Fikcija
(
latinsko
fictum, fingere -
upodobiti
,
ustvariti
,
izmisliti si
) je v ?ir?em smislu vse, kar je izmi?ljeno in v resni?nosti ne obstaja. V o?jem smislu pa se izraz fikcija nana?a ali na fikcijo kot tekst ali pa na fiktivne entitete. S podro?jem fikcije v o?jem smislu se ukvarjata filozofija in literarna teorija.
Nasproti fikciji je
fakcija
. V nasprotju s fikcijo se izklju?no ukvarja z dejanskimi dogodki, opisi, opazovanji itd. (npr.
biografije
,
zgodovinski zapisi
).
Zametki in za?etki teorije fikcije
[
uredi
|
uredi kodo
]
Fikcije je tesno povezana s konceptom
mimezis
, ki se je razvil v
klasi?ni Gr?iji
v delih
Platona
, predvsem pa v
Aristotlovi Poetiki
, kjer je koncept mimesisa igral bistveno vlogo.
Pri Aristotelu najdemo opredelitev poezije kot ne?esa podobnega dana?nji rabi besede fikcija, tj. ne?esa, kar bi se lahko zgodilo. V knjigi Poetika Aristotel razlaga razliko med poezijo in zgodovino v tem, da zgodovinar opisuje, kar se je v resnici zgodilo, pesnik pa, kar bi se lahko bilo zgodilo.
Izraz fikcija se je uveljavil ?ele po
2. svetovni vojni
.
Fikcijo oz. fiktivne osebe, kraje in dogodke najdemo tudi v
gledali?kih
,
filmskih
ali
glasbenih
delih.
Fikcija kot tekst je izmi?ljen svet, sestavljen iz izmi?ljenih oseb, krajev in/ali dogodkov. Pojem fikcije ni identi?en pojmu literature, ?eprav za veliko literarnih del lahko re?emo, da so dela fikcije.
John Searle
to razliko razlo?i takole: "Ali je neko delo literatura, se morajo odlo?iti bralci. Ali je neko delo fikcija, pa
avtor
."
Vrste literarnih fikcij
[
uredi
|
uredi kodo
]
?eprav dogodki niso neresni?ni, bi se dejansko lahko zgodili. Nekatere dogodke, ljudi in prostor prepoznamo, ker imajo ustrezne zglede v realnosti. Avtor si prizadeva, da bi bralec dobil ob?utek, kot da bere nekaj, kar dejansko obstaja. Nekaj kar sicer ni realno, ampak je opisano na tako realisti?en na?in, da se bralec lahko v?ivi v
stvarnost
.
Zgodba se z vsebino in dogodki ne bi mogla zgoditi v resni?nem svetu, saj govori o nadnaravnem. Vklju?uje dejstva iz zgodovine ?love?tva in potrebo po tehnologiji, ki v stvarnosti ne obstaja. Na primer ?asovni stroj ipd.
Fikcija, pri kateri se pojavlja veliko elementov realnosti. Tudi ?e avtor trdi, da je zgodba resni?na, lahko pride do razlik v primerjavi z resni?no zgodbo, vendar z namenom, da bi bila zgodba bolj primerna za pripovedovanje.
Fiktivne entitete so predmeti (piskr?ek
Mojce Pokrajculje
), kraji (
Tolkienova
de?ela Mordor, 9. de?ela), bitja (
Pre?ernova
Bogomila), stanja, lastnosti (zmo?nost ?arovnic, da letijo), dogodki in okoli??ine, ki nastopajo v fikcijskih besedilih. Fiktiven je tudi subjekt besedila ? fiktivni
pripovedovalec
, ki v pripovedi sploh ne nastopa ali pa je samo junak (
Novela o sokolu
)
in fiktiven je lirski subjekt, ki ga ne smemo me?ati z resni?nim avtorjem besedila. Na primer
pesmi vlo?nice
,
Pre?ernova
Nezakonska mati
.
Fiktivne elemente lahko vsebujejo vsa literarna dela. Tako jo beremo v
romanu
,
noveli
,
kratki zgodbi
,
pravljici
,
drami
,
poeziji
itd.
Nekateri od elementov niso fiktivni, ?eprav nastopajo besedilih fikcije. Tako na primer
Vrhnika
v romanu
Na klancu
Ivana Cankarja
ni fiktivna in
Napoleon
v Pasji grofici
Bogdana Novaka
ni fiktiven.
Filozofija in fiktivne entitete
[
uredi
|
uredi kodo
]
Na kak?en na?in te entitete obstajajo? Filozofi, ki se ukvarjajo s fiktivnimi entitetami, kot sta
?upanova Micka
in
Martin Krpan
, se strinjajo v tem, da je vsem fiktivnem entitetam skupen nekak?en neobstoj. Nimajo obstoja, kot ga imajo obi?ajni fizi?ni objekti.
Meinongova predmetnostna teorija
[
uredi
|
uredi kodo
]
Ena od teorij, ki se ukvarja z obstojem fiktivnih entitet, je predmetnostna teorija
Alexiusa Meinonga
. Ta temelji na intencionalnosti, torej na tem, da je vsako miselno dejanje usmerjeno na nek predmet. Predmet je zanj, na kar lahko mislimo.
Zagovarja, da je mogo?e misliti na nekaj, na primer na
Jakoba Rudo
, ?eprav ta ne obstaja. In ?e se lahko na tak?ne stvari nana?amo, morajo imeti nekak?en obstoj. Meinong tako razlikuje med bitjo predmeta (ta je lahko predmet na?ih misli) in med eksistenco predmeta (to imajo dejanski predmeti). Meinong tak?ne predmete, ki imajo bit, ne pa eksistence, imenuje brezdomne. Zanj je eksistenca le ena od lastnosti predmeta ( kakor barva, te?a, ?irina, oblika, ...). Predmet ima lahko neko lastnost, ne da bi obstajal.
Tudi predmet, ki ima hkratni lastnosti okroglost in kvadratnost, tj. okrogel kvadrat ali kvadratast krog, je v meinongovski teoriji predmet.
Zgodovinskost fiktivnih entitet
[
uredi
|
uredi kodo
]
Amie Thomasson
razlaga fiktivne entitete kot odvisne. Odvisne so od jezika, ki jih je ustvaril, in odvisne so od knjig, ki jih ohranjajo v eksistenci. Iz tega po njeno sledi, da so fiktivne entitete zgodovinske in imajo tako podoben status kot zakoni, teorije in literarna dela.
Roman Ingarden
zagovarja tezo, da je realnost, ki jo predstavlja besedna umetnost, nekaj drugega kot pa stvarnost, v kateri ?ivimo in jo ?utimo kot neposredno resni?nost. Realnost v literarnih delih je zgolj kvazirealnost se pravi resni?nost, ki je na videz podobna pravi stvarnosti, dejansko pa je samo fiktivna, ?esar se ves ?as zavedamo. Iz nje zato ne vodi pot k resnici o stvarnosti; namesto tega jo moramo jemati kot nekaj avtonomnega, samostojnega in sebi zadostnega.
Ingarden je poleg kvazirealnosti uvedel ?e pojem kvazisodbe. To so sodbe, ki so resni?ne a le v okviru fikcijskega sveta, ki ga vzpostavlja besedilo.
Searle in fikcijska pogodba
[
uredi
|
uredi kodo
]
John Searle trdi, da se avtor fikcijskega dela zgolj pretvarja, da govori o re?eh, ki jih pozna.
Umberto Eco
to Searlovo trditev razlaga kot fikcijsko pogodbo med bralci in avtorjem. Eco pravi, da bralec mol?e sprejme fikcijsko pogodbo z avtorjem dela fikcije. To pomeni, da mora bralec vedeti, da je to, kar se mu pripoveduje, domi?ljijska zgodba, ne da bi zato mislil, da avtor pripoveduje la?i.
Literarni tekst ustvarja enega od mo?nih svetov, ki se ravna po nekih svojih notranjih na?elih. Sam v sebi je ta svet skladen, ?eprav ni v skladu z zunanjim svetom ali s prevladujo?imi literarnimi smermi.
Fantasti?ni roman:
Feri Lain??ek
,
Andrej Blatnik
,
Branko Gradi?nik
. Antiutopi?ni roman:
Berta Bojetu
. Pravlji?ni roman:
Samo Sim?i?
,
Jana Str?inar
. Kriminalka:
Igor Karlov?ek
,
Janja Vidmar
,
Maja Novak
. Kratka proza:
Drago Jan?ar
,
Milan Kle?
,
Branko Gradi?nik
.
Fikcijski diskurz in diskurz o fikciji
[
uredi
|
uredi kodo
]
Fikcijski diskurz oz. fikcija kot tekst ni isto kot diskurz o fikciji. Pod pojem diksurz o fikciji spadajo filozofska in literarnoteoretska dela, ki se ukvarjajo s problemom fikcije.
Portal:Literatura
- Kmecl, Matja?
(1996).
Mala literarna teorija
. Ljubljana: Mihela? in Ne?ovi?.
(
COBISS
)
- Aristotel
(1959).
Poetika
. Ljubljana: Cankarjeva zalo?ba.
(
COBISS
)
- Eco, Umberto
(1999).
?est sprehodov skozi pripovedne gozdove
. Ljubljana: Literarno-umetni?ko dru?tvo Literatura.
(
COBISS
)
- Lamarque, Peter: Fiction.
Oxford Handbook of Aesthetics
. Ur. Jerrold Levinson. Oxford: Oxford University Press, 2003. 377?391.
- Enciklopedija Stanford