Gerhart Hauptmann
Rojstvo	15. november 1862 ( {{padleft:1862|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:15|2|0}} ) [1] [2] […] Szczawno-Zdroj [d] [1]
Smrt	6. junij 1946 ( {{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:6|2|0}} ) [4] [2] […] (83 let) Jagni?tkow [d] [5] [6] […]
Dr?avljanstvo	Nem?ko cesarstvo
Poklic	dramatik , pesnik , besedilopisec , romanopisec , avtobiograf , scenarist , pisatelj
Podpis
Spletna stran
gerhart-hauptmann-gesellschaft.de

Gerhart Johann Robert Hauptmann , nem?ki pisatelj in dramatik , * 15. november , 1862 , Ober Salzbrunn , ?lezija , Prusija (sedaj Szczawno Zdroj , Poljska ), † 6. junij 1946 , Jagni?tkow , Poljska.

Hauptmann velja za najpomembnej?ega predstavnika nem?kega naturalizma. Leta 1912 je za svoje delo na podro?ju knji?evnosti prejel Nobelovo nagrado za knji?evnost .

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Hauptmann se je rodil v tedanjem mestu Ober Salzbrunn. Kot otrok je obiskoval va?ko ?olo, po letu 1874 pa realko v Wrocławu (nem. Breslau), kjer je le za las opravil sprejemne izpite. Njegova star?a Robert in Marija Hauptmann (rojena Straehler) sta v doma?em kraju vodila hotel. Bil je najmlaj?i v dru?ini. Imel je dva brata, Georga in Carla ter sestro Johanno. Skupaj z bratom Carlom sta najprej ?ivela v dija?kem domu, kasneje sta se preselila k lokalnemu pastorju. V ?oli se je soo?il s strogostjo profesorjev ter njihovim razlikovanjem med vi?jim (plemi?kim) ter socialno ni?jim slojem u?encev. Odpor do ?ole ter pogoste bolezni so pripomogli k temu, da je moral ponavljati prvi letnik. Wrocław mu je vedno bolj prira??al k srcu, predvsem zaradi mo?nosti, da je tam hodil v gledali??e. Leta 1879 je za?asno prekinil ?olanje ter se preselil k stricu Gustavu Schubertu, da bi postal poljedelski vajenec na kmetiji. Zaradi fizi?ne iz?rpanosti je moral zamisel opustiti, saj je zbolel za plju?nico, ki ga je nato spremljala vse ?ivljenje.

?tudij in kiparstvo [ uredi | uredi kodo ]

Oktobra 1880 se je vpisal v kiparsko ?olo na Kraljevi ?oli za obrt in umetnost v Wrocławu, kjer je spoznal Josefa Blocka, s katerim ga je odtlej povezovalo globoko prijateljstvo. Po izklju?itvi zaradi ≫slabega obna?anja≪ in ponovnem sprejemu na pobudo profesorja Roberta Hartla je 1882 ?olo tudi dokon?no zapustil. Za bratovo poroko je napisal igro Ljubezenska pomlad (Liebesfruhling) , ki so jo prvi? uprizorili na fantov??ini. Na poroki je spoznal Marie Thienemann, nevestino sestro, s katero se je kasneje skrivoma zaro?il. Z njeno finan?no pomo?jo se je lahko vpisal na ?tudij filozofije in zgodovine knji?evnosti na univerzi v Jeni, ki pa ga je prav tako pred?asno prekinil. Kasneje se je z njeno finan?no pomo?jo skupaj z bratom Carlom odpravil na potovanje po Sredozemlju, kjer se je odlo?il, da se bo v Rimu ustalil kot kipar. Kasneje se je ta ideja izkazala kot neuspe?na. Vrnil se je v Nem?ijo, kjer se je prav tako neuspe?no vpisal na ?tudij risarstva na Kraljevi akademiji v Dresdnu, ter kasneje na ?tudij zgodovine na akademiji v Berlinu . Bolj kot ?tudiju pa se je posve?al gledali??u.

Zakon z Marie Thienemann [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1885 se je poro?il z Marie Thienemann, sestro bratove ?ene. Slaba dva meseca kasneje sta zakonska para od?la na poro?no potovanje v Rugen , natan?neje na otok Hiddensee , ki je kasneje postal priljubljena po?itni?ka destinacija Hauptmannovih. Ker je Hauptmannu mestno ?ivljenje povzro?alo precej te?av s plju?i, sta naslednja 4 leta ?ivela v majhnem mestecu Erkner jugovzhodno od Berlina. Tukaj so se jima rodili trije sinovi Ivo, Klaus in Eckart. V bli?njem Berlinu je stopil v stik z naturalisti?nim knji?nim dru?tvom Durch (Skozi) katerega ?lana sta bila tudi Karl Bleibtreu (soustanovitelj berlinskega gledali??a Deutsche Buhne (Nem?ki oder) in Wilhelm Bolsche (urednik naturalisti?nega ?asopisa die Freie Buhne (Svobodni oder) - poimenovano po isto imenskem gledali??u).

V tem ?asu so nastala njegova dela: novela ?elezni?ki ?uvaj Thiel (Bahnwarter Thiel) ter drami Pred son?nim vzhodom (Vor Sonnenaufgang; slo. 2003) in Tkalci (Die Weber; slo. 1984) , ki je s pomo?jo Otta Brahmsa, direktorja berlinskega gledali??a Freier Buhne tudi premierno uprizoril. Podprl jih je tudi Theodor Fontane. Z dramo Samotni ljudje (Einsame Menschen) je po izjavah Konstantina Stanislavskega vplival tudi na Antona ?ehova in rusko dramatiko nasploh.

Podlago za dramo Tkalci je Hauptmann na?el v ?lezijski tkalski vstaji iz leta 1844. Najprej je napisal delo (De Waber) v ?lezijskem nare?ju, leto kasneje pa tudi v knji?nem jeziku. Pruska cenzura je gledali??u Svobodni oder prepovedala uprizoritev, saj naj bi delo spodbujalo k razrednemu boju. ?ele po posredovanju Hauptmannovega odvetnika, so dramo nazadnje uprizorili v tudi v berlinskem gledali??u Deutsches Theater . Socialdemokratski krogi so bili nad uprizoritvijo navdu?eni, medtem ko je cesar Viljem II. svojo lo?o v Nem?kem gledali??u odpovedal.

Bobrov ko?uh (Der Biberpelz) je po?el slabe kritike. Zaradi tega se je Hauptmann oddaljil od naturalisti?nega stila in se bolj posvetil misti?no-religioznim ter pravlji?nim temam.

Pod tem vplivom so nastala dela Hannelina pot v nebesa (Hanneles Himmelfahrt, slo. 1984) , Potopljeni zvon (Die versunkene Glocke, slo. 1923) ter delo In Pipa ple?e (Und Pipa tantzt) . Leta 1893 je spoznal svojo kasnej?o drugo ?eno Margareto Marschalk. Kljub ve? poskusom, da bi prebrodil zakonsko krizo, ki je s tem nastala, sta se leta 1904 s prvo ?eno Marie dokon?no lo?ila. Po letu 1901 sta Gerhart in Margaret skupaj ?ivela v znameniti hi?i Wiesenstein v Jagni?tkowu (nem. Agnetendorf). Leto poprej je Margaret rodila sina Benvenuta (1900-1965). Hi?o je avtor ljubkovalno imenoval ≫misti?na lupina moje du?e≪ (die mystische Schutzhulle meiner Seele).

?as med prvo svetovno vojno [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1910 je iz?el njegov prvi roman Kristusov norec : Emanuel Quint (Der Narr in Christo Emanuel Quint) . Dve leti kasneje mu je sledil roman Atlantis , po katerem so leta 1913 posneli tudi film. Tudi sam je napisal nekaj scenarijev za filme, ki pa niso bili nikoli uprizorjeni.

V obdobju preloma stoletja je prejel tudi ve? nagrad za knji?evnost. Trikrat je prejel Grilparzerjevo nagrado (avstrijska literarna nagrada za knji?evnost), naziv ?astnega doktorata na Univerzi v Leipzigu in Worcerster collega Univerze v Oxfordu. Leta 1912 je za svoje ustvarjanje, prevdsem na podro?ju dramatike prejel Nobelovo nagrado za knji?evnost. V nasprotju s socialdemokratskim in intelektualnim slojem pa nem?ki cesar Viljem II. ni cenil njegovega dela. Ob podelitvi Schillerjeve nagrade za knji?evnost leta 1896 je celo vlo?il veto. Na prigovarjanje prestolonaslednika Viljema so leta 1913 odpovedali uprizoritev Hauptmannove Slavnostne igre v nem?kih rimah (Festspiel in deutschen Reimen), ker naj bi v njej bila stoto obletnico osvoboditvenih vojn proti Napoleonu prikazal preve? pacifisti?no.

Kljub temu pa je ob nastopu vojne Gerhart Hauptmann spadal med 93 podpisnikov tako imenovane listine Manifest 93., kjer so ?tevilni znanstveniki, umetniki, pisatelji pozdravili pri?etek I. svetovne vojne. Sam manifest je kasneje slu?il kot orodje propagande in je v tujini naletel na ?tevilne kritike ter pozornost. Leta 1915 mu je cesar podelil odlikovanje Rde?i orel (Roter Adler Orden) IV. kategorije, kar je najni?ja stopnja tega odlikovanja. Kmalu po razvoju 1. svetovne vojne je spremenil mi?ljenje in se pridru?il ?tevilnn intelektualcem, ki so podpisali ≫novo≪ listino. Ta je bila leta 1918 objavljena v berlinskem dnevniku ≫ Berliner Tageblatt ≪, v njej pa se je Hauptmann skupaj z drugimi solidariziral z novo nastalo Weimarsko republiko.

Priznanja [ uredi | uredi kodo ]

Nagrade in odlikovanja [ uredi | uredi kodo ]

• 1896: Grillparzerjeva nagrada za delo Hannelina pot v nebesa
• 1899: Grillparzerjeva nagrada za delo Voznik voza Henschel
• 1905: Grillparzerjeva nagrada za delo Ubogi Heinrich
• 1909: ?astni doktorat na univerzah v Oxfordu in Leipzigu
• 1910: Odlikovanje bavarskega kralja Maximiliana na podro?ju znanosti in umetnosti
• 1912: Nobelova nagrada za knji?evnost
• 1921: ?astni doktorat Nem?ke univerze v Pragi
• 1922: Priznanje (Adlerschild) nem?kega rajha
• 1923: Odlikovanje Prusije (Pour le merite) na podro?ju znanosti in umetnosti
• 1932: ?astni doktorat univerze v Columbiji (New York)
• 1932: Goethejeva nagrada mesta Frankfurt

Delovanje [ uredi | uredi kodo ]

V nagovoru pred Dunajsko Akademijo znanosti in umetnosti (Akademie der Wissenschaften) je izjavil: ≫V moji glavi se neprestano pojavlja ve? glasov, in nisem znal druga?e vzpostaviti reda, kot s pisanjem ve?glasovnih stavkov.≪  (Centenar-Ausgabe, Bd. 6, S. 689). ?eravno predstavlja dramatika sredi??e njegovega ustvarjanja, pa je ves ?as delovanja pisal tudi liriko, verzno epiko, kakor tudi pripovedno, avtobiografsko in esejisti?no prozo.

Delovanje v ?asu nacionalsocializma [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1933, ko so nacionalsocialisti prevzeli oblast, je Gerhart Hauptmann podpisal tako imenovano lojalnostno deklaracijo Nem?ke akademije knji?evnosti, sekcija pruske akademije umetnosti. Istega leta je zaprosil za ?lanstvo v NSDAP (Nem?ka nacionalsocialisti?na delavska stranka) vendar pa v njegovih delih ni za?utiti vpliva takratne politike. Med ljudmi je u?ival velik ugled, zato ga je oblast ?elela za vsako ceno obdr?ati v dr?avi, da ne bi ? tako kot njegovi ?tevilni pisateljski kolegi ? emigriral v tujino. Seveda pa je tudi nad njim vladala stroga cenzura . Tako so na primer prepovedali ponatis njegovega dela Strel v parku (Der Schuss im Park) , ker v delu nastopi ?rnopolta ?enska. Prav tako so bile cenzurirane filmske razli?ice knji?nih izdaj del Bobrov ko?uh in Pred son?nim vzhodom . Konec vojne je do?akal v svoji hi?i ?Wiesenstein“. Leta 1944 je iz?lo njegovo obse?no delo Tetralogija o Atridih (die Atriden-Tetralogie) , za katero je pisal ?tiri leta. V dru?ino Atridov spadajo slavne miti?ne osebe, kot na primer Agamemnon, Ifigenija, Zevs, Evropa, Helena idr. Vse pa je zaznamovala kruta usoda, ki ni prizanesla nobenemu od junakov. Med bombnim napadom na Dresden je bil zaradi plju?nice nastanjen v enem izmed sanatorijev.

O bombnem napadu na Dresden je izjavil :

≫Kdor je pozabil jokati, se je tega ponovno nau?il ob propadu Dresdna. Stojim na izhodu svojega ?ivljenja in zavidam svojim mrtvim somi?ljenikom, ki jim je bilo to do?ivetje prihranjeno≪. (?Wer das Weinen verlernt hat, lernt es wieder beim Untergang Dresdens. Ich stehe am Ausgangstor meines Lebens und beneide meine toten Geisteskameraden, denen dieses Erlebnis erspart geblieben ist.“).

Po koncu vojne je ?lezija pripadla Poljski, ki je zahtevala, da se ? tako kot vsi Nemci ? izseli iz dr?ave. Huda bolezen mu je prepre?ila, da bi zapustil dr?avo. 6. junija 1946 je umrl zaradi bronhitisa. Zaradi poljske politike do nem?kih dr?avljanov ni mogel biti pokopan v svoji domovini, pomagalo ni niti pisno posredovanje Sovjetske zveze, kjer je bil Hauptmann zelo spo?tovan. Njegovo truplo so spravili v krsto iz cinka in odlo?ili v delovni sobi njegove hi?e. ?ele po ve? kot enem mesecu in ve?kratnem pozivu Sovjetske zveze so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. 52 dni po njegovi smrti, natan?neje 28. junija je bil v jutranjih urah pokopan v samostanu na otoku Hidensee.

Vpliv na njegovo delo [ uredi | uredi kodo ]

V Berlinskem dru?tvu Durch je spoznal razli?ne predstavnike naturalizma, ki so ga odlo?ilno zaznamovali. V dru?tvu je bil mo?an vpliv avtorjev iz obdobja viharni?tva (Sturm und Drang) in vse do predmar?ne dobe. Na sre?anjih so se pogovarjali o estetskih vpra?anjih, o idealizmu, realizmu in naturalisti?nem gibanju. Tukaj je Gerhart Hauptmann imel predavanje o do takrat pozabljenem Georgu Buchnerju. Konec osemdesetih let 19.stoletja je spoznal, kako oblast preganja pripadnike. Leta 1888 je v ?vici spoznal psihiatra Augusta Forela, ki ga je podrobneje seznanil o ?love?ki psihi.

V Zurichu je pri?el z naturalisti?nim slogom pisanja, tam je tudi dokon?al delo ?elezni?ki ?uvaj Thiel in dramo Pred son?nim vzhodom . Me??anstvo je bilo nad prikazano seksualnostjo ter alkoholizmom ?okirano. Za izvirno uprizoritev mnogokatere od njegovih dram se ima zahvaliti Ottu Brahmsu, takratnemu direktorju gledali??a Die Freie Buhne.

Izbor del [ uredi | uredi kodo ]

• ?elezni?ar Thiel, 1888 (Bahnwarter Thiel, slo. 1984)
• Pred son?nim vzhodom, 1889 (Vor Sonnenaufgang, slo. 2003)
• Praznik miru, 1890 (Das Friedensfest)
• Osamljeni ljudje 1891 (Einsame Menschen)
• Tkalci, 1893 (Die Weber, slo. 1984)
• Bobrov ko?uh 1893 (Der Biberpelz)
• Hannele gre v nebesa, 1894 (Hanneles Himmelfahrt, slo.1984)
• Potopljeni zvon, 1897 (Die versunkene Glocke, slo. 1923)
• Voznik voza Henschel, 1898 (Fuhrmann Henschel)
• Michael Kramer, 1900
• Rde?i petelin, 1901 (Der rote Hahn)
• Ubogi Heinrich, 1902 (Der arme Heinrich)
• Rose Bernd, 1903
• In Pippa ple?e, 1906 (Und Pippa tanzt)
• Razkolnik iz Soane, 1918 (Der Ketzer von Soana, slo. 1984)
• Podgane, 1911 (Die Ratten)
• Kristusov norec Emanuel Quint, 1912 (Der Narr in Christo Emanuel Quint)
• Atlantis, 1913
• Pred son?nim zahodom, 1932 (Vor Sonnenuntergang, slo. 1984)
• Morsko ?udo : neverjetna zgodba, 1934 (Das Meerwunder, slo. 1984)
• Pustolov??ina moje mladosti,1937 (Das Abenteuer meiner Jugend)
• Strel v parku, 1941 (Der Schuß im Park)
• Tetralogija o astridih, 1940 - 1944 (Atriden-Tetralogie)

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Lemo [1]
• Literaturwelt.de [2]

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• seznam nem?kih pisateljev
• nem?ka knji?evnost

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Gerhart Hauptmann .

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Gerhart Hauptmann