George Edward Moore
,
angle?ki
filozof
, *
4. november
1873
,
London
,
Anglija
,
ZK
, †
24. oktober
1958
,
Cambridge
, Anglija, ZK.
Skupaj z
Russllom
,
Fregejem
in
Wittgensteinom
ga pri?tevamo med ustanovitelje sodobne
analiti?ne filozofije
. Na filozofskem podro?ju je njegov najpomembnej?i prispevek v
etiki
, kjer je zavrnil
utilitaristi?ne
in
idealisti?ne
sodobnike ter uveljavil analiti?no filozofsko interpretacijo na temeljna eti?na vpra?anja.
Rojen je bil v
Upper Norwoodu
, takrat ?e predmestju
Londona
. Na
kolid?u Trinity
Univerze v Cambridgeu
, kjer je ?tudiral tudi Russell, je dobil zanimanje za filozofijo. V britanski filozofiji je takrat prete?no prevladovalo
heglijanstvo
, ki ga je zastopal predvsem
Francis Herbert Bradley
. S?asoma sta britansko heglijanstvo spodrinili mlaj?i filozofski ?oli, ki sta nasprotovali spekulativnemu heglijanskemu idealizmu. Ti ?oli sta
utilitarizem
in
analiti?na filozofija
. Kljub temu da Moora Skupaj z Russllom uvr??amo med glavne protagoniste slednje, analiti?ne ?ole, so pri njem opazni mo?ni vplivi tudi drugih dveh filozofskih ?ol.
Po uspe?no zaklju?enem ?tudiju mu je dedi??ina za nekaj let omogo?ila zaseben ?tudij filozofije. Z deloma ≫
Zavrnitev idealizma
≪ (
The Refutation of Idealism
; 1903) in ≫
Principia Ethica
≪ (1903) je dosegel filozofski preboj in se uveljavil s svojim prepoznavnim analiti?nim slogom.
V predgovoru k drugi izdaji ≫
Principie Ethice
≪, ki je do sedaj edino Moorovo delo v slovenskem prevodu, opredeli naturalisti?no zmoto kot napa?no poistosvetenje ne?esa, kar je dobro, s katerim kolim drugim
predikatom
[6]
. Na primer, kadar nekaj, kar je dobro, poistosvetimo s koristnostjo, kar je o?iten primer
utilitaristov
, ali pa kadar dobro poistosvetimo s heglijanskim Absolutom. Skozi zgodovino filozofije so se pojavljala razli?na tolma?enja tistega, kar je ali naj bi veljalo za "
dobro
" s povsem konkretnimi prijemi, kot je na primer ?utno ugodje, ali pa abstraktnimi metafizi?nimi spekulacijami, ki "
dobro
" poistosvetijo z
abstraktnim
konceptom ali pa metafizi?no stvarnostjo (npr. Bog, Absolut).
Moorova novost pri iskanju odgovora na temeljna eti?na vpra?anja kot na primer "
kaj je dobro
" prekinja s tradicijo istosvetenja "
dobro
" s pomeni, ki se od njega razlikujejo in razhajajo. "
Dobro
" se po Mooru ne da definirati, kar pomeni, da kot predikat pripada sam sebi, ne pa kateremu drugemu predikatu. Na tem mestu je vredno omeniti o?iten vpliv prvih let sodelovanja z Russllom, od katerega je prevzel model
logi?nega atomizma
in ga v modificirani obliki uporabil v etiki. "
Dobro
" kot tisti atomarno enostaven pojem oziroma lastnost, ki je ne moremo nadaljnje analizirati in vsebinsko opredeliti z definicijo. Kar pomeni, da Moore zavzame do problema eti?no "
dobrega
"
meta-eti?no
pozicijo, ki bolj razkriva napake in zmotna tolma?enja preteklih eti?nih tradicij, kot pa da ponavlja ali na novo uvaja vsebinsko polne opredelitve "
dobrega
". Moore se sicer v Prvem predgovoru opredeli kot
intuicionist
[7]
, kar je potrebno razumeti previdno, saj eti?ni intuicionizem, ki ga zagovarja in ki se v sodobni analiti?ni filozofiji pojavlja pod imenom "
eti?ni ne-naturalizem
", ne uvaja nobenih intuitivno vsebinsko polnih spoznanj o kon?nem statusu predikata "
dobro
".
V eseju ≫
V obrambo zdravega razuma
≪ (
A Defence of Common Sense
; 1925) je postal znan zaradi argumenta o obstoju zunanjega sveta, s katerim je poudaril zanesljivost spoznanja, ki izhaja iz "
zdravega razuma"
(ang.
common sense
), proti
skepti?nim
in idealisti?nim pogledom o obstoju zunanjega sveta. Ta pogled je kasneje nadgradil z esejem ≫
Dokaz za obstoj zunanjega sveta
≪ (
Proof of an External World
; 1939), v katerem je pri?el na izvirno in preprosto idejo, kako zavr?emo skepticizem o obstoju zunanjega sveta kot neutemeljen. Menil je, da lahko zunanji svet doka?e z dvigom desne roke in izjavo "
Tukaj je ena roka
", nakar svetuje, da dvignemo ?e levo roko in izjavimo "
Tukaj je druga roka
". Sklepni zaklju?ek tega ilustrativnega dviganja rok je kon?ni dokaz, da sta v svetu
vsaj dva materialna objekta
, o katerih ni dvoma in zato mora zunanji svet zagotovo obstajati. Skeptik bo preko sklepanja
modus ponens
trdil, da ni prepri?an o obstoju zunanjega sveta. Ker ne, ali svet obstaja ali ne, potem ne more biti prepri?an, ali obstaja kak?na stvar v svetu npr. roka, ki jo lahko dvigne.
Moore ne napade tega sklepanja neposredno, pa? pa ga preoblikuje v sklepanje
modus tollens
:
?e skeptik ni prepri?an o obstoju zunanjega sveta, potem skeptik ne ve, ali ima roki, ki ju lahko dvigne. Toda skeptik ve, da ima roki, ki ju lahko dvigne. Zatorej tudi ne ve, ali je njegov dvom o obstoju zunanjega sveta sploh utemeljen.
?eprav se Moorov preobrat v sklepanju zdi ?ibek ima pomembno okoli??ino: Moore skeptikovo premiso o (ne)obstoju zunanjega sveta ohrani in s spremembo argumenta iz modus ponens v modus tollens zavr?e skeptikovo gotovost v lastno izhodi??e kot nesmiselno.
Seznam pomembnej?ih del po letu izida:
- ≫
Zavrnitev idealizma
≪ (
The Refutation of Idealism
; 1903)
- ≫
Principia Ethica
≪ (1903)
- ≫
Filozofske ?tudije
≪ (
Philosophical Studies
; 1922)
- ≫
V obrambo zdravega razuma
≪ (
A Defence of Common Sense
; 1925)
- ≫
Dokaz za obstoj zunanjega sveta
≪ (
Proof of an External World
; 1939)
- MacIntyre, Alasdair,
Kratka zgodovina etike
≪, Znanstveno in publicisti?no sredi??e, Ljubljana, 1993, (
COBISS
)
- Moore, George Edward, ≫
Principia Ethica
≪, ?tudentska zalo?ba, Ljubljana 2000 (
COBISS
)
- Mur, D?. E., ≫
Principi etike
≪, Nolit, Beograd 1963 (
COBISS
)
(hrva?ko)
- ↑
1,0
1,1
data.bnf.fr
: platforma za odprte podatke
? 2011.
- ↑
2,0
2,1
Encyclopædia Britannica
- ↑
3,0
3,1
SNAC
? 2010.
- ↑
4,0
4,1
Oxford Dictionary of National Biography
?
Oxford
:
OUP
, 2004.
- ↑
Record #118583859
// Gemeinsame Normdatei
? 2012?2016.
- ↑
G. E. Moore 2000, str. 20
- ↑
G. E. Moore 2000, str. 37
|
---|
Splo?no
| |
---|
Narodne knji?nice
| |
---|
Biografski slovarji
| |
---|
Znanstvene podatkovne baze
| |
---|
Drugo
| |
---|