=0\!\,}$

${\displaystyle \square {\vec {\mathbf {B} }}=0\!\,.}$

Ukvarjal se je s teorijo gravitacije . ?e posebej je prou?eval nutacijo in precesijo v astronomiji. Ko je Bradley ?e opazoval zvezdo ${\displaystyle \gamma }$ Zmaja , je opazil v njeni legi ?e eno nihanje, kar je potrdil tudi Le Monnier v Parizu. Leta 1748 je Bradley ta pojav imenoval nutacija. Pojasnil ga je z majhnimi motnjami v precesiji, ki nastajajo zaradi periodi?nih sprememb v privla?nih silah Lune in Sonca na Zemljine ekvatorske izbokline, kar je odvisno od sprememb v legi teh nebesnih teles glede na Zemljo. Ugotovil je, da vna?a najve?ji premik obratno gibanje vozlov Luninega tira v ravnini ekliptike in je perioda tega nutacijskega ?lena 18 2/3 leta z amplitudo 9". Pozneje so odkrili ?e ve? majhnih ?lenov. Leta 1749 je d'Alembert podal prvo analiti?no re?itev precesije enakono?ij in izdelal matemati?no teorijo o precesiji in nutaciji ter jo objavil v delu Recherches sur la precession des equinoxes et sur la nutation de l'axe de la terre . Njegovo delo na tem podro?ju sta dokon?ala Lagrange in Laplace. Obe Bradleyevi odkritji sta omogo?ili, da se je natan?nost, s katero so dolo?ali lege nebesnih teles, pove?ala na 10". d'Alembert in Euler sta ugotovila, da bi se morala Zemljina vrtilna os premikati v Zemlji in opisovati pla?? sto?ca s periodo 10 mesecev , Zemljina pola pa z isto periodo v smeri Zemljinega vrtenja po majhni kro?nici okrog svojih srednjih leg. Gibanje so imenovali svobodna ali prosta nutacija.

Po drugi strani je Bessel leta 1844 sklepal na svobodno nutacijo iz sprememb zemljepisnih ?irin . Toda ?ele leta 1873 sta periodi?no spreminjanje zemljepisnih ?irin odkrila Peters in Nyren . Leta 1876 je lord Kelvin poudaril, da bi lahko bilo gibanje pola bolj zamotano, kot so splo?no mislili zaradi gibanja Zemljinih mas. Nedvoumno je periodi?no gibanje potrdil Kustner leta 1884 na berlinskem observatoriju .

Svojo filozofijo je d'Alembert postavil na rezultatih znanosti, na religijo in metafiziko je gledal dvomljivo.

Z Diderotom je bil glavni sodelavec pri Enciklopediji ( L'Encyclopedie ), za katero je leta 1751 napisal znani predgovor Discours pleliminaire de l'Encyclopedie , v katerem je podal genealogijo in cilj znanosti. Bil je tudi njen urednik za matematiko. Kljub 'prevratni?tvu' tega dela je dobil od Ludvika XV. pokojnino. Glavna knji?evna dela so mu sestavljale pohvale akademikov (ve?ina filozofov) in zagovori znanosti in knji?evnosti . ?eprav je leta 1758 zaradi vladinega posega v objavljanje Enciklopedije zapustil njeno uredni?tvo, je nadaljeval z objavljanjem ?lankov o znanosti in filozofiji. Vse svoje delo je posvetil prosvetljenju dru?be svojega ?asa in napredku ?iste znanosti.

Leta 1767 je dolo?il elipsoidno obliko Zemlje, ekvatorski polmer a = 6.375.653 m , polmer ob poldnevniku b = 6.356.564 m in splo??enost e = 1/334,0.

Pokazal je, da se Leibnizov prijem s Huygensovo ?ivo silo in Descartesov prijem s koli?ino, sorazmerno s hitrostjo v , kot meri za u?inkovitost sile, oba skladata z 2. Newtonovim zakonom . Pri Leibnizovem prijemu postavimo izrek o kineti?ni energiji :

${\displaystyle Fs={1 \over 2}mv^{2}-{1 \over 2}mv_{o}^{2}\!\,}$

za kon?no hitrost ${\displaystyle v=v_{o}+\Delta v}$. ?e je sprememba hitrosti ${\displaystyle \Delta v}$ majhna v primeri z za?etno hitrostjo ${\displaystyle v_{o}}$, lahko zanemarimo drugi ?len in je:

${\displaystyle F\Delta s=mv_{o}\Delta v\!\,.}$

Obe strani delimo z ${\displaystyle \Delta t}$ in dobimo 2. Newtonov zakon ${\displaystyle F=ma}$, saj je hitrost ${\displaystyle v=\Delta s/\Delta t}$ in pospe?ek ${\displaystyle a=\Delta v/\Delta t}$. Velja tudi obratno: izrek o kineti?ni energiji dobimo iz 2. Newtonovega zakona, ko ga pomno?imo z majhnim premikom telesa in integriramo, ?e se sila spreminja s krajem. Pri Descartesovem prijemu pa pomno?imo 2. Newtonov zakon s ?asom . Tako dobimo izrek o gibalni koli?ini :

${\displaystyle Ft=mv-mv_{o}\!\,,}$

?e se sila s ?asom ne spreminja. Za gibanje kamna navpi?no navzgor sledi:

${\displaystyle -mgt=-mv_{o}\!\,}$

in

${\displaystyle t={v_{o} \over g}\!\,.}$

Kakor mnoge druge duhovne velikane tistega ?asa sta tudi d'Alemberta povabila v Berlin Friderik II. Veliki in v Sankt Peterburg ruska carica Katarina II. Velika . Leta 1763 je res obiskal Berlin in tedaj je dokon?no zavrnil ve?krat ponujeno vodstvo berlinske akademije. Glede na njegov miren zna?aj nas nekoliko preseneti hud spor, v katerega se je zapletel s Clairautom. Pri tem ga je najbr? pod?igalo ljubosumje zaradi Clairautovega pisanja o Halleyjevemu kometu .

Druga dela [ uredi | uredi kodo ]

• Recherches sur les cordes vibrantes (1747),
• Elements de musique (1752),
• Melanges de litterature et de philosophie (2 knjigi, 1753, 5 knjig, 1759?1767),
• Essai sur les elements de philosophie (1759),
• Opuscules mathematique (8 knjig, 1761?1780).

Priznanja [ uredi | uredi kodo ]

D'Alembert je bil ?astni ?lan tedanje Akademije znanosti in umetnosti v Sankt Peterburgu , eden od ve? kot 160 ?astnih in dopisnih ?lanov Akademije.

Poimenovanja [ uredi | uredi kodo ]

Po njem se imenuje asteroid glavnega asteroidnega pasu 5956 d'Alembert in udarni krater D'Alembert na Luni .

Lambert je predlagal ime D'Alembert za domnevni naravni satelit Venere , ki pa ne obstaja.

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• d'Alembertov paradoks

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Stran o Jeanu le Rondu d'Alembertu Univerze svetega Andreja Arhivirano 2019-10-03 na Wayback Machine . (angle?ko)