Graviranje

*Sveti Hieronim v studiu* (1514), gravura mojstra severne renesanse Albrechta Durerja

Graviranje je praksa vrezovanja motiva na trdo, navadno ravno povr?ino z rezanjem utorov z rezilom. Rezultat je lahko okra?en predmet sam po sebi, kot pri graviranju srebra , zlata , jekla , stekla , titana , aluminija , pa tudi ne?elezne in plemenite kovine, ali pa lahko zagotovi plo??o za globoki tisk iz bakra ali druge kovine za tiskanje slik na papir kot odtise ali ilustracije; te slike imenujemo tudi 'grafike' ali 'gravure'. Graviranje je ena najstarej?ih in najpomembnej?ih tehnik grafike.

Graviranje na les je oblika reliefnega tiska in v tem ?lanku ni zajeto, enako velja za gravure v skalah, kot so petroglifi .

Graviranje je bilo zgodovinsko pomembna metoda izdelave podob na papirju v umetni?ki grafiki, pri izdelavi zemljevidov , pa tudi za komercialne reprodukcije in ilustracije za knjige in revije. V komercialni uporabi so jo ?e dolgo nadomestili razli?ni fotografski postopki in je, delno zaradi te?avnosti u?enja tehnike, veliko manj pogosta v grafiki, kjer so jo v veliki meri nadomestile jedkanice in druge tehnike.

Gravura je prav tako ohlapno, vendar nepravilno uporabljena za vse stare ?rno-bele grafike; zahteva dolo?eno stopnjo strokovnega znanja za razlikovanje gravur od grafik z uporabo drugih tehnik, kot je zlasti jedkanica , pa tudi mezzotinte in druge tehnike. ?tevilni stari grafiki prav tako zdru?ujejo tehnike na isti plo??i, kar dodatno zmede stvari. ?rtna gravura in jeklena gravura se uporabljajo za reproduktivne odtise, ilustracije v knjigah in revijah ter podobne namene, ve?inoma v 19. stoletju, pri ?emer se pogosto dejansko ne uporablja gravura. Zlatarji, graverji za steklo, oro?arji in drugi se ?e naprej ukvarjajo s tradicionalnim graviranjem z ?arenjem ali z uporabo strojev, medtem ko imajo sodobne industrijske tehnike, kot sta fotograviranje in lasersko graviranje , veliko pomembnih aplikacij. Gravirani dragulji so bili pomembna umetnost v starodavnem svetu, o?ivljena v renesansi, ?eprav izraz tradicionalno zajema reliefne in globoke rezbarije in je v bistvu veja kiparstva in ne graviranja, saj so bili svedri obi?ajno orodje.

Izrazi [ uredi | uredi kodo ]

Ecce Homo Jana Norblina, originalna grafika (levo) in bakrena plo??a (desno) z obrnjeno kompozicijo (Narodni muzej v Var?avi)

Drugi izrazi, ki se pogosto uporabljajo za tiskane gravure, so bakrorez , bakreno grafiranje in ?rtno graviranje. Graviranje v jeklo je tehnika na jeklenih plo??ah in drugih zlitinah in se je ve?inoma uporabljala za bankovce, ilustracije za knjige, revije in reprodukcijske tiske, pisemske glave in podobne namene od pribli?no leta 1790 do za?etka 20. stoletja, ko je tehnika postala manj priljubljena, razen bankovcev in drugih oblik varnostnega tiska. Zlasti v preteklosti se je 'gravura' pogosto uporabljala zelo ohlapno, da bi pokrila ve? tehnik izdelave grafike, tako da je bilo veliko tako imenovanih gravur v resnici izdelanih s popolnoma razli?nimi tehnikami, kot sta jedkanica ali mezzotinta. ≫Ro?no graviranje≪ je izraz, ki se v?asih uporablja za graviranje predmetov, ki niso tiskarske plo??e, za napise ali okrasitev nakita, strelnega oro?ja, trofej, no?ev in drugih finih kovinskih izdelkov. Tradicionalne gravure v grafiki so prav tako ≫ro?no gravirane≪, z uporabo enakih tehnik za izdelavo ?rt na plo??i.

Proces [ uredi | uredi kodo ]

Umetnik in graver Chaim Goldberg pri delu

Vsak graver je druga?en in ima svoj na?in dela. Graverji uporabljajo orodje iz utrjenega jekla, imenovano burin ali graver, za vrezovanje motiva v povr?ino, najbolj tradicionalno bakreno plo??o. ^[1] Vendar sodobni umetniki ro?nega graviranja uporabljajo rezila ali graverje za rezanje razli?nih kovin, kot so srebro, nikelj, jeklo, medenina, zlato, titan in drugo, v aplikacijah od oro?ja do nakita do motornih koles in najdenih predmetov. Sodobni profesionalni graverji lahko gravirajo z lo?ljivostjo do 40 vrstic na mm pri visokokakovostnem delu, ki ustvarja prizore iger in zvitke. Matrice, ki se uporabljajo v mno?i?ni proizvodnji oblikovanih delov, so v?asih ro?no vgravirane, da dodajo posebne poteze ali dolo?ene informacije, kot so ?tevilke delov.

Dleta so na voljo v ?tevilnih oblikah in velikostih, od katerih vsako proizvaja razli?ne vrste linij. Burin proizvaja edinstveno in prepoznavno kakovost linije, ki jo odlikujejo stabilnost, odmerjen videz in ?isti robovi. Orodje za ?rnilo pod kotom ima rahlo ukrivljeno konico, ki se obi?ajno uporablja pri tiskanju. Florentinska dleta so orodja z ravnim dnom z ve? vrezanimi ?rtami, ki se uporabljajo za postopek polnjenja na ve?jih povr?inah. Plo??ata dleta se uporabljajo tako za zapolnjevanje ?rk kot tudi za ve?ino graviranja glasbil. Okrogla dleta se obi?ajno uporabljajo na srebru za ustvarjanje ?istih rezov (imenovanih ?ista gravura), pa tudi na drugih kovinah, ki jih je te?ko rezati, kot sta nikelj in jeklo. Zareze so kvadratne ali v obliki podolgovatega diamanta in se uporabljajo za rezanje ravnih linij. Druga orodja, kot so mezzotinta dleta, rulete in polirniki, se uporabljajo za teksturne u?inke.

Na za?etku je bilo samo ro?no graviranje. Pri tem postopku burin dr?imo z roko, tako da je ro?aj pokrit z dlanjo. Konica novega orodja se odkru?i na dol?ino, ki je nekoliko ve?ja od prstov graverja, in se nato vrne v za?etni polo?aj. Pravo graviranje je sestavljeno iz kombinacije tiska in obdelave dela. Ta postopek se izvaja ?e danes, sodobna tehnologija pa je omogo?ila razli?ne mehansko podprte sisteme graviranja. V bistvu so izdelani iz ro?ajev, ki izgledajo kot zareze, v notranjosti pa so pnevmatski bati, ki poganjajo konico kot pnevmatski sveder, vendar s hitrostjo do 15.000 gibov na minuto, kar mo?no zmanj?a napor, potreben pri tradicionalnem ro?nem graviranju.

Poleg ro?nega graviranja obstajajo stroji za graviranje, ki zahtevajo manj ?love?ke prefinjenosti in se ne upravljajo neposredno ro?no. Obi?ajno se uporabljajo za ?rke, z uporabo pantografskega sistema. Obstajajo razli?ice za notranjost prstanov in tudi za zunanjost ve?jih kosov. Tak?ni stroji se obi?ajno uporabljajo za napise na prstane, medaljone in predstavitvene predmete.

Zgodovina in uporaba [ uredi | uredi kodo ]

Edina kovinska gravura, ki bi jo lahko naredili v antiki, je vidna v plitvih utorih, najdenih na nekaterih dragih kamnih po za?etku 1. tiso?letja pr. n. ?t. Ve?ina tako imenovanih graviranih motivov na prstanih iz starinskega zlata ali drugih predmetih je bila izdelana z vdolbino ali v?asih s kombinacijo tehnike cera perduta in vdolbine.

Uporaba graviranja za izrezovanje okrasnih prizorov ali figur na steklovini se je pojavila ?ele v zgodnjem 1. stoletju na?ega ?tetja in se nadaljevala do 4. stoletja na?ega ?tetja v urbanih sredi??ih, kot sta Koln in Rim , in izginila nekje v 5. stoletju. Okras je sprva temeljil na gr?ki mitologiji , preden so postali priljubljeni lovski in cirku?ki prizori, pa tudi podobe iz Stare in Nove zaveze. Zdi se, da je bil uporabljen za posnemanje videza izdelkov iz plemenitih kovin iz istega obdobja, vklju?no z uporabo zlatih listi?ev, in je bil verjetno zarezan z golo roko ali s palico. Do sedaj je bilo ugotovljenih dvajset lo?enih slogovnih delavnic in zdi se verjetno, da sta bila poklica graverja in lon?arja lo?ena drug od drugega.

V srednjem veku v Evropi so zlatarji uporabljali graviranje za okrasitev in vpisovanje kovin. Menijo, da so za?eli tiskati odtise svojih modelov, da bi jih zabele?ili. Iz tega je pri?lo do graviranja bakrenih tiskarskih plo?? za ustvarjanje umetni?kih podob na papirju, znanih kot stari tiskarski mojstri v Nem?iji v 1430-ih letih. Kmalu se je raz?iril v Italijo. Mnogi zgodnji graverji so imeli zlatarsko ozadje. Prvo in najve?je obdobje graviranja je trajalo od 1470 do 1530 z mojstri, kot so Martin Schongauer , Albrecht Durer in Lucas van Leiden .

Po tem je graviranje za?elo izgubljati tekmo z jedkanico, veliko la?jo tehniko v umetni?kem izobra?evanju. Vendar pa so ?tevilne grafike zdru?evale obe tehniki: ?eprav se vse Rembrandtove grafike na splo?no zaradi priro?nosti imenujejo bakrorezi, so bile mnoge narejene delno z ?ganjem ali suho iglo , medtem ko imajo druge nekaj drugega. Do 19. stoletja je bila ve?ina gravur uporabljena za komercialne ilustracije.

Pred odkritjem fotografije se je graviranje uporabljalo za reprodukcijo drugih oblik umetnosti, kot so slike. Gravure so bile v za?etku 20. stoletja ?e vedno obi?ajne pri izdelavi ?asopisov in ?tevilnih knjig, saj so bile cenej?e za tiskanje kot fotografske slike. Graviranje je bilo vedno uporabljeno tudi kot na?in izvirnega likovnega izra?anja.

Ustvarjanje tona [ uredi | uredi kodo ]

Na tradicionalnih gravurah, ki so povsem linearen medij, je bil vtis poltonov (raster) narejen z izdelavo ?tevilnih zelo tankih vzporednih ?rt s tehniko, imenovano ?rafura . Ko sta se dva niza vzporednih ?rafur prekri?ala za ve?jo gostoto, je bil nastali vzorec znan kot navzkri?na ?rafura . Vzorci koles so bili uporabljeni tudi v tehniki, imenovani wheeling , ki jo je okoli leta 1505 prvi? uporabil Giulio Campagnola. Claude Mellan je bil eden od mnogih graverjev 17. stoletja z visoko razvito tehniko uporabe vzporednih linij razli?nih debelin (znanih kot nabrekle ?rte ) za ustvarjanje subtilnih tonskih u?inkov. Popoln primer tega je njegov Prt svete Veronike (1649), gravura Jezusovega obraza, narejena iz ene spiralne ?rte, ki se za?ne na konici Jezusovega nosu.