Garifuna (garifuna jezik jedci jam , mno?ina Garinagu ) so etni?na skupina z ve? kot 100.000 pripadniki v Srednji Ameriki in ZDA . Nastala je iz zveze nekdanjih su?njev iz Zahodne Afrike in staroselcev Karibov , ki je potekala na karibskem otoku Sveti Vincencij od 17. stoletja.

Izvor in zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Zlitje obeh skupin prebivalstva se je verjetno za?elo leta 1635, ko sta dve su?enjski ladji do?iveli brodolom blizu Sv. Vincencija. Afri?ani so uspeli pobegniti in prevzeli so jih oto?ki Karibi (Kalipona) ter se z njimi pome?ali. Karibi so se pred tem zdru?ili z Aravaki , ki so jih neko? podjarmili.

Nadaljnjo zgodovino prednikov Garifuna na Sv. Vincenciju je krojilo francosko-angle?ko tekmovanje v karibski regiji in predvsem su?enjsko gospodarstvo: Garifuni, ki jim je to vedno znova uspelo, ne nazadnje tudi zaradi francosko-angle?ke konkurence, da bi ohranili svojo neodvisnost in ki so ve?inoma ?iveli mirno s francoskimi naseljenci. Po dokon?ni britanski okupaciji otoka leta 1795 in s tem povezanim ?irjenjem su?enjskega gospodarstva (na planta?ah sladkornega trsa) so kolonialni vladarji in novi kolonisti nanje gledali s sumom, saj so bili zgled svobodnim ?rncem. Voja?ki spopadi med Britanci na eni strani ter Garifunami in Francozi na drugi (karibska vojna) so se kon?ali leta 1796 s popolnim porazom Garifunov in Francozov. Pora?eni Garifuni - skupaj z nekaterimi uporni?kimi su?nji - so bili najprej deportirani na bli?nji otok Baliceaux, kjer je umrlo ve? kot 50 % zapornikov. Zato so Angle?i 20. februarja 1797 iz Baliceauxa na otok Roatan ob hondura?ki obali preselili 2248 ≫?rnih Karibov≪. Od tu so se Garifuni raz?irili na Bay Islands. Okoli leta 1832 je veliko Garifunov emigriralo v Belize .

Kultura [ uredi | uredi kodo ]

Njihov jezik, garifuna, tudi Igneri, pripada avtohtoni ameri?ki jezikovni dru?ini Aravak in ka?e avtohtone karibske, francoske in angle?ke ter v zadnjem ?asu regionalno ?panske vplive v svojem besedi??u. Izolirani afri?ki vplivi v Igneri najverjetneje izvirajo iz Yoruba v jugozahodni Nigeriji. Obstaja vsaj 50 besed, ki se razlikujejo glede na to, ali govori mo?ki ali ?enska: za mo?ke je ≫ne≪  ino , za ?enske pa ud . ?tevil?ne besede so - z izjemo 'ena' in 'dva' - francoskega izvora: seingu za 'pet' ( cinq ), sisi za '?est' ( six ) ali dusu za 'dvanajst' ( douze ). Danki (hvala) ali wata (voda) prihajata iz angle??ine. Ve?ina mo?kih besed in slovni?nih posebnosti prihaja iz karibskega Galibija, medtem ko so ?enske razli?ice ve?inoma prevzete iz Ignerija. ^[1]

Verska in kulturna tradicija je prete?no (zahodno)afri?ka. Poleg jezika so karibskega izvora nekatere plesne oblike, kot sta ples v krogu in delno ples punta , nekatere legende in posamezne obredne prakse, ki jih v podobni obliki ?e vedno najdemo pri nekaterih amazonskih plemenih. Drugi verski obi?aji in tradicije ter glasba Parranda ka?ejo tesne povezave s starodavnimi zahodnoafri?kimi kulti in praksami (Joruba, Mande ali A?anti). To vklju?uje ?a??enje prednikov, ki se izra?a v tri- do ?tiridnevnem obredu, imenovanem Dugu , v katerem se prikli?ejo duhovi prednikov. ^[2] Etnolo?ke razprave o izvoru posameznih izro?il so ?e vedno v teku in so delno podvr?ene nihajo?emu zanimanju za predpostavljanje starej?ega afri?kega (tj. uvo?enega) ali starej?ega indijskega (tj. avtohtonega) izvora.

Jezik, ples in glasbo garifuna je UNESCO leta 2001 priznal kot mojstrovino ustne in nesnovne dedi??ine ?love?tva, leta 2008 pa jih je dodal na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedi??ine ?love?tva. ^[3]

Dana?nja situacija [ uredi | uredi kodo ]

Ve? kot 100.000 Garifunov zdaj ?ivi v Belizeju, kjer predstavljajo do 7 % prebivalstva, v Gvatemali , Hondurasu in Nikaragvi , ve?inoma kot ribi?i na obali in kot delavci pri gojenju banan. ?tevilni Garifuni (Garinagu) ?ivijo tudi kot priseljenci v ZDA, predvsem v mestu New York .

V zadnjih letih kulturo Garifunov vse bolj odkriva turisti?na industrija. Dana?nji Garifun govori Igneri in, odvisno od dr?ave, angle?ko ali ?pansko.

Za zastopanje (tudi) interesov Garifunov si po poro?anju Garifuna.com prizadevajo zlasti naslednje organizacije:

• ODECO (Organizacion de Desarrollo Etnico Comunitario)
• OFRANEH (Organizacion Fraternal Negra Hondurena)
• ONECA (Organizacion Negra Centroamericana/Central American Black Organisation)

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Eve Demaziere: Les cultures noires d'Amerique Centrale. Karthala, 1994
• Barbara A.T. Flores: Religious education and theological praxis in a context of colonization: Garifuna spirituality as a means of resistance (Ph.D. Dissertation, Garrett/Northwestern University, Evanston, Illinois), 2001
• N. L. Gonzalez: The Garifuna of Central America. In: Samuel M. Wilson (Hrsg.): The Indigenous People of the Caribbean. S. 197?205, 1997
• Salvador Suazo: Conversemos en garifuna . Tegucigalpa 1994

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Garifuna .

• Literatur uber die Garifuna im Katalog des Ibero-Amerikanischen Instituts in Berlin
• http://www.garifuna.com
• http://www.mayaparaiso.com/garifuna.php
• http://www7.nationalgeographic.com/ngm/data/2001/09/01/html/ft_20010901.6.html
• http://www.clas.ufl.edu/users/afburns/afrotrop/Garifuna.htm
• http://www.nativeplanet.org/indigenous/garifuna.htm
• Katharina Wilhelm: Die Fuße gehen langsam, die Trommeln schnell . faz.net, 10. Oktober 2016