Fulgencio Batista

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fulgencio Batista
Portret
Rojstvo Fulgencio Batista
16. januar 1901 ( {{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:16|2|0}} ) [1] [2] […]
Banes [d] , protektorat Zdru?enih dr?av Amerike nad Kubo [d]
Smrt 6. avgust 1973 ( {{padleft:1973|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:6|2|0}} ) [4] [1] […] (72 let)
Marbella [d] , frankisti?na ?panija
Dr?avljanstvo   Kuba
Poklic politik , voja?ko osebje

Fulgencio Batista Zaldivar ( Banes , Holguin , Kuba ; 16. januar 1901 - Marbella , Malaga , ?panija ; 6. avgust 1973 ), rojen kot Ruben Zaldivar in bolj poznan kot Fulgencio Batista , je bil vojak in kubanski vladar. Izvoljen je bil za predsednika Kube in ji predsedoval med letoma 1940 in 1944 , kot diktator pa je vladal na Kubi med letoma 1952 in 1959 , ko je bil pora?en med Kubansko revolucijo . Na oblast je prvi? pri?el preko dr?avnega udara leta 1933 poznanega kot ≫Revuelta de los Sargentos≪, ki se je kon?al z za?asno vlado Carlosa Manuela de Cespedesa y Quesade. Takrat se je Batista imenoval za ?efa oboro?enih sil in si dodelil naslov polkovnika . Prav tako je ustanovil upravni odbor, znan kot ≫Pentarquia≪. Med letoma 1934 in 1940 je obdr?al nadzor nad ve? za?asnimi predsedniki, leta 1940 pa je bil s populisti?no kandidaturo [5] izvoljen za predsednika Kube . Istega leta je sprejel novo ustavo , ki je takrat veljala za napredno [6] in se obdr?al na oblasti vse do leta 1944 . Ob izteku svojega mandata je ?ivel v Zdru?enih dr?avah Amerike in se vrnil na karibski otok kot predsedni?ki kandidat na volitvah leta 1952 . Glede na predviden poraz, je povzro?il dr?avni udar, ki ga je podprla dr?avna vojska mesece pred volitvami.

Ob vrnitvi na oblast je Batista razveljavil ustavo iz leta 1940 in preklical politi?ne svobo??ine, med njimi pravico do stavke . Batista je sklenil zavezni?tvo z bogatimi kubanskimi posestniki, ki so imeli v lasti najve?je planta?e sladkornega trsa in tako vladal zastali ekonomiji , ki je pove?ala prepad med bogatimi in revnimi Kubanci. [7] Vse bolj skorumpirano in represivno Batistovo vodstvo je pri?elo sistemati?no bogateti z izkori??anjem kubanskih trgovinskih interesov in sklepanjem dobi?konosnih poslov s severnoameri?ko mafijo , ki je nadzorovala posle z drogami , prostitucijo in havanskim igralni?tvom. [7] [8] V poskusu zadu?itve nara??ajo?ega nezadovoljstva prebivalstva, ki se je izra?alo v obliki ?tudentskih stavk in izgredov, je Batista pove?al medijsko cenzuro in zaostril represijo nad komunisti s samovoljnim nasiljem, mu?enjem in usmrtitvami, ki so stale ?ivljenja pribli?no 20.000 ljudi. [9] [10] [11] V 50. letih 20. stoletja je Batistov re?im prejel finan?no, logisti?no in voja?ko podporo Zdru?enih dr?av Amerike , pod vodstvom Harrya S. Trumana in Dwighta Eisenhowerja . [12]

Med letoma 1956 in 1958 je ≫Gibanje 26. julij≪ (Movimiento 26 de Julio), nacionalisti?no in demokrati?no gibanje pod vodstvom Fidela Castra , vodilo upor zoper Batistovo represijo z gverilsko vojno med urbanimi in ruralnimi gverilci. Vojna se je kon?ala s porazom diktatorskega re?ima, v bitki pri Sveti Klari, 1. januarja 1959 , pod vodstvom Argentinca Ernesta Che Guevareja . Batista je nemudoma pobegnil z otoka in se nastanil v Dominikanski republiki , ki jo je takrat vodil Batistov zaveznik, Rafael Trujillo . Na koncu je na?el azil na Portugalskem , kjer je vladal diktator Oliveira Salazar , umrl pa je 6. avgusta 1973 , blizu ?panskega mesta Marbella . [13]

Otro?tvo, mladost in prihod v vojsko [ uredi | uredi kodo ]

Fulgencio Batista se je rodil leta 1901 v Veguiti, kraju v ob?ini Banes , v provinci Holguin in je bil kr??en v cerkvi Svete Florentine v Fray Benitu, neko? provinci Orienta.

Batista je sin Belisaria Batiste in Carmele Zaldivar, Kubancev, ki sta se borila za neodvisnost Kube . Rodil se je v zelo revni dru?ini in je zato ?e zelo zgodaj v mladosti poprijel za razli?na dela. Pri dvajsetih je kupil vozovnico za Havano in se leta 1921 pridru?il vojski. Od leta 1923 je bil del va?ke stra?e, kjer je dosegel ?in narednika-stenografa dr?avnih voja?kih sil.

Po padcu vlade generala Gerarda Machada leta 1933 , se je oblikovala nova vlada pod vodstvom Carlosa Manuela de Cespedesa y Quesade, a nezadovoljstvo je ostalo prisotno v delu dru?be. Skupina vojakov, med katerimi je bil tudi Batista, in nekateri demokrati?ni sektorji so podpisali manifest , v katerem so prosili za izdelavo nove ustave , ki bi nadomestila tisto iz leta 1901 (v kateri se je, med drugim, pojavil tudi amandma Platt).

Dr?avni udar leta 1933 [ uredi | uredi kodo ]

Po Machadovem padcu leta 1933 , je Batista prisostvoval v ?tevilnih zarotah, ki so dosegle vrhunec v civilno-voja?kem gibanju 4. septembra istega leta. Ustanovljen je bil upravni odbor, imenovan ≫la Pentarquia≪ (sestavljen iz 5 ?lanov, eden od njih je bil dr. Ramon Grau). Prav tako je bil del kabineta revolucionar Dr. Antonia Guiterasa Holmesa.

Na predlog Sergia Carba je bil Batista imenovan za poveljnika-?efa vojske, leta 1933 . Od leta 1934 do leta 1940 je s trdo roko vodil represijo proti komunisti?nim in socialisti?nim gibanjem tovarn sladkorja.

Fulgencio Batista je vse do leta 1939 , ko je bil nominiran za predsedni?kega kandidata, v sodnih listinah listinah ostal zapisan pod rojstnim imenom Ruben Zaldivar, ko se je tudi ugotovilo, da vpis rojstva Fulgencia Batiste ne obstaja. Pridobitev rojstnega lista z imenom Fulgencia Batiste ga je stala prelo?itve kandidature in 1000 pesov za pla?ilo sodnika. [14]

Leta 1940 je bila kon?no oblikovana ustava , pri nastanku katere so sodelovali politiki iz razli?nih sektorjev, med njimi Carlos Prio Socarras, Ramon Grau San Martin, Eduardo Chibas in komunisti Blas Roca Calderio y Juan Marinello Vidaurreta.

Predsedstvo (1940-1944) [ uredi | uredi kodo ]

Po odstopu Federica Lareda Burja leta 1940 , se je istega leta Batista predstavil kot kandidat socialisti?no-demokrati?ne koalicije na volitvah in bil izvoljen za predsednika. S svojim mandatom je pri?el 10. oktobra 1940 . V omenjeni vladi so sodelovali nekateri ministri Ljudske socialisti?ne stranke. 8. junija 1940 je bila sprejeta nova ustava , ki je v kubansko politiko uvedla semiparlamentarizem: predsednik je bil izvoljen na podlagi splo?ne volilne pravice za obdobje naslednjih 4 let; prav tako je omogo?ila ve?ji poseg vlade v ekonomijo in vzpostavila sistem socialnega varstva. Industrija sladkorja je bila leta 1939 mo?no prizadeta zaradi poslab?anja odnosov med Kubo in Zdru?enimi dr?avami Amerike , ?eprav je nov sporazum, podpisan 27. decembra 1939 izbolj?al situacijo, s ponovno vzpostavitvijo sistema kvot za to industrijo.

Med svojim prvim mandatom je Batista z zavezniki sodeloval v 2. svetovni vojni in razglasil vojno japonskemu imperiju, Nem?iji in Italiji . Leta 1944 so bile razpisane nove volitve, na katerih je bil za predsednika izvoljen Ramon Grau San Martin.

Po koncu predsedstva [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1944 je Batista izbral Carlosa Saladrigasa [15] za svojega naslednika, ta pa je bil pora?en s strani Graua. Prve mesece nove vlade je Batista posvetil ?kodovanju Graueve administracije, kar je opazil tudi ameri?ki veleposlanik, Spruille Braden, ki je zapisal, da Batista povzro?a probleme Grauu, ?e posebej na podro?ju ekonomije . [16]

Po zmagi Graua je Batista od?el v Zdru?ene dr?ave Amerike , zatrjujo?, da se bo tam po?util bolj varnega. Lo?il se je od ?ene Elise in se leta 1945 poro?il z Marto Fernandez. Dva od njunih ?tirih otrok sta se rodila v Zdru?enih dr?avah Amerike . Naslednjih osem let je Batista ?ivel v Waldorf Astoria v New Yorku in Daytona Beachu, na Floridi . [17]

?eprav iz razdalje, je bil ?e vedno prisoten v kubanski politiki in izvoljen v senat Kube leta 1948 . Ob vrnitvi na Kubo se je z dovoljenjem predsednika Graua odlo?il ustanoviti stranko ≫el Partido de Accion Unitaria≪. Leta 1948 je bil za predsednika dr?ave izvoljen Carlos Prio Socarras.

Diktatura (1952-1959) [ uredi | uredi kodo ]

Dr?avni udar 1952 [ uredi | uredi kodo ]

Po osmih letih ustavne vlade pod predsedstvi Ramona Graua San Martina in Carlosa Prioja Socarrasa, je bil Batista eden od kandidatov na volitvah leta 1952 . Nekatere ankete so ga postavljale na tretje mesto, za Robertom Agramontejem iz levo usmerjene stranke ≫el Partido Ortodoxo≪ in Carlosom Hevio iz nacionalisti?no usmerjene stranke ≫el Partido Autentico≪. Zaradi tega je ?tiri mesece pred predvidenimi volitvami, 10. marca 1952 , izvedel dr?avni udar na podlagi ve? slabo upravi?ljivih razlogov, izkori??ajo? svoje vodstvo v oboro?enih silah in s podporo nekaterih politi?nih sektorjev v dr?avi. Odhajajo?ega predsednika Carlosa Prio Socarrasa je razre?il iz njegove funkcije, odpovedal volitve in se razglasil za za?asnega predsednika. Dr?avni udar ni prinesel prelivanja krvi, je pa zato pritegnil pozornost in skrb velike ve?ine prebivalstva.

Fulgencio Batista je povi?al pla?e pripadnikom oboro?enih sila in policistom (s 67 pesov na 100 pesov in iz 91 pesov na 150 pesov), sebi je dodelil letno pla?o, ki je bila vi?ja od predsednika Zdru?enih dr?av Amerike (iz 26 400 dolarjev na 144 000 dolarjev, v primerjavi s 100 000 dolarji Trumana ), razpustil je kongres in predal zakonodajno oblast ministrskemu odboru, prepovedal pravico do stavke , ponovno vzpostavil smrtno kazen (prepovedana z ustavo iz leta 1940 ) in suspendiral ustavne pravice. [18] Z namenom legitimiranja svoje vlade je Batista 1. novembra 1954 organiziral prirejene volitve , z njim kot kandidatom koalicije med ≫l Partido Progresista de Accion≪, ≫el Partido de la Union Radical≪ in ≫el Partido Liberal≪. [19] Opozicija se je razdelila na dva dela, tako imenovane abstencioniste in elektoraliste . Abstencionisti so ?eleli bojkotirati volitve, neodvisno od okoli??in, v katerih bi bile izvedle, medtem ko so elektoralisti iskali dolo?ene pravice in zagotovila, da bi lahko prisostvovali na volitvah. [20] Batista je z izsiljevanjem, ustrahovanjem in prevaro ?elel na vsak na?in zmagati na volitvah in s tem povzro?il, da so vse politi?ne stranke v dr?avi umaknile svoje kandidature in se pridru?ile bojkotu abstencionistov . [21] Biv?i predsednik Ramon Grau San Martin je izvedel kratko politi?no kampanjo, ampak se je odmaknil nekaj dni pred volitvami, z obto?bami, da je Batista prevarant in z opozorilom, da so bili njegovi privr?enci prestra?eni in podvr?eni pritisku. Tako je bil Batista izvoljen s 45,6 % podporo pri 52,6 % udele?bi.

Ekonomija [ uredi | uredi kodo ]

Ko je Batista pri?el na oblast, je podedoval dokaj uspe?no dr?avo za razmere Latinske Amerike . ?eprav je bila tretjina prebivalstva na pragu rev??ine, je bila Kuba ena izmed najbolje razvitih dr?av v regiji. [22] V 50. letih 20. stoletja je BDP na prebivalca Kube zna?al pribli?no toliko kot BDP Italije (glede na ?tevilke Batistove vlade), kljub temu pa je ?e vedno predstavljal eno ?estino BDP-ja Zdru?enih dr?av Amerike . [23]

Kljub temu pa je, glede na raziskavo Dr?avnega sveta Zdru?enih dr?av Amerike za ekonomijo , izvedeno v ruralnih obmo?jih med majem 1956 in junijem 1957 , skoraj 60 % kmetov ?ivelo v barakah s strehami iz palminih listov in tlemi iz zemlje, brez sanitarij ali teko?e vode. Skoraj 90 % gospodinjstev ni imelo elektrike, 85 % pa je imelo samo eno ali dve sobi za celo dru?ino. Samo 11 % kmetov je u?ivalo mleko, 4 % meso in 2 % jajca. 43 % kmetov je bilo nepismenih. [18]

Po drugi strani pa je Batistova vlada spo?tovala pravice severnoameri?ke industrije in kubanskega trgovanja, saj so se pla?e industrijskih delavcev znatno povi?ale. [23] Glede na Mednarodno organizacijo dela , je Kuba leta 1958 zasedala osmo mesto na lestvici pla? delavcev v industriji. Pa vendar, korupcija je bila neizmerna in kljub ve? pozitivnim pokazateljem je imela kubanska dru?ina leta 1953 , v prvih mesecih diktature , samo 6 $ tedenskega prihodka, od 15 do 20 % aktivnega prebivalstva je bilo brezposelnega in samo v tretjini domov je bila prisotna teko?a voda. [24]

Arthur Meier Schlesinger, Kennedyjev osebni svetovalec se je spominjal obiska glavnega mesta Kube in dejal: ≫ Havana me je o?arala in zgro?en se bil nad tem, kako se je to lepo mesto na ?alost spremenilo v veliko igralnico in bordel za severnoameri?ke poslovne?e [...]. Moji rojaki so hodili po ulicah, hodili s ?tirinajstletnimi kubanskimi deklicami in zapravljali denar samo zaradi u?itka ob gledanju mo?kih, ki se valjajo v kanalizaciji in jih izbirajo. Pri tem se ?lovek vpra?a, kako bi lahko Kubanci, ki so to gledali, Zdru?ene dr?ave Amerike obravnavali druga?e kot s sovra?tvom.≪. [18]


Batista in organiziran kriminal [ uredi | uredi kodo ]

Batista z na?elnikom general?taba severnoameri?ke vojske Malinom Craigom na 20. paradi na Dan spomina in ?alovanja leta 1938 .

V 50. letih 20. stoletja je bila Havana polna igralnic, prostitucije , trgovine z mamili pod vodstvom severnoameri?kih kriminalnih zdru?b, skorumpiranih policistov in politikov, izvoljenih s pomo?jo goljufije. [25] Ker se je Batista posku?al okoristiti na ra?un okoli??in, je vzpostavil trajne povezave z organiziranim kriminalom , ?e posebej s severnoameri?kimi mafijci kot so bili Meyer Lansky in Lucky Luciano . Tako je Havana pod Batistovo oblastjo postala znana kot ≫Latinski Las Vegas≪. [26] Poslovni odnos med Batisto in Lanskyjem je trajal celih 10 let, pri ?emer je Batista prejemal razli?ne vrste podkupnin v zameno za Lanskyjev nadzor nad igralnicami in kubanskimi hipodromi. [27]

Po koncu 2. svetovne vojne je bil Lucky Luciano spu??en na prostost, pod pogojem, da se za vedno vrne na Sicilijo . Luciano se je na skrivaj preselil na Kubo in tam posku?al ponovno prevzeti nadzor nad severnoameri?ko mafijo . Z Batistovim dovoljenjem je imel pod nadzorom tudi ve? havanskih igralnic, po pritiskih na diktatorja pa je severnoameri?ki vladi kon?no uspelo dose?i deportacijo Luciana . [28]

Batista je v Havani masovno spodbujal igre na sre?o. Leta 1955 je bilo razgla?eno, da bo Kuba dodelila licenco za igranje iger na sre?o vsakemu, ki bo investiral 1 000 000 ameri?kih dolarjev v hotel ali 200 000 ameri?kih dolarjev v novo diskoteko, vlada pa bo priskrbela javna sredstva za gradnjo igralnic, dav?no oprostitev za obdobje 10 let in ne bodo uveljavljali pravic na dajatve za uvo?eno opremo in pohi?tvo novih hotelov. Vsaka igralnica bi za licenco vladi pla?ala 250 000 $ in ?e dodaten odstotek od dobi?ka. V praksi pa je vlada opustila nadzor, kar je odprlo vrata vlagateljem z ilegalno pridobljenimi sredstvi. [29] Tako je Meyer Lansky postal izstopajo?a figura v igralni?kih poslih na Kubi [17] in vplival na Batistovo politiko igralnic. Prav tako je spremenil Kubo v mednarodno pristani??e trgovanja z drogami .

Odnosi z Zdru?enimi dr?avami Amerike [ uredi | uredi kodo ]

Telefon, prevle?en z zlatom, ki ga je ITT Corporation podaril Batisti, se danes nahaja v Muzeju revolucije, kot simbol korupcije v ?asu diktatorskega re?ima.

Vlada Zdru?enih dr?av Amerike je izkoristila svoj vpliv za ?irjenje svojih interesov in pove?anje dobi?ka severnoameri?kih zasebnih podjetij, ki so obvladovali oto?ko ekonomijo . [24] Kot simbol poslovnega odnosa med Batisto in severnoameri?kimi podjetji, je multinacionalna telefonska dru?ba ITT Corporation Batisti podarila zlat telefon, kot izraz zahvale za pretirano povi?anje telefonske tarife, ki jo je uveljavil Batista na ?eljo severnoameri?ke vlade. [24]

Earl T. Smith, nekdanji veleposlanik Zdru?enih dr?av Amerike na Kubi , je pred Senatom Zdru?enih dr?av Amerike leta 1960 povedal, da je bila severnoameri?ka mo? do prihoda Castra nad Kubo tako velika, da je bil veleposlanik druga najpomembnej?a oseba, takoj za predsednikom, v?asih celo bolj. [30] Poleg tega je bila skoraj vsa pomo?, ki so jo Zdru?ene dr?ave Amerike priskrbele karibski dr?avi v obliki oro?ja, ki je samo okrepilo diktaturo in ni pripomogla k ekonomskemu izbolj?anju kubanskega prebivalstva. [24] Tovrstno ravnanje je v prihodnosti omogo?ilo Castru in komunistom okrepiti rasto?e prepri?anje v ravnodu?nost Zdru?enih dr?av Amerike glede kubanskih upanj o dostojnem ?ivljenju. [24] Sodelovanje z Batistovo vlado je temeljilo predvsem na diktatorjevem mo?nem nasprotovanju komunizmu v obdobju najve?jih pritiskov hladne vojne (1947-1953) med Zdru?enimi dr?avami Amerike in Sovjetsko zvezo .

Kubanska revolucija [ uredi | uredi kodo ]

26. julija 1953 , malo manj kot leto po Batistovem dr?avnem udaru , je majhna skupina revolucionarjev napadla voja?nico Moncada, v Santiagu . Vladne sile so z lahkoto porazile napadalce in zaprle njihove vodje, medtem ko je mnogo akterjev u?lo iz dr?ave. Glavni vodja napada, Fidel Castro , je bil mlad odvetnik, ki bi bil kandidat na parlamentarnih volitvah leta 1952 , ?e te ne bi bile odpovedane zaradi dr?avnega udara . [31] Zaradi napada na voja?nico Moncada, je Batista preklical ustavno zagotovljene pravice in od takrat naprej pa vse do konca svojega vladanja, je policija skrbela za strah in represijo nad prebivalstvom. [17]

Ob koncu leta 1955 so se vrstili ?tudentski upori in protesti proti Batisti, brezposelnost pa je postala velik problem, saj pravkar diplomirani niso mogli dobiti stalne zaposlitve. [32] [33] Vse te?ave pa je oblast re?evala s pove?anjem represije, pri ?emer so bili vsi mladi obravnavani kot potencialni revolucionarji. [34] Zaradi nenehne opozicije diktatorju in velike revolucionarne aktivnosti, ki se je dogajala v kampusu, je bila havanska univerza za?asno zaprta 30. novembra 1956 pa vse do zru?itve Batiste. 13. marca 1957 je bil pred radijsko postajo ≫Reloj≪ s strani policije ubit ?tudentski vodja Jose Antonio Echeverria, po tem, ko je oznanil, da je Batista umrl v ponesre?enem napadu na predsedni?ko pala?o. V resnici je pred napadom pobegnil, ?tudente Zdru?enja univerzitetnih ?tudentov in Revolucionarnega direktorija 13. maj, ki so vodili napad, pa so umorili vojaki in policisti. Castro je obsodil napad, saj ≫Gibanje 26. julij≪ ni sodelovalo pri napadu. [35]

Poskus dr?avnega udara 1956 [ uredi | uredi kodo ]

Aprila 1956 je Batista poskrbel za vrnitev vojaka Ramona Barquina iz Zdru?enih dr?av Amerike , da bi ocenil voja?ke sposobnosti Dominikanske republike pred napadom na Kubo . V tistem ?asu sta bila tako Batista kot dominikanski predsednik Rafael Trujillo v veliki politi?ni krizi. Barquin je bil zelo priljubljen med kubanskim narodom in Batista je pri?akoval, da si bo zaradi tega povrnil vsaj nekaj podpore. Toda Barquin je v tistem ?asu na?rtoval Batistovo zru?itev v tako imenovani ≫Conspiracion de los Puros≪. 4. aprila 1956 je Barquin posku?al izvesti dr?avni udar , ki pa ni bil uspe?en, zaradi intervencije poro?nika Riosa Morejona, ki je izdal Barquinov na?rt. Barquin je bil obsojen na samico na otoku Pinos (Isla de Juventud), nekateri agenti pa so bili obsojeni na smrt zaradi izdaje. [36] Spet drugi, ki so sodelovali v udaru, pa so se izognili kazni v vojski. [37]

Usmrtitev kubanskega upornika leta 1956 .

?istka kubanske vojske po poskusu udara je znatno oslabila oboro?ene sile, ?e posebej v boju proti Castrovim gverilam . [36] [38] Batistova policija je na vse ve?je nezadovoljstvo ljudstva odgovorila z mu?enjem in pobijanjem osumljencev. V nobenem primeru pa niso bili sposobni premagati gverile v Sierri Maestri in v Escambrayu. [17] Druga mo?na razlaga, zakaj Batista ni neposredno posku?al kon?ati s Castrovim uporom, je po besedah Carlosa Alberta Montanera ta, da bi lahko na ta na?in z lahkoto ukradel del stro?kov, ki jih je dr?ava uporabila za financiranje obrambe dr?ave. [17] Diktatorska vlada je bila ?edalje manj priljubljena med zatiranim prebivalstvom in tako je Sovjetska zveza za?ela tajno podpirati Castrovo gverilo . [39] Tudi ve? generalov kubanskih oboro?enih sil je v zadnjih letih govorilo slabo o Batisti, saj je njegovo pretirano vme?avanje v voja?ko na?rtovanje oslabilo in oviralo vojsko v boju proti gverilam. [37]

Novembra 1958 so bile izvedene nove volitve, z izjemo provinc Las Villas in Oriente, ki sta bili takrat ?e pod Castrovim nadzorom. [20] Volitve so bile predvidene za mesec junij, kot je to zahtevala ustava , ampak so se zavlekle zaradi aktivnosti gverile . Podobno kot leta 1954 , je Ramon Grau tudi takrat umaknil svojo kandidaturo malo pred volitvami, zaradi domnevne goljufije, ko je Batista ukazal ponovno ?tetje glasov po volitvah. [40] Na volitvah je zmagal Andres Rivero Aguero, Batistov privr?enec. ?eprav je bil legitimen predsednik republike, mu ni bilo dovoljeno prevzeti oblasti.

Padec oblasti [ uredi | uredi kodo ]

≫Ob upo?tevanju izgube ?ivljenj, materialne ?kode na lastnini in o?itne ?kode, ki se godi gospodarstvu Republike, prosim Boga, da razsvetli Kubance, da bi lahko ?iveil v miru, odstopam od svojih pooblastil kot predsednik Republike, ki jih prena?am na ustavnega naslednika. Ljudi pozivam, naj ostanejo znotraj reda in se izognejo temu, da bi postali ?rtev strasti, ki bi lahko bile pogubne za kubansko dru?ino.≪ Kon?ni govor Fulgencia Batiste Zaldivarja, predsednika Republike. Havana, 1. januar 1959. Konec decembra 1958 se je polom Batistove diktature zdel neizbe?en. Severnoameri?ka vlada je na oblasti ohranjala diktatorja, mu dodeljevala letala, barke in oro?je najnovej?e tehnologije, kot je napalm, vendar pa so marca 1958 oznanili, da bodo prenehali prodajati oro?je kubanski vladi. [41] Konec leta so celo uveljavili embargo na oro?je, kar je zape?atilo usodo ?ibki diktatorski vladi. [42] Decembra so bili edini, ki so ?e podpirali Batisto posestniki in kubanski poslovne?i, ki so se ekonomsko obogatili z njegovo diktaturo. [43]

28. decembra so milice pod vodstvom Che Guevare pri?ele z odlo?ilnim napadom proti mestu Santa Clara, zadnji trdnjavi pred Havano . 31. decembra , ko so uporni?ke enote zavzele blindiran vlak, ki ga je vlada poslala za okrepitev mesta, se je Batista, ob 3:00 v no?i na 1. januar 1959 , odlo?il pobegniti proti Santu Domingu , skupaj z izvoljenim predsednikom Andresom Rivero Aguerom.

Naslednjega jutra so ?ete Druge dr?avne fronte Escambaya pod vodstvom Eloya Gutierreza Menoya vstopile v Havano . Naslednji dan so prispele ?ete Gibanja 26. julij pod vodstvom Camila Cienfuegosa in Che Guevare , ki so brez upora zavzele regiment Campa Columbie in trdnjavo San Carlos de la Cabana. a. Zatem so ?ete Revolucionarnega Direktorija na ukaz Faura Chomona zasedle predsedni?ko pala?o, kar je povzro?ilo krizo med revolucionarnimi silami. Isto?asno je Fidel Castro 1. januarja pri?el v Santiago de Cuba , ga razglasil za za?asno glavno mesto in proglasil Manuela Urrutio Lleoja za predsednika dr?ave. Severnoameri?ka vlada je priznala legitimnost revolucionarne vlade in tako tudi konec Batistove diktature.

Izgnanstvo in smrt [ uredi | uredi kodo ]

Batista skupaj z ?eno Marto Fernandez Miranda de Batista zajtrkuje v havanskem muzeju, 8 mesecev pred pobegom iz Kube.

Batista je pobegnil iz dr?ave z bogastvom vrednim pribli?no 100 000 000 $, sprva je od?el v Dominikansko republiko , kasneje na Madeiro ( Portugalska ), nazadnje pa v ?panijo Francisca Franca , ?eprav je ?e decembra 1942 ozna?il Franca za fa?ista. [44] [45] Batista je ostal v ?paniji vse do svoje smrti leta 1973 , ko je do?ivel sr?ni infarkt v Marbelli . Pokopan je na pokopali??u San Isidro v Madridu , skupaj s svojo ?eno Marto Fernandez Miranda de Batista in enem od svojih petih otrok, Carlosom Manuelom, ki je umrl za levkemijo leta 1969 . [46]

Upodobitev v filmih [ uredi | uredi kodo ]

  • V filmu Andya Garcie Izgubljeno mesto (The Lost City, 2005) igralec Juan Fernandez Mejias upodobi diktatorja.
  • V drugem delu Botra (The Godfather Part II, 1974), v re?iji Francisa Forda Coppola in po scenariju, ki ga je napisal skupaj z Mariem Puzom, je izpostavljena politi?na situcija na Kubi v ?asu diktature Batiste in njegova povezanost z mafijo. Eden od prizorov upodobi slovo Batiste na novoletni zabavi leta 1959.
  • Film Havana (Habana, 1990), v re?iji Sydneya Pollacka, uprizori ljubezensko razmerje med Ameri?anom (Robert Redford) in Kubanko (Lena Olin) v obdobju Batistove diktature. Skozi ves ?as je prisoten prikaz dru?benih razmer, ki so takrat vladale na Kubi. Film opisuje zadnji teden leta 1959 in zadnji dan v letu, ko je Batista izgnan iz dr?ave in Castro prevzame oblast.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ 1,0 1,1 SNAC ? 2010.
  2. ↑ 2,0 2,1 Find a Grave ? 1996.
  3. ↑ filmportal.de ? 2005.
  4. ↑ data.bnf.fr : platforma za odprte podatke ? 2011.
  5. ↑ Argote-Freyre, Frank (2006). Fulgencio Batista 1. New Brunswick, N.J.: Rutgers University Press. p. 50. ISBN 0-8135-3701-0
  6. ↑ Wright, Robert; Wylie, Lana, izd. (2009). Our Place in the Sun: Canada and Cuba in the Castro Era. University of Toronto Press. str. 8. ISBN 978-0-8020-9666-1
  7. ↑ 7,0 7,1 Historical Dictionary of the 1950s , James Stuart Olson, Greenwood Publishing Group, 2000, ISBN 0-313-30619-2 , str. 67?68
  8. ↑ Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution , de T. J. English, William Morrow, 2008, ISBN 0-06-114771-0
  9. ↑ Conflict, Order, and Peace in the Americas , Lyndon B. Johnson School of Public Affairs, 1978, str. 121. "The US-supported Batista regime killed 20,000 Cubans"
  10. ↑ Wickham-Crowley, Timothy P. (1990). Exploring Revolution: Essays on Latin American Insurgency and Revolutionary Theory. Armonk y Londres: M.E. Sharpe. str. 63
  11. ↑ Guerra, Lillian (2012). Visions of Power in Cuba: Revolution, Redemption, and Resistance, 1959?1971. Chapel Hill: University of North Carolina Press. str. 122
  12. ↑ Guerra, Lillian (2010). ≪Beyond Paradox≫. V Grandin, Greg; Joseph, Gilbert M. A Century of Revolution. American Encounters/Global Interactions (Durham, NC: Duke University Press). str. 199-238. ISBN 978-0-8223-4737-8 .
  13. ↑ ≪Batista Dies in Spain at 72≫. New York Times. 7. avgust 1973.
  14. ↑ Luis Cino (3. 5. 2019). ≪Ruben el terrible≫ . cubanet.org. Citirano dne: 3. 5. 2019.
  15. ↑ Glej
  16. ↑ United States Department of State (1944), ≪Foreign relations of the United States : diplomatic papers, 1944 ≫, The American Republics (University of Wisconsin Digital Collections) VII: 910. Citirano dne: 3. 5. 2019.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 American Experience: Fulgencio Batista , PBS
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 ≪50 verites sur la dictature de Fulgencio Batista a Cuba≫ . Opera Mundi (v franco??ini). Citirano dne: 3. 5. 2019.
  19. ↑ Fulgencio Batista y Zaldivar. Respuesta: Prva izdaja. Mehika, Impresa Manuel Leon Sanchez. 1960.
  20. ↑ 20,0 20,1 Manuel Marquez-Sterling. Cuba 1952?1959: The True Story of Castro's Rise to Power. Wintergreen, Virginia. Kleiopatria Digital Press. 2009.
  21. ↑ Paterson, Thomas G. (1995). Contesting Castro: The United States and the Triumph of the Cuban Revolution. Oxford University Press. str. 25. ISBN 978-0-19-510120-1 .
  22. ↑ ≪The Cuban revolution at 50: Heroic myth and prosaic failure≫. The Economist. 30. december 2008. Citirano dne: 3. 5. 20019.
  23. ↑ 23,0 23,1 Servando Gonzalez. The Secret Fidel Castro.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 24,3 24,4 Remarks of Senator John F. Kennedy at Democratic Dinner, Cincinnati, Ohio, October 6, 1960 iz John F. Kennedy Presidential Library
  25. ↑ William Morgan: A Rebel "Americano" in Cuba at The Cuban History , 16. maj 2012. Citirano dne: 3. 5. 2019.
  26. ↑ Fulgencio Batista Arhivirano 2013-10-02 at Archive.is fun facts by History of Cuba
  27. ↑ Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution , by T. J. English , William Morrow, 2008, ISBN 0-06-114771-0 , str. 15, 16, 20
  28. ↑ Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution , by T. J. English , William Morrow, 2008, ISBN 0-06-114771-0 , str. 46-47
  29. ↑ Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution , by T. J. English , William Morrow, 2008, ISBN 0-06-114771-0 , str. 132
  30. ↑ Ernesto "Che" Guevara (World Leaders Past & Present) , Douglas Kellner, 1989, Chelsea House Publishers, ISBN 1-55546-835-7 , str. 66
  31. ↑ Walsh, Daniel C. (2012). An Air War with Cuba. NC, USA: McFarland. str. 5. ISBN 978-0-7864-6506-4 . Citirano dne: 3. 5. 2019.
  32. ↑ Horowitz, Irving Louis (1988). Cuban communism. New Brunswick, N.J.: Transaction Books. str. 662. ISBN 0-88738-672-5 .
  33. ↑ Thomas, Hugh (marec 1971). Cuba; the Pursuit of Freedom. New York: Harper & Row. str. 1173. ISBN 0-06-014259-6 .
  34. ↑ Invisible Latin America , por Samuel Shapiro, Ayer Publishing, 1963, ISBN 0-8369-2521-1 .
  35. ↑ Historia de Cuba: Desde Colon hasta Castro . Carlos Marquez Sterling. Miami, Florida. 1963.
  36. ↑ 36,0 36,1 Sullivan, Patricia (6. marec 2008). ≪Ramon M. Barquin, 93; Led Failed '56 Coup in Cuba≫. Washington Post. Citirano dne: 3. 5. 2019.
  37. ↑ 37,0 37,1 Francisco Tabernilla Palmero and Gabriel E. Taborda. Palabras esperadas: Memorias de Francisco H. Tabernilla Palmero . Ediciones Universales. Miami, Florida. 2009.
  38. ↑ DePalma, Anthony (6 de marzo de 2008). ≪Ramon Barquin, Cuban Colonel, Dies at 93≫. New York Times. Citirano dne: 3. 5. 2019.
  39. ↑ Timothy P. Wickham-Crowley. Guerrillas and revolution in Latin America. str. 189.
  40. ↑ Carlos Marquez Sterling. Memorias de un estadista. Ediciones Universales. Miami, Florida. 2005.
  41. ↑ Ernesto "Che" Guevara (World Leaders Past & Present) , Douglas Kellner, 1989, Chelsea House Publishers, ISBN 1-55546-835-7 , str. 45
  42. ↑ Louis A. Perez. Cuba and the United States.
  43. ↑ Jorge I. Dominguez. Cuba. str. 90.
  44. ↑ "Plain Talk in Spanish" Arhivirano 2010-10-14 na Wayback Machine ., Time , 28. december 1942. Citirano dne: 3. 5. 2019
  45. ↑ "Batista's Boost" Arhivirano 2013-08-26 na Wayback Machine ., Time , 18. januar 1943. Citirano dne: 3. 5. 2019
  46. ↑ ≪La tumba de Batista, el dictador al que derroco Fidel Castro (1973)≫. Vestigios de Madrid. 4. september 2012. Citirano dne: 3. 5. 2019.
Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Fulgencio_Batista&oldid=6165060 ≪