Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan VII. Paleolog
(
gr?ko
starogr?ko
Ιω?ννη? Ζ' Παλαιολ?γο?
, I?ann?s Z' Palaiologos) je bil
bizantinski
cesar, ki je vladal pet mesecev leta 1390. Kot vladar je uporabljal o?etovo ime Andronik, med regentstvom za svojega strica med njegovo odsotnostijo pa svoje ime,
[4]
*
1370
, †
22. september
1408
.
Ivan VII. je bil sin cesarja
Andronika IV.
in Kerace Bolgarske, h?erke
bolgarskega
carja
Ivana Aleksandra
in Teodore Vla?ke.
Ko je Andronik IV. leta 1376 uzurpiral prestol svojega o?eta
Ivana V.
, je naslednje leto za svojega sovladarja imenoval sina Ivana VII. Leta 1379 sta bila oba odstavljena in delno oslepljena. Andronik IV. je kljub temu obdr?al cesarski polo?aj in od Ivana V. v svojo posest dobil Selimbrijo (
Silivri
). Ko je Andronik IV. leta 1385 umrl, je Ivan VII. morda nasledil o?etov polo?aj.
14. aprila 1390 je Ivan VII. odstavil svojega starega o?eta Ivana V. in sam zasedel bizantinski prestol. Po petih mesecih vladanja ga je Ivan V. s pomo?jo sina
Manuela
in
Bene?anov
odstavil. Ivan VII. se je 17. septembra 1390 zatekel k osmanskemu sultanu
Bajazidu I.
, ki je potrdil Ivana VII. za naslednika o?etove domene Selimbrije in zgladil odnose z Manuelom II. Ker Manuel takrat ?e ni imel sina, je Ivana VII. potrdil za svojega mogo?ega naslednika.
Leta 1399 je Manuel II. po petih letih Bajazidovega obleganja Konstantinopla od?el na Zahod iskat voja?ko pomo?. Obrambo mesta je kot regentu prepustil Ivanu VII. Ivan je v brezupnem polo?aju ?akal na ?ude?, ki se je zgodil v Bajazidovem porazu z mongolskim kanom
Timur Lenkom
v
bitki pri Ankari
20. junija 1402. Porazu je sledila osmanska dr?avljanska vojna, v kateri so rivalski osmanski princi sklepali mir in prijateljstvo z Bizantinskim cesarstvom. Ivan VII. je izkoristil njihovo ?ibkost in sklenil mirovni sporazum, s katerim je cesarstvo dobilo nazaj ve?ino evropske obale
Marmarskega morja
in posebne ugodnosti za
Solun
, kjer je pred osmansko osvojitvijo leta 1387 vladal Manuel II. Po Manuelovi vrnitvi mu je Ivan VII. vrnil oblast in dobil dovoljenje, da se umakne v Solun, kjer je od leta 1403 do svoje smrti leta 1408 vladal kot skoraj neodvisen vladar. Naslavljal se je s
"cesar cele Tesalije"
,
[5]
obdr?al cesarski naslov (
basileus
) in za svojega sovladarja imenoval sina Andronika, rojenega okoli leta 1400. Andronik je umrl pred njim okoli leta 1407.
Ivan VII. je imel z Ireno Gattilusio najmanj enega sina:
- ↑
Leo van de Pas
Genealogics
? 2003.
- ↑
Faceted Application of Subject Terminology
- ↑
Store norske leksikon
? 1978. ? ISSN
2464-1480
- ↑
Elizabeth A. Zachariadou. "John VII (Alias Andronicus) Palaeologus".
Dumbarton Oaks Papers
,
31
(1977): 339-342.
- ↑
Necipoglu (2009), str. 39.
- Barker, John (1969).
Manuel II Paleologus (1391?1425): A Study in Late Byzantine Statesmanship
. Rutgers University Press.
ISBN 0-8135-0582-8
.
- George T. Dennis. "An unknown Byzantine emperor, Andronicus V Palaeologus". Jahrbuch der Oesterreichischen Byzantinistik
16
(1967): 175?187.
- Franz Dolger. "Johannes VII., Kaiser der Rhomaer". Byzantinische Zeitschrift
31
(1931): 21?36.
- Harris, Jonathan.
The End of Byzantium
. Yale University Press, 2010.
ISBN 978-0-300-11786-8
.
- Eurydice Lappa-Zizicas. "Le voyage de Jean VII. Paleologue en Italie". Revue des Etudes Byzantines
34
(1976): 139?142.
- Necipoglu, Nevra (2009).
Byzantium between the Ottomans and the Latins: Politics and Society in the Late Empire
. Cambridge University Press.
ISBN 978-0-511-51807-2
.
- Nicol, Donald M. (1993) [1972].
The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453
. Cambridge: Cambridge University Press.
- Nicol, Donald M. (1996).
The Reluctant Emperor: A Biography of John Cantacuzene, Byzantine Emperor and Monk, c. 1295-1383
. Cambridge: Cambridge University Press.
- P. Wirth. "Zum Geschichtsbild Kaiser Johannes VII.". Byzantion
35
(1965): 592?600.
|
|---|
| Splo?no
| |
|---|
| Narodne knji?nice
| |
|---|
| Drugo
| |
|---|
