Henrik IV.
cesar Svetega rimskega cesarastva
Vladanje	5. oktober 1056 ? 31. december 1105
Kronanje	31. marec 1084 stara cerkev sv. Petra, Rim
Predhodnik	Henrik III.
Naslednik	Henrik V.
nem?ki kralj )
Vladanje	november 1053 ? 31. december 1105
Kronanje	17. julij 1054 aachenska stolnica
Predhodnik	Henrik III.
Naslednik	Henrik V.
italijanski kralj
Vladanje	5. oktober 1056 ? 31. december 1105
Predhodnik	Henrik III.
Naslednik	Henrik V.
Rojstvo	11. november 1050 Kraljeva pfalca, Goslar
Smrt	7. avgust 1106 (55 let) Liege , Spodnja Lorena
Pokop	stolnica v Speyerju
Zakonec	Berta Savojska Evpraksija Kijevska
Potomci	Agneza Konrad Henrik V.
Rodbina	Salijci
O?e	Henrik III.
Mati	Agneza Akvitanska
Religija	katoli?an

Henrik IV. , cesar Svetega rimskega cesarstva , nem?ki , italijanski, burgundski kralj , * 11. november 1050 , Goslar , † 7. avgust 1106 , Liege .

Henrik IV. je znan po bojevanju s pape?i in visokim plemstvom za ohranitev kraljeve in cesarske avtoritete in s tem povezanim romanjem v Cannoso .

Rimsko-nem?ki kralj je postal ?estleten. Posvetno in cerkveno plemstvo je znalo njegovo mladoletnost dobro izkoristiti v svoj prid. Takoj ko je petnajstleten zavladal samostojno, je sku?al Henrik kraljevemu polo?aju, nekoliko nespretno in z opiranjem na ni?je plemstvo, povrniti nekdanji ugled. Pri tem se mu je uprlo sa?ko plemstvo. Henriku je uspelo zadu?iti sa?ki upor, a se je takoj za tem zapletel v spor s pape?em Gregorjem VII. , ki je Henrika izob?il. Izob?enje je dalo legitimnost nameri najvplivnej?ih nem?kih knezov, da kralja odstavijo. Da bi se temu izognil, se je osebno poni?al in ?el prosit pape?a v Canosso za odpu??anje, ki ga je tudi dobil (januarja 1077). Kljub temu so nem?ki knezi izvolili protikralja, Rudolfa ?vabskega . Kralj in protikralj sta se nekaj let bojevala brez odlo?itve. Gregor VII. je Henrika ponovno izob?il. Leta 1080 pa je pri?lo do odlo?itve: protikralj je v boju padel, Henrik pa je z voja?kim pohodom v Italijo pregnal Gregorja VII. iz Rima , postavil za protipape?a Klemena III. in se pustil od njega kronati za cesarja.

Leta 1087 je dobil Henrik ?e mo?nej?ega nasprotnika, diplomatsko spretnega pape?a Urbana II. , ki je z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj. Proti njemu Henrik z vojsko, ki jo je ponovno pripeljal v Italijo, ni uspel. Nasprotno, pape? je s pozivom na kri?arsko vojno pridobil ve?ji del evropskega plemstva. Na svojo stran je pridobil tudi Henrikovega sina Konrada , ki ga je malo pred tem dal o?e kronati za nem?kega kralja. Henrik se tako niti ni mogel vrniti domov, dokler leta 1087 mo?ni Welfi , gospodarji Bavarske , razo?arani nad sodelovanjem s pape?em, niso prestopili nazaj na Henrikovo stran; Henriku so odprli alpske prelaze in lahko se je vrnil v Nem?ijo. V Nem?iji je polagoma spet uveljavil svojo oblast, odstavil Konrada in za svojega naslednika dolo?il drugega sina, Henrika V.

Leta 1099 je umrl pape? Urban II. in leto za njim tudi protipape?. Cerkvenega razkola ni bilo ve? in Henrik je iskal pot do sprave. Vendar Urbanov naslednik, pape? Pashal II. , za to ni imel posluha. Avtoriteta izob?enega kralja je vse boj kopnela tudi v Nem?iji. Leta 1104 ga je izdal ?e drugi sin, Henrik V., in stopil na ?elo bavarskih upornikov. S prevaro je prijel o?eta in ga prisilil, da se je odpovedal prestolu.

Poreklo [ uredi | uredi kodo ]

Henrik IV. se je rodil kot prvi sin (po treh h?erah) kralju in cesarju Henriku III. in njegovi ?eni Agnezi Akvitanski. O?e ga je dal ?e novembra 1053 v Treburju knezom izvoliti in 17. julija naslednjega leta v Aachnu kronati za nem?kega kralja. Petletnemu so dolo?ili nevesto Berto, h?erko savojskega grofa Otona in Adelajde Turinske. ?e 5. oktobra 1056 mu je o?e umrl. Tako Henriku ni bilo dano, da bi ob urejeni vzgoji osebnostno dozorel in se pripravil za naloge vladanja, kar je zaznamovalo celotno obdobje njegove vladavine.

Regentstvo (1056?1065) [ uredi | uredi kodo ]

Prehod oblasti na ?estletnega Henrika IV. je minil brez pretresov. Nih?e ni nasprotoval materi in skrbnici Agnezi, ko je prevzela tudi regentstvo, zlasti ker ji je ob strani stal pape? Viktor II. , ki je bil isto?asno ?kof v Eichstattu . Toda Viktor II. je ?e leta 1057 umrl in cesarica, ki okrog sebe ni imela trdnega kroga svetovalcev, je vse bolj popu??ala razli?nim knezom, ki so se kazali ustre?ljive, dejansko pa so skrbeli za svoje koristi. Mo? in ugled kraljestva sta hitro kopnela. Cesarica je za nove ju?nonem?ke vojvode postavila: na ?vabskem svojega zeta grofa Rudolfa Reinfeldenskega (1057), na Bavarskem sa?kega grofa Otona Northeimskega (1061) ^[1] in na Koro?kem ?vabskega grofa Bertolda I. Zahringen?kega (po gradu Zahringen pri Freiburgu, 1061) ^[2] .

Upad cesarskega vpliva se je pokazal tudi v Italiji. Pape? Nikolaj II. , ki je pontifikat nasledil po Viktorju II. in ?tefanu IX. , je v buli In nomine Domini predpisal (1059) nov na?in volitev pape?ev; odtlej naj bi jih volili kardinali-?kofi brez kakr?nekoli udele?be cesarja. Tako je bil septembra 1061 izvoljen Nikolajev naslednik Aleksander II. Cesarica-regentka in me??ani Rima na to niso pristali. Na sinodi v Baslu so njim privr?eni ?kofje, med njimi ni bilo nobenega kardinala, za protipape?a ( Honorija II. ) izvolili baselskega ?kofa Petra Kadala (oktobra 1061).

Potek dogodkov ni bil v?e? nem?kim knezom, zlasti ne cerkvenim. Pripravili so zaroto. ^[3] Ob sre?anju s cesarico, maja 1062 v Kaiserwerthu , je kolnski nad?kof Hanon zvabil enajstletnega Henrika na zanimivo ladjo, ki pa je takoj nato odplula. Ko se je Henrik zavedel, da so ga ugrabili, je sko?il v Ren in bi utonil, ?e ga ne bi re?il Ekbert, ki je s tem tvegal ?ivljenje ^[4] . Zarotniki so fanta odpeljali na Hanonov kolnski dvor. Po dogodku se je mati odpovedala vladanju in se posvetila molitvi. Nova dr?avna oblast, sprva pod prevladujo?im vplivom nad?kofa Hanona, si je prizadevala, da s ?im manj?o izgubo presti?a odpravi cerkveni razkol. Na sinodah v Augsburgu (oktobra 1062) in Mantovi (binko?ti 1064) so postopoma priznali pape?a Aleksandra II. Kot dejanski regent je Hanona postopoma spodrinil bremenski nad?kof Adalbert, ki si je znal pridobiti Henrikovo zaupanje.

Samostojno vladanje do za?etka investiturnega boja (1065?1076) [ uredi | uredi kodo ]

Henrik je po obredu polnoletnosti ^[5] , 29. marca 1065 v Wormsu , veljal za polnoletnega. Zavladal je samostojno; pri tem mu je svetoval bremenski nad?kof Adalbert. Takoj je pokazal, da ?eli ponovno vzpostaviti mo? in polo?aj o?eta. Nameraval se je odpraviti na kronanje za cesarja v Rim, a so mu to okoli??ine dvakrat prepre?ile.

Nad?kof Adalbert se je zaradi oholosti in nezmernega kopi?enja bogastva tako mo?no zameril dr?avnim knezom ^[6] , da je bil Henrik prisiljen odsloviti ga z dvora; odtlej je bil ?e bolj odvisen od volje vplivnih knezov. Zgleda, da so ga ti prisilili, da je sprejel na dvor kot kraljico svojo zaro?enko Berto Savojsko, ki ji sprva ni bil naklonjen in je celo razmi?ljal o lo?itvi ^[7] , od ?esar pa ga je odvrnil strog pape?ev opomin.

Med dr?avnimi knezi, ki so se v ?asu regentstva okori??ali s Henrikovo nemo?jo, in mladim kraljem, ki se je ?elel opreti na mlaj?e vrstnike, je vse bolj rasla obojestranska nenaklonjenost. Leta 1070, ko je bil bavarski vojvoda Oton , po rodu Sas, obto?en veleizdaje, je Henrik izkoristil prilo?nost: odvzel mu je vojvodino in jo dal njegovemu zetu Welfu IV., ki je tako postal Welf I. Bavarski . Za?asno je pri?el Henrik navzkri? tudi s svojim svakom Rudolfom ?vabskim in z Bertoldom II. Koro?kim. Leta 1073 pa se mu je uprlo sa?ko plemstvo.

Vstaja na Sa?kem [ uredi | uredi kodo ]

Sa?ko plemstvo je bilo ?e v ?asu Henrika III. nezadovoljno s ?irjenjem kraljevih posesti na sa?kem ozemlju. Sasi so v ?asu regentstva uspeli kraljevi vpliv omejiti, sedaj pa si je sku?al mladi kralj, zlasti na obmo?ju Harza , na hitro povrniti stare polo?aje in jih zavarovati z utrjenimi gradovi, v katere je name??al posadke nesa?kih ministerialov . Sasi so to razumeli kot poseg v njihovo suverenost. Ker se Henrik z njimi ni hotel pogovarjati, so segli po oro?ju. Junija 1073 so obkolili utrjeni grad Harzburg, kamor se je Henrik umaknil. Henriku je pono?i uspelo izmuzniti se iz gradu. Za pomo? je zaprosil dr?avne kneze, ki pa kralju, ki jih ni poslu?al, tudi niso bili naklonjeni. Henriku ni preostalo drugega, kot da je popustil. Februarja 1074 je v Gerstungenu z uporniki sklenil mirovni sporazum, v katerem je moral pristati na vrnitev prisvojenih ozemelj, na poru?itev kraljevih gradov na Sa?kem in v Turingiji in na spo?tovanje sa?kega prava.

Polo?aj pa se je nepri?akovano obrnil Henriku v prid. Ru?itelji utrdb (menda so bili kmetje) so v preveliki vnemi poru?ili tudi cerkev v harzbur?kem gradu in oskrunili grobove salijske kraljeve rodbine, kar je razpolo?enje dr?avnih knezov obrnilo kralju v prid. Henrik je tako naslednje leto z dr?avno vojsko vdrl v Sa?ko in 9. junija 1075 pri Homburgu ob reki Unstrut dosegel popolno zmago. Sa?ki plemi?i so se mu morali podrediti. Na bo?i?nem praznovanju v Goslarju so priznali nasledstvo Henrikovemu dvoletnemu sinu Konradu .

Spor glede imenovanja milanskega ?kofa [ uredi | uredi kodo ]

Snovalci cerkvene reforme v Clunyju so bili nejevoljni ?e, ko je cesar Henrik III. samovoljno postavljal ?kofe po Nem?iji in Italiji. Ob njegovem mladem nasledniku so se upali pose?i vmes in za nad?kofa v Milanu izvolili italijanskega kardinala Attoneja, ne da bi se ozirali na ?elje kralja. Pape? Aleksander II. je novega nad?kofa potrdil. Henriku pa se je zdelo, da ne sme pristati na prekinitev tradicije, ki je bila v veljavi od cesarja Otona I. Velikega . Dosegel je, da so njemu privr?eni lombardski ?kofje na sinodi v Novari posvetili njegovega kandidata Gotofreda da Castiglioneja. Pape? se je odzval tako, da je dal neposlu?ne ?kofe na naslednji sinodi odstaviti.

Aprila 1073 je Aleksandra II. nasledil pape? Gregor VII. Henrik, ki je bil med sa?ko vstajo ravno v najve?ji stiski, je pri novem pape?u iskal moralno in politi?no oporo. Pozno poleti je v pismu pape?u izrazil pripravljenost, da se vpra?anje milanskega nad?kofa uredi po pape?evi ?elji. Pape? ga je tedaj imel celo za zaveznika v prizadevanju za cerkveno reformo. Preklical je odstavitev ?kofov in poslal naslednje leto v Nem?ijo dva kardinala, ki naj bi tam organizirala velik reformni koncil. A do tega ni pri?lo, ker so se vznemirjeni odzvali nem?ki ?kofje z bremenskim nad?kofom Liemarjem na ?elu. Pape? je nad?kofa izob?il, a se je ta potem v Rimu skesano podredil Gregorju VII. in kazalo je, da bo pri?lo do pomiritve.

Tedaj pa je evforija ob zmagi nad Sa?ko Henriku zameglila razum. Namesto da bi izkoristil ugodno prilo?nost za kompromis, je deloval vzvi?eno in nepravi?no. Ne da bi se oziral na ?e imenovana nad?kofa, je imenoval za novega milanskega ?kofa dvornega kaplana in milanskega pod?kofa Tebalda (1075). Pape?, ki se je dotlej v milanskem sporu dr?al v ozadju, tega nikakor ni mogel sprejeti. V pismu je Henrika strogo o?tel in mu v svarilo predo?il usodo od boga zavr?enega kralja Savla. Henrik je pismo razumel kot bojno napoved. V Wormsu je sklical sre?anje (24. januarja 1076), ki se ga je udele?ilo 26 ?kofov. V jeznem manifestu so ≫brata Hildebranda≪ proglasili za nevrednega pape?ke ?asti in mu odrekli pokor??ino, Henrik pa mu je v vlogi rimskega patricija ukazal, da se umakne s Petrovega prestola. Tako se je za?el investiturni boj , ki se je od vpra?anja investiture raz?iril na boj za prevlado med posvetno in cerkveno oblastjo.

Boj med posvetno ali cerkveno oblastjo (1076?1106) [ uredi | uredi kodo ]

Spor s pape?em Gregorjem VII. (1076?1084) [ uredi | uredi kodo ]

Pape? izob?i Henrika IV. [ uredi | uredi kodo ]

Na Henrikov napad se je Gregor odzval tako, da je izob?il v Wormsu prisotne ?kofe in Henrika, ki ga je odstavil tudi kot vladarja. To je mnoge ?kofe odvrnilo od Henrika. Njihovo sre?anje v Mainzu (29. junija 1076), kjer naj bi izvolili protipape?a, je bilo tako slabo obiskano, da tega niso storili, ampak so samo pape?u odrekli pokor??ino. Otonski koncept vladanja ^[8] je bil v razsulu. Henriku pa ni grozila glavna nevarnost od cerkvenih ampak od posvetnih knezov. Sa?ki plemi?i so se ponovno uprli, pridru?il se jim je Oton Northeimski in tudi ju?nonem?ki knezi so bili proti kralju sovra?no razpolo?eni. Na sre?anju v Treburju (oktobra 1076), katerega so se udele?ili tudi pape?ki legati, so knezi ?e pripravljali izvolitev novega kralja. A Gregor si je o?itno bolj ?elel podreditev starega kot izvolitve novega kralja. ?im je Henrik, ki je sre?anje opazoval iz bli?njega Oppenheima , pape?u ponudil podreditev, so volitve novega kralja odlo?ili. Odlo?itev naj bi prineslo novo sre?anje v Augsburgu 2. februarja 1077, na katerega je bil povabljen tudi pape?

Henrik IV. prejme v Canossi odvezo. Knezi izvolijo protikralja Rudolfa ?vabskega [ uredi | uredi kodo ]

Da bi dosegel preklic izob?enja ?e pred napovedanim sre?anjem, se je Henrik v hudi zimi odpravil preko Alp ^[9] in se na gradu Matilde Toskanske v Canossi sre?al s pape?em. Potem ko je tri dni v spokorni?kih obla?ilih ?akal pred gradom ^[10] , ga je pape? sprejel. 28. januarja 1077 mu je podelil odvezo, potem ko je Henrik pisno obljubil, da se bo pobotal z nem?kimi knezi in pape?u vedno in povsod zagotavljal varnost. S tem politi?nim uspehom je Henrik knezom odvzel cerkveno-pravno osnovo za volitve novega kralja. Vendar so knezi vztrajali pri svoji sovra?nosti in 15. marca v Forchheimu (ob prisotnosti pape?kih legatov) izvolili Rudolfa ?vabskega za protikralja.

Henrik je takoj za?el ukrepati. Preko Ogleja in Koro?ke se je v za?etku maja 1077 vrnil na Bavarsko. Kazalo mu je bolje, kot je lahko upal. Posebno me??anstvo, ki je postajalo samozavestnej?e, se je postavilo na njegovo stran. ?vabska, Alzacija , Porenje , Lotaringija , velik del Bavarske in Frankovske so stopili na njegovo stran, tudi ?e so vojvode in veliki knezi podprli Rudolfa. Rudolf je bil kmalu omejen predvsem na Sa?ko.

Henrik je na Koro?kem postavil za novega vojvodo doma?ega plemi?a Liutolda Eppensteinskega . Bavarsko je prevzel sam. ?vabsko je leta 1079 prepustil zvestemu Frideriku Brunskemu , ki se je zaro?il s Henrikovo h?erjo Agnezo in je kasneje postal prao?e dinastije ?taufovcev .

Pape? Gregor VII. ponovno izob?i Henrika. Smrt Rudolfa ?vabskega [ uredi | uredi kodo ]

Vojna med kraljem in protikraljem se je v naslednjih letih vlekla brez odlo?itve. Tudi pape? Gregor je previdno stal ob strani, ne da bi podprl enega ali drugega. ?ele leta 1080, ko se je tehtnica nagibala na Henrikovo stran in so Sasi ^[11] kritizirali njegovo neaktivnost, je na postni sinodi v marcu 1080 Gregor objavil podrobnosti o cerkvenopravnih volitvah, ponovno izob?il in odstavil Henrika in priznal Rudolfa za nem?kega kralja. Henrik, ki je dotlej ?e vedno upal na dogovor s pape?em, je na slabo obiskani nem?ko-italijanski sinodi v Briksnu (25. junija) proglasil Gregorja za odstavljenega in v vlogi rimskega patricija imenoval za protipape?a ravenskega nad?kofa Guiberta . Mostovi so bili ponovno poru?eni z obeh strani.

Henrik je mogel boj izbojevati le ?e s silo. Pri tem mu je bila sre?a naklonjena. 15. oktobra 1080 je v Turingiji v bitki ob Belem Elstru (pri Hohenmolsnu) Rudolfova vojska sicer zmagala, a Rudolf je bil smrtno ranjen. Mo? protikraljestva je bila s tem zlomljena. ?eprav ?e ni bilo miru, je Henrik prepustil varovanje svojih interesov v Nem?iji zvestemu Frideriku ?vabskemu , sam pa se je odpravil v Italijo na odlo?ilni spopad z Gregorjem.

Pohod v Italijo in kronanje za cesarja (1081?1084) [ uredi | uredi kodo ]

Henrik je brez odpora pri?el maja 1081 pred Rim, a mesto je ostalo Gregorju zvesto. Po dveh mesecih se je Henrik umaknil, vendar je ostal v Italiji. ?ele ob tretjem prihodu pred Rim, junija 1083, se je njegovim vojakom posre?ilo presenetiti nasprotnika in zasesti z Leonovim obzidjem obdani del mesta ( Urbs Leonina ^[12] ). Gregor, ?e vedno trden, se je umaknil v Angelski grad . Henrik je v Leonovem mestu pustil manj?o posadko in se vrnil v Lombardijo. Ni jasno, zakaj se je obotavljal. ?ele konec leta 1083 je spet pri?el v Leonovo mesto, kjer je praznoval bo?i?. Po kraj?em pohodu proti jugu mu je konec marca 1084 Rim odprl vrata; v oblasti Gregorja in njegovih prista?ev je ostal le Angelski grad in nekatere utrdbe. Henrik je slavnostno ustoli?il Guiberta kot protipape?a Klemena III. , ta pa je Henrika in njegovo ?eno Berto (31. marca 1084) kronal za cesarja in cesarico Svetega rimskega cesarstva . Prebivalci Rima so Henrika priznali za patricija Rima. Ker je Gregorju prihajal na pomo? normanski knez Robert Guiscard z veliko ve?jo vojsko od Henrikove, je novi cesar 21. maja zapustil Rim. Normani so mesto oropali in se umaknili proti jugu. Gregorju ni preostalo drugega, kot da je od?el z njimi. Leto kasneje je v Salernu umrl. Klemen III. se je naselil na Lateranskem gri?u .

Ponovno gospodar polo?aja v Nem?iji (1084?1087) [ uredi | uredi kodo ]

Henrik se je junija 1084 kot zmagovalec vrnil v Nem?ijo. Drugi? je bil na vrhuncu uspeha. Ve?ina ?kofov je maja 1085 na sinodi v Mainzu priznala protipape?a Klemena III. ^[13] Henrik je optimisti?no razglasil ≫bo?ji mir≪ za vso Nem?ijo, ?eprav je na Sa?kem ?e tlel upor pod vodstvom (leta 1081 izvoljenega) Rudolfovega naslednika, luksembur?kega grofa Hermana Salmskega, ki pa ni imel znatne mo?i, saj ga je od mo?nih knezov podpiral le ?e Welf IV.

Henrik je za svojega naslednika imenoval prvega sina Konrada in ga dal 30. maja 1087 v Aachnu kronati za nem?kega kralja. S smrtjo protikralja Hermana (septembra 1088) je protikraljestvo ugasnilo ^[14] . Sasi so s kraljem sklenili mir, niso pa priznali za pape?a Klemena III.

Spor s pape?em Urbanom II. (1087?1099) [ uredi | uredi kodo ]

Po kratkem pontifikatu Viktorja III. (1086-87), ki je kot pape? nasledil Gregorja VII., je Viktorjev naslednik, pape? Urban II. z novim elanom nadaljeval Gregorjev boj proti cesarju. Ni posku?al obnoviti protikraljestva in tudi ni bil nenaklonjen spravi s ?e vedno izob?enim Henrikom, a je postavljal za pogoj, da Henrik neha podpirati protipape?a Klemena III., na kar pa Henrik ni pristal. Tako se je zagrizen boj med ?e nekoliko utrujenim cesarjem in sve?im pape?em nadaljeval.

Z vojsko ponovno v Italiji. Izdajstvo sina Konrada (1090?1097) [ uredi | uredi kodo ]

Pape? Urban II. je bil izku?en diplomat in poznavalec nem?kih razmer. ?e leta 1089 je z nenavadno poroko med bogato toskansko dedinjo, triin?tiridesetletno Matildo , in sedemnajstletnim Welfovim sinom, Welfom V. , povezal italijansko in ju?nonem?ko sredi??e upora prot cesarju. Marca 1090 je Henrik ponovno z vojsko prekora?il Alpe, da bi premagal Matildino vojsko. Matilda se je umaknila v Apenine . Henrik je zavzel Rim, pregnal pape?a Urbana II. in postavil svojega protipape?a Klemena III. Ni pa mogel sovra?nika uni?iti. Njegovi nasprotniki so bili vse ?tevilnej?i, tako v Italiji kot v Nem?iji. Hud udarec mu je prizadejal pred kratkim v kralja povzdignjeni sin Konrad , ki se je spomladi 1093 pridru?il o?etovim nasprotnikom. ^[15]

Konradovo izdajstvo je Henriku onemogo?ilo povratek v Nem?ijo, pa tudi Welf mu je zaprl alpske prelaze. Brezdelen se je zadr?eval v dolini Adi?e , v Veroni in Padovi . Med tem je pape? Urban II. (1093) dokon?no izgnal protipape?a iz Rima in pozval h kri?arski vojni ter se s tem, namesto cesarja, postavil na ?elo boja proti muslimanskim ≫nevernikom≪, kar mu je v zahodno-kr??anskem svetu izredno dvignilo ugled.

Vrnitev v Nem?ijo. Ponovno na oblasti (1097?1099) [ uredi | uredi kodo ]

Konflikt med posvetno ( regnum ) in cerkveno oblastjo ( sacerdotium ) pa je vendarle postopoma izgubljal na ostrini. Welfi so spoznali, da so orodje pape?ke politike in da ne morejo ra?unati na dedovanje bogatega imetja Matilde Toskanske ^[16] . Pobotali so se s Henrikom. Ta je Welfa IV. ^[17] leta 1096 ponovno imenoval za bavarskega vojvodo . Henrik se je lahko vrnil preko Alp in binko?ti leta 1097 ?e praznoval v Regensburgu . Stari Henrikovi sovra?niki so bili ve?inoma ?e mrtvi, prav tako prijatelji, zamenjali so jih njihovi nasledniki. Henrik si je po?asi spet pridobival kraljevsko avtoriteto. Maja 1098 so knezi na dvornem zboru v Mainzu odstavili Konrada, ki se je v Italiji udinjal kot voja?ki poveljnik ^[18] , in za Henrikovega naslednika priznali njegovega drugega sina Henrika V. Potem ko je sin o?etu prisegel, da za ?asa o?etovega ?ivljenja ne bo posegel po kraljevem prestolu, so ga 6. januarja 1094 v Aachnu okronali za nem?kega kralja.

Leta 1099 je v Rimu umrl pape? Urban II. in nasledil ga je pape? Pashal II.

V sporu s pape?em Pashalom II. (1100-1106) [ uredi | uredi kodo ]

Septembra 1100 se je s smrtjo protipape?a Klemena III. kon?al cerkveni razkol. Henrik ga ni nameraval nadaljevati. Toda novi pape? Pashal II. ni bil za razumno spravo. ?eprav je bilo vpra?anje investiture, zaradi katerega se je spor za?el, v Franciji in Angliji v praksi ?e sporazumno re?eno, je Pashal za preklic izob?enja zahteval Henrikovo popolno podreditev. Henrik je za posredovanje prosil svojega krstnega botra opata Huga iz Clunyja. Pripravil je na?rt za spokorni?ko kri?arsko vojno. Ni pa bil pripravljen na popolno podreditev pape?u, ?e zlasti ne, ker se je zdelo, da je politi?no v sedlu. Januarja 1103 so nekateri najmo?nej?i knezi ^[19] skupaj s Henrikom v Mainzu zaprisegli mir za vso dr?avo. Kr?ilcem miru so grozile hude telesne kazni. V varovanje miru naj bi se vklju?ili tudi duhov??ina, trgovci, judje.

Upor sina Henrika V. (1104?1106) [ uredi | uredi kodo ]

Ko pa ukrep miru ni bil u?inkovit, je bilo razo?aranje vsesplo?no. Knezi, zlasti mlaj?i, so se ponovno odvra?ali od cesarja, ki zaradi izob?enosti ni imel pravega ugleda. Njegovemu osemnajstletnemu sinu Henriku se je zazdelo, da mora ukrepati, ?e ?eli pri knezih zagotoviti nasledstvo Salijcev. Koncem leta 1104 je prelomil prisego o?etu in se je postavil na ?elo bavarskih upornikov proti cesarju, da si zgotovi oblast in dose?e pobotanje s pape?em. Potem ko sta si o?e in sin nekaj ?asa grozila z vojno, naj bi, po posredovanju knezov, za bo?i? 1105 na dr?avnem zboru v Mainzu ob prisotnosti obeh tekmecev odlo?ili o sporu glede prestola. Vendar je bila to le past, v katero je sin zvabil o?eta, da ga je lahko zaprl. 31. decembra 1105 ga je pripeljali na dr?avni zbor v Ingelheimu , kjer se je moral o?e pod velikim pritiskom (formalno pa prostovoljno) odpovedati prestolu.

Toda cesar se je ?e zadnji? pobral. Iz Ingelheima je u?el k svojim prista?em v Koln . V strastnih manifestih je opisal sramoto, ki jo je moral trpeti. Z romanjem v Aachen je izpri?al pripravljenost, da se spokori in dobil v Spodnji Lotaringiji znatno podporo plemstva. Preden pa je pri?lo do novih bojev, je v Liegu 7. avgusta 1106 umrl.

Izob?enje je Henrika zasledovalo tudi po smrti. Truplo so s ?astmi pokopali v lie?ki stolnici, a ga nato prestavili v neposve?eno kapelo. Po nekaj dneh ga je dal sin prepeljati v rodbinsko grobnico v Speyerju . Tamkaj?nji fanati?ni ?kof Gebhard je nato izsilil, da so krsto prestavili v neposve?eno stransko kapelo in to dejanje je potrdil tudi pape?. ?ele 7. avgusta 1111, ob peti obletnici smrti, so Henrikove posmrtne ostanke slavnostno spet prenesli v cesarsko grobnico .

Ocena osebnosti in dela Henrika IV. [ uredi | uredi kodo ]

Tako kot ob vsaki konfliktni osebnosti so tudi o Henriku IV., mnenja in sodbe zelo razli?ne, nasprotujo?e si, odvisne od nazorske opredeljenosti ocenjevalcev. Vsekakor je v ospredju ves ?as njegov spor s pape?i. Malo je bilo njegovih prista?ev, tako med sodobniki kot kasnej?imi pisci, ki so opazili njegove dobre lastnosti: naklonjenost ni?jim stanovom, sposobnost plemenitosti, velikodu?nosti in hvale?nosti, veliko voja?ko znanje in vite?tvo ter v kasnej?em obdobju diplomatsko spretnost. Veliko je bilo nasprotnikov, ki so mu pripisovali vse mo?ne najslab?e lastnosti in jih pogosto podkrepili ?e z najnizkotnej?imi klevetami. Pape?u naklonjeni pisci so ga opisovali kot zavr?enega tirana, sovra?nika cerkve. ?ele v za?etku 17. stoletja so se za?ele pojavljati bolj uravnote?ene ocene. ^[20] Njihovi avtorji so bili prepri?ani, da je bil spopad med posvetno in cerkveno oblastjo neizbe?en, potem ko so rimsko-nem?ki kralji in cesarji ?e desetletja opirali svojo oblast na cerkvene kneze in jim s tem dodelili tudi znatno posvetno oblast. Vsekakor je bil ?estindvajsetletni Henrik IV. kriv, ker je svojo pravico imenovanja ?kofa (za katero je menil, da jo je dobil po o?etu) uveljavljal na tako grob, neprimeren in nepravi?en na?in, da se je pape? Gregor VII. lahko odzval le z izob?enjem. A kasneje je bilo ?e veliko prilo?nosti, ko bi se spor lahko vsaj uti?al (tako kot se je po smrti Henrika IV. z Wormskim konkordatom ), ?e bi vsaka stran v svojih stali??ih malo popustila. V svojem zrelej?em obdobju je Henrik poravnavo ves ?as iskal, pape? Pashal II. pa mu ni prisluhnil niti po smrti protipape?a Klemena III., ko ni bilo ve? cerkvenega razkola. Henriku vsekakor ni mogo?e odrekati dobronamernosti, doslednosti, neverjetne vztrajnosti kljub zaporedju udarcev, ki so ga doleteli v ?ivljenju.

Henrikova razgibana ?ivljenjska usoda, skok ugrabljenega otroka v dero?o reko, spokorni?ko ?akanje pred gradom v Canossi, upor dveh sinov, njegovi vzponi in padci, so burili duhove in domi?ljijo umetnikov. O njem je bilo napisanih veliko literarnih del, ki obravnavajo teme kot so boj proti klerikalizmu, boj ?loveka proti usodi, konflikt dveh generacij. Na mnogih slikah in plastikah so upodobljeni dogodki iz njegovega ?ivljenja.

Dru?ina [ uredi | uredi kodo ]

Henrik IV. je bil prvi? poro?en z Berto (1051?1087), h?erko savojskega grofa Otona in Adelajde Turinske. Imela sta ?est otrok:

• Adelajda (1070?1079)
• Henrik (1071)
• Agneza (1072/1073?1143) ∞ 1) Friderik I. ?vabski , prao?e dinastije ?taufovcev ; 2) avstrijski mejni grof Leopold III.
• Matilda
• Konrad (1074?1101), nem?ki in italijanski kralj
• Henrik V. (1081/86?1125), cesar Svetega rimskega cesarstva, nem?ki in italijanski kralj.

Leta 1089 se je Henrik poro?il z Evpraksijo, h?erko kijevskega kneza Vsevoloda I. in sestro Vladimirja Monomaha .

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Schieffer, Theodor: Heinrich IV./Salier . Neue Deutsche Biographie 8 (1969), str. 315-320.
• Lindner, Theodor: Heinrich IV./Salier . Allgemeine Deutsche Biographie 11 (1880), str. 399-411.
• Gerd Althoff, Heinrich IV . Darmstadt, 2006, ISBN 3-534-11273-3 .
• Matthias Becher, ≫Heinrich IV.≪ V Bernd Schneidmuller in Stefan Weinfurter, ur., Die deutschen Herrscher des Mittelalters, Historische Portrats von Heinrich I. bis Maximilian I . Munchen, 2003, str 154?180.
• Egon Boshof, Heinrich IV. ? Herrscher an einer Zeitenwende . Gottingen, 1990, ISBN 3-7881-0108-3 .
• Hans K. Schulze, Hegemoniales Kaisertum: Ottonen und Salier . Munchen, 1998, ISBN 3-442-75520-4 .
• Christoph Stiegemann in Matthias Wemhoff, ur., Canossa 1077 ? Erschutterung der Welt . Munchen, 2006. ISBN 3-7774-2865-5
• Stefan Weinfurter, Canossa. Die Entzauberung der Welt . Munchen, 2006, ISBN 3-406-53590-9 .

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Henrik IV. Nem?ki .