한국   대만   중국   일본 
Ekumensko gibanje - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Ekumensko gibanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ne zamenjajte za Medverski pogovor .
Ekumensko gibanje
Ekumenizem, ekumensko gibanje
( angle?ko Ecumenism, oecumenism, interdenominationalism, ecumenicalism; ecumenical movement
nem?ko Okumenische Bewegung
mad?arsko Okumenikus mozgalom )
Ladja svetega Petra na razburkanem morju sveta predstavlja kr??anstvo , ki za jambor rabi kri? ; ta simbol ekumenskega gibanja se nahaja v Cerkvi sv. Ane v Augsburgu [1]
Okumenische Taufvesper im Hildesheimer Dom am Tag nach der Wiedereroffnung, 16. August 2014.
Ekumenske krstne ve?ernice v Hildesheimski stolnici dan po njenem ponovnem odprtju, 16. avgusta 2014
Slogan ≫Ut unum sint!≪
≫Da bi bili vsi eno!≪ [2]
Predhodnik binko?tniki
Naslednik Prenova v Duhu
Drugi vatikanski koncil
Nastanek Za?etek 20. stoletja
Ustanovitelj Kristus moli za edinost kristjanov in svari pred lo?inami
Kraj ustanovitve Velika Britanija
Tip kr??ansko gibanje
Izvor 20. stoletje
Metode glasba
pesem
pridiga
molitev
sre?anja
II. vat. koncil je sklical Janez XXIII. , kon?al pa Pavel VI. in je spodbudil tudi ekumenenizem

Ekumenizem ( starogr?ko oikumene = splo?en, vesoljen, obsegajo? ves svet, svetoven ) je usmeritev, ki ima za cilj, da pove?e in zedini vse kr??anske Cerkve oziroma skupnosti. [3] Spodbuja kr??anske skupnosti in Cerkve, da se med seboj povezujejo, sodelujejo in nastopajo s skupnimi na?rti. [4] Izraz ekumenizem izhaja iz starogr?ke besede ( starogr?ko οικουμ?νη [ojkumene]) ojkumene, ki pomeni vesoljen, celoten. Ekumensko gibanje spodbuje kristjane z vsega sveta k zbli?evanju in sodelovanju.

Osnova ekumenizma so tiste prvine, ki so skupne vsem kristjanom in jih torej povezujejo, kot na primer: sveto pismo , krst , vera v troedinega Boga , o?ena? ...

Ekumensko gibanje je torej gibanje, ki ima za cilj enotnost vseh kristjanov . Prva stopnja je medsebojno spoznavanje, nato pa medsebojno povezovanje in sodelovanje razli?nih Cerkva .

Dejstvo je, da so razli?ne kr??anske Cerkve ?e danes med seboj lo?ene ali celo sprte. To je v nasprotju s svetim pismom, kjer beremo, da je Jezus pri zadnji ve?erji priporo?al apostolom enotnost in v ta namen tudi molil [5] .

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

?lanek je del serije o
Kr??anstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Kr??anske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura
Kr??anstvo v 11. stoletju in razkol 1054  :
* krepko oran?na : obmo?je Rimskega patriarhata ;
* temno-rumena: obmo?je Aleksandrijskega , Antijohijskega , Jeruzalemskega in Carigrajskega patriarhata (le-ta sega na severu v podro?je severnih in vzhodnih slovanskih kne?evin);
* svetlo-rumena: Cerkve treh koncilov ;
* roza: keltsko kr??anstvo ;
* vijoli?na: bogomilstvo .

Temelji ekumenizma [ uredi | uredi kodo ]

Dejstvo je, da vsi kristjani , ki pripadajo prevladujo?im kr??anskim Cerkvam ali skupnostim, izpovedujejo isto vero in sicer:

  1. v Jezusa kot Gospoda in Odre?enika v ?ivljenju vernika kakor tudi po smrti;
  2. da je sveto pismo navdihnjena Bo?ja beseda [6] , in da
  3. da prejeti krst po Troji?inem obrazcu bri?e grehe ter prejemnika v?lanja v kr??ansko skupnost .

To troje velja za osnovo ekumenizma in njegovega cilja, ki obstaja v kr??anski enotnosti ? ne glede na to, da na pot in cilj posamezne skupnosti ne gledajo z istega zornega kota. [7] [8]

Zagovorniki tega kr??ansko-vesoljnega gibanja navajajo odlomek iz evangelija po Janezu [9] , kjer se nahaja takoimenovana Velikoduhovni?ka molitev kot svetopisemski temelj za prizadevanje za cerkveno edinost; pri tem pomeni za katoli?ane ekumenizem pot, a edinost cilj. Tukaj namre? Jezus moli: "Da bi bili vsi eno," da bi (iz te enotnosti med kristjani preostali) svet spoznal, da je Jezusa poslal O?e in da bi ljudje verjel evangeljskemu sporo?ilu”. [10] [11]

Za?etki gibanja [ uredi | uredi kodo ]

Ekumenizem se je razvil v za?etku 20. stoletja med pripadniki razli?nih protestantskih skupnosti. Za za?etek gibanja po navadi ?tejejo Svetovno misijonarsko konferenco v Edinburghu leta 1910 . Udele?enci konference so poudarili, da vse kristjane povezuje Jezusovo naro?ilo ?irjenja evangelija.

1937 je bil ustanovljen Ekumenski svet Cerkva , v katerem sodelujejo kot ?lanice skoraj vse kr??anske Cerkve in denominacije. Katoli?ka Cerkev je sicer najve?ja kr??anska skupnost, vendar ni ?lanica tega sveta, pa? pa sodeluje kot opazovalka.

Razli?ni pogledi na pot in cilj [ uredi | uredi kodo ]

Prispevek katoli?ke Cerkve [ uredi | uredi kodo ]

One black raven
Kardinal Bea je uresni?eval pape?eve zamisli
Pape? Janez Dobri je 1959 presenetil svet z napovedjo koncila, saj se ga nobeden od njegovih prednikov ni upal sklicati
Janez Dobri je naro?il kardinalu Beu , naj pripravi dokument Unitatis redintegratio , odlok Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o ekumenizmu. Bea je predsedoval " Pape?kemu svetu za pospe?evanje enotnosti kristjanov ", ki ga je 5. junija 1960 ustanovil pape?; on je na vrhuncu hladne vojne poudarjal: "I??imo tisto, kar nas zbli?uje!" [12]
One black raven
Pape? Pavel VI. je poromal med koncilom v Sveto de?elo.
Pape? Pavel VI. in patriarh Atenagora I. sta skupno molila O?ena?
Spomenik v Nazaretu kot spomin na sre?anje pape?a Pavla VI. in patriarha Atenagora I. .
Rimski pape? Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenagoras I. , graditelja zbli?evanja katoli?tva in pravoslavja po vzhodnem razkolu 1054 ]]. Na desni je kip v spomin na zgodovinsko sre?anje med duhovnima vodnikoma, ki se je zgodilo v Jeruzalemu 5. januarja 1964 . Kip se sedaj nahaja v Cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazaretu .} } 31. oktobra 1999 sta v Augsburgu , Nem?ija , [13] podpisala Skupno izjavo glede nauka o opravi?enju , [14] kardinal Cassidy v imenu Katoli?ke Cerkve , a ?kof Krause v imenu [Svetovna luteranska zveza

Katoli?ko stali??e [ uredi | uredi kodo ]

Rimskokatoli?ka Cerkev je bila v za?etku do ekumenizma precej zadr?ana v prepri?anju, da je samo ona prava Kristusova Cerkev in da se lo?eni kristjani morajo vrniti k njej.

Pape? Pij XII.

Polo?aj se je za?el spreminjati ?e s pape?em Pijem XII. , ki je pokazal med drugim tudi ve?je razumevanje in odprtost v zvezi z ve?stoletnim sporom glede na kitajske in druge misijone. Vodstvo Cerkve je namre? v zadnjih dveh stoletjih prepovedovalo vna?anje "poganskih" prvin v cerkveno bogoslu?je in versko ter moralno u?enje; od misijonarjev celo zahtevalo tozadevno prisego. Tako je z izrednimi uspehi uspe?no ?iril kr??anstvo na Kitajskem zlasti Matteo Ricci in drugi jezuiti v tako imenovanih Kitajskih misijonih in drugod po Aziji v ?elji, da bi kr??anstvo pribli?ali doma?inom.

Leta 1939 je po dveh stoletjih Sveti sede? to vpra?anje ponovno ocenil. Pape? Pij XII. je tako 8. decembra 1939 izdal odlok, s katerim je kitajskim katoli?anom dovolil, da upo?tevajo obrede spo?tovanja prednikov in sodelujejo pri slovesnostih v po?astitev Konfucija, kakor tudi uporobo Bo?jega imena po Riccijevih navodilih. [17]

To pravzaprav ni bila nikakr?na novotarija, ampak pozabljeno starodavno splo?no na?elo, da v?asih sprejemajo blagovestniki izro?ila domorodcev celo v kr??ansko cerkveno bogoslu?je - pod pogojem seveda, da se tak?na izro?ila skladajo z resni?nim in pristnim duhom liturgije. To na?elo je za sprejemljivo zopet razglasil Drugi vatikanski koncil (1962?65). [18]

Ni neznano, da sta tako uspe?no delovala pred ve? kot tiso? leti med tedanjimi Slovani in Slovenci tudi sveta solunska brata Ciril in Metod - kar pa je tudi v tistih ?asih naletelo na podobna nasprotovanja, prepovedi in celo preganjanja od vrha navzdol. Pred tem ?asom je bila v tem velikodu?nem smislu znana podobna irska metoda , pa tudi predhodno so nekateri blagovestniki koristno uporabljali "poganske" prvine, da so jih vpletali in povezovali s kr??anskim oznanilom.

Pape? Janez XXIII.

V tem odprtem duhu je s svojim aggiornamentom [19] nadaljeval pape?evanje tudi njegov naslednik pape? Janez XXIII. . Tako se je za?ela vsestranska prenova katoli?ke Cerkve z namenom, da bi spregovorila govorico, ki jo dan?nji svet la?je razume. To je prispevalo k izbolj?anja odnosov z drugimi kr??anskimi Cerkvami ? na nek na?in pa z vsemi verujo?imi ? pa tudi z neverujo?imi. Cerkev se je hotela pribli?ati dana?njemu svetu in spregovoriti na na?in, ki bi bil dana?njemu ?loveku bolj razumljiv. V tem smislu je naletela v ?asu hladne vojne na ugoden sprejem okro?nica pape?a Janeza XXIII. . On je ns splo?no presene?enje, kljub visoki starosti, 25. januarja 1959 napovedal, da bo sklical Drugi vatikanski koncil . Koncil se je zaklju?il leta 1965 pod pape?em Pavlom VI. Nanj so bili prvi? po ve? stoletjih kot opazovalci povabljeni tudi predstavniki drugih kr??anskih Cerkva.

Pape? Pavel VI.

Pavel VI. je v zvezi z zapletenimi vpra?anji, ki so zadevala pokoncilsko obnovo znotraj Cerkve, kakor tudi v odnosih z drugimi, zlasti kr??anskimi brati in glede sodelovanja v ekumenskem gibanju osnoval Mednarodno teolo?ko komisijo , kater ?lani so bili tudi znane osebnosti s podro?ja teologije , kakor tudi ekumenizma , iz tedanje - danes biv?e Jugoslavije so bili ?lani tudi: Anton Strle , Franc Perko , Tomislav ?agi-Buni? , Tomislav Ivan?i? in drugi.

Pape? Pavel VI. se je med romanjem v Sveto de?elo sre?al s carigrajskim patrijarhom Atenagorom I. V Jeruzalemu sta skupaj molila o?ena? in preklicala izob?enje iz leta 1054, ko se je za?el vzhodni razkol , ki do danes ni prenehal; medtem so precej?nje ?tevilo predhodnih manj?ih razkolov uspeli zgladiti. Ne smemo zanemariti, da sta bila pape?ka poslanca tudi 1054. leta v Carigradu prav s tem namenom - a so stvari krenile v nasprotno smer.

Cel Drugi vatikanski koncil je bil usmerjen k ve?ji povezanosti med kristjani; eden od koncilskih dokumentov pa je v celoti posve?en ekumenizmu - to je odlok Unitatis Redintegratio , slovensko imenovan Odlok o ekumenizmu (dobesedno Obnovitev edinosti s kratico E ). [20]

Smernice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora [ uredi | uredi kodo ]

Katoli?ka Cerkev je z drugim vatikanskim koncilom glede pogovora med kristjani dolo?ila naslednje smernice:

  1. Celotna misel koncila je bila obnova Cerkve, ki se mora zato odpreti dana?njemu svetu, najprej pa lo?enim kristjanom; zato koncil spodbuja ekumenski pogovor. [21] . “Katoli?ka Cerkev rada priznava visoko vrednost tega, kar so k uresni?evanju ?love?kega dostojanstva, bratskega ob?estva in svobode prispevale in prispevajo druge kr??anske Cerkve ali cerkvene skupnosti. ( Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu/Gaudium et spes CS 40,4; 39,3).
  2. Ekumenizem morajo spodbujati ?kofje ( Odlok o ?kofih /Christus Dominus/ ? 16,7).
  3. Duhovniki naj ne pustijo vnemar bratov, ki nimajo polnega cerkvenega ob?estva s katoli?ani ( Odlok o duhovnikih /Presbyterorum ordinis/ D 9,4).
  4. Med novokr??enci je treba gojiti ekumenskega duha ( Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve / Ad gentes M 15,5).
  5. Katoli?ani naj marljivo sodelujejo v ekumenskem delu in prepoznavajo znamenja ?asa (E 4).
  6. Katoli?ani morajo v svojem ekumenskem delovanju nedvomno skrbeti za svoje lo?ene brate, moliti z njimi, razpravljati z njimi o cerkvenih stvareh in jim iti naproti (E 4,5).
  7. Potrebno je, da katoli?ani z veseljem prepoznamo in cenimo resni?no kr??anske dobrine, ki izhajajo iz skupne dedi??ine in se nahajajo med lo?enimi brati (E 4,8).
  8. Dejavni ekumenizem mora spremljati:
(a) prenova Cerkve kot krepitev zvestobe svoji poklicanosti, vklju?no s svetopisemskimi in liturgi?nimi gibanji, oznanjevanjem Bo?je besede, katehezo, posvetnim apostolatom, zakonsko duhovnostjo itd. (E 6),
(b) notranje spreobrnjenje (E 7,1),
(c) soglasna molitev za edinost (E 8,1),
(d) medsebojno poznavanje razli?nih Cerkva z bolj?im poznavanjem nauka, zgodovine, duhovnega in kulturnega ?ivljenja ter verske psihologije drugih Cerkva (E 9),
(e) ekumenska vzgoja (E 10,1) in
(f) med drugim izbolj?anje globine in natan?nosti jezika, s katerim je izra?en nauk vere (E 11).

Pravoslavno iskanje [ uredi | uredi kodo ]

?tevilni teologi vzhodnih in bli?njevzhodnih pravoslavnih Cerkva sodelujejo zadnje ?ase v verskem pogovoru med seboj in z nekaterimi zahodnimi Cerkvami. Vzhodni pravoslavci so sodelovali v ekumenskem gibanju s ?tudenti, dejavnimi v Svetovni ?tudentski kr??anski zvezi od poznega 19. stoletja. Ve?ina vzhodnih pravoslavcev [22] in vse bli?njevzhodne pravoslavne cerkve [23] so ?lanice Ekumenskega sveta cerkva . ?kof Vzhodne pravoslavne cerkve Kalist je izjavil, da je ekumenizem "pomemben za pravoslavje: pomagal je prisiliti razli?ne pravoslavne Cerkve iz njihove pregovorne osamitve, zaradi ?esar so se sre?ale druga z drugo in vstopile v ?ivljenjski stik z nepravoslavnimi kristjani ." [24]

Zgodovinsko gledano je bil odnos med vzhodno pravoslavno cerkvijo in anglikansko skupnostjo v novej?em ?asu dokaj prijazen, saj je carigrajski patriarh leta 1922 priznal anglikanska ?kofovska ? in prek njih tudi duhovni?ka posve?enja kot veljavna. [25]

Poleg tega so nekateri vzhodnopravoslavni ?kofje sodelovali pri posvetitvi anglikanskih ?kofov; tako je 1870 bil gr?ki pravoslavni nad?kof Ciklade (ki obsega otoke Syros, Tenos in Delos), Lycurgus eden od soposve?evalcev anglikanskega ?kofa MacKenzija za nottinghamskega pomo?nega ?kofa. [26] [ vir iz samozalo?be ]

Od leta 1910 do 1911, v obdobju pred prvo svetovno vojno , je vzhodno-pravoslavni ?kof Rafael ≫dovolil izmenjavo slu?be z anglikanci v krajih, kjer so bili ?lani enega ali drugega ob?estva brez svoje duhov??ine≪. [27] ?kof Rafael je tudi izjavil, da lahko v krajih, "kjer ni stalnega pravoslavnega duhovnika", podeli pravoslavnemu verniku poroko , krst in obhajilo anglikanski duhovnik . [28] Leta 1912 pa je ?kof Rafael prekinil medob?estvo, potem ko je zvedel, da anglikansko ob?estvo vsebuje razli?ne kr??anske skupnosti, npr. ‘’visoko cerkev’’, ‘’evangeli?ane’’ itd. [29] Kmalu po Prvi svetovni vojni pa je 1927 za?ivelo "Dru?tvo svetega Albana in Sergeja" (The Fellowship of Saint Alban and Saint Sergius) kot nekaka "dru?ba anglikanske in Vzhodne Cerkve". Delovalo je za ekumenizem med obema; svoje delo nadaljuje vse do danes. [30]

Z ekumensko pomo?jo metodistov v Zdru?enih dr?avah so ponovno odprli dve ruski pravoslavni semeni??u in pravoslavni ?kof je iz hvale?nosti podal tole izjavo: ≫Slu?be, ki jih opravljajo ameri?ki metodisti in drugi kr??anski prijatelji, bodo zapisane v zgodovine Pravoslavne Cerkve kot eno njenih najsvetlej?ih strani v tistem temnem in te?kem ?asu za kr??anstvo. Nikoli ne bomo pozabili samaritanskega slu?enja, ki nam ga je nesebi?no ponudila celotna va?a skupnost. Naj bo to za?etek tesnej?ega prijateljstva med na?imi Cerkvami in narodi. " [31]

K ekumenskemu delu oziroma delu za povezovanje s pravoslavjem so dali svoj dele? tudi nekateri Slovenci ; bolj znani so prvi mariborski ?kof Slom?ek , cerkveni zgovorinar Grivec , kakor tudi ?kof Gnidovec . Na teh temeljih je leta 1963 pri?elo zlasti po prizadevanju Vesenjaka in Perka sodelovanje katoli?ke Ljubljanske teolo?ke fakultete s beograjsko pravoslavno fakulteto [32] .

Protestantizem [ uredi | uredi kodo ]

Tajzejsko gibanje [ uredi | uredi kodo ]

Ekumenska slu?ba Bo?ja v Tajzejskem samostanu v Franciji privablja vsako leto veliko ?tevilo mladih kristjanov

V nekem smislu ?isto svojo posebno pot glede ekumenizma ubira Taizejsko gibanje, katerega jedro je meni?ka skupnost katoli?kih in protestantovskih redovnikov. Tam se vsako leto zbirajo mladi na ve?dnevna sre?anja in duhovne obnove. Novoletna sre?anja pa se odvijajo vsako leto v drugi evropski dr?avi. Leto?nje tako sre?anje je bilo v Ljubljani , kjer je 5000 mladih skupaj molilo za mir v svojem srcu, v dru?inah in po celem svetu. [33]

Na udele?ence tega 46. evropskega sre?anja Tajzejske skupnosti, ki se je od 28. decembra 2023 do Novega leta 2024 odvijalo v Ljubljani, so de?evala novoletna vo??ila z vseh koncev sveta. Med njimi so bili anglikanski nad?kof Justin Welby in glavni tajnik Ekumenskega sveta Cerkva Jerry Pillay , glavni tajnik Zdru?enih narodov Antonio Guterres ter predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen .

Carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej hvali to ≫duhovno izro?ilo, ki ?ez ?tirideset let ustvarja edinstven prostor, kjer mladi razli?nih kr??anski veroizpovedi iz vse Evrope skupaj hodijo na romanju edinosti in sprave≪. Pri tem odkrivajo ≫bogastvo na?ih razlik in mo? na?e edinosti v veri≪. Mladi morajo ≫prevzeti pomembno vlogo pri graditvi bolj?ega sveta, ki ga vodi sloga, vera in miroljubnost.≪  Pape? Fran?i?ek pa mlademu rodu polaga na srce: ≫Drznite si graditi druga?en in bolj?i svet, kot je sedanji in to naj bo svet sodelovanja, razumevanja in ljubezni.≪  [34]

Razne skupnosti vedno bolj pre?ema ekumensko zbli?evanje [ uredi | uredi kodo ]

Protestanti so na splo?no vklju?eni v razli?ne ekumenske skupine, ki si v nekaterih primerih prizadevajo za stvarno versko enotnost, v drugih primerih pa zgolj za namensko sodelovanja. ?iroka pahlja?a protestantskih veroizpovedi in razli?nih stali?? v?asih hudo ovira tovrstno polno sodelovanje. Schlinkova knjiga ≫Okumenische Dogmatik≪ (1983, 1997) predlaga pot skozi te te?ave do medsebojnega priznavanja in prenovljene cerkvene enotnosti.

1999 se je sre?alo predstavni?tvo Svetovne luterantske zveze s ppredstavni?tvom Katoli?ke Cerkve; podpisali so ‘’Skupno izjavo o nauku o opravi?enju’’ in s tem kon?ali spor o zadevi opravi?enja, ki je bila sr? protestantovske reformacije. To izjavo so podpisali 2006 predstavniki ‘’Svetovne metodisti?ne zveze’’. [35] [36] Izjavo je sprejela 2017 tudi Svetovna zveza reformiranih Cerkva , ki predstavlja 80 milijonov ?lanov prezbiterijancev, reformiranih, prenovljenih in drugih protestantovskih skupnosti. . [37]

Slikovna zbirka [ uredi | uredi kodo ]

Opombe [ uredi | uredi kodo ]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ ≫Logo≪ . World Council of Churches . Pridobljeno 6. avgusta 2016 .
  2. ↑ Jn 17,21
  3. ↑ Bakos Ferenc: Idegen szavak keziszotara, 1965
  4. ↑ ≫What are Ecumenical Relations?≪ . Ecumenical and Interreligious Affairs (v angle??ini). Roman Catholic Archdiocese of Chicago . Pridobljeno 24. septembra 2020 . Ecumenical relations, also known as ecumenism, are the effort to seek Christian unity by cultivating meaningful relationships and understanding by and between the many different Christian churches and Christian Communities.
  5. ↑ Jn 13,34-35
  6. ↑ Jn 1,1
  7. ↑ Pizzey, Antonia (15. marec 2019). Receptive Ecumenism and the Renewal of the Ecumenical Movement: The Path of Ecclesial Conversion (v angle??ini). Brill Academic Publishers . str. 131. ISBN   978-90-04-39780-4 . Baptism into Christ unites all Christians, despite their divisions. It is relationship with Christ through baptism, which enables relationship with other Christians. According to Congar, "on the basis of the baptism which incorporates us into Christ and the Word which is our Christian norm, [ecumenism's] aim is to carry out the will and the prayer of Christ, which is that his disciples should be united." The Christological foundation of Spiritual Ecumenism affirms that ecumenism is not our idea or goal, but rather Christ's will and prayer for us. Moreover, Christian unity already exists to some extent among all baptised Christians because of their relationship with Christ. Only through Christ is ecumenism possible. Kasper explains that Spiritual Ecumenism's fundamental Christological basis means that any ecumenical spirituality "will also be a sacramental spirituality." Baptism is "therefore a basic element of ecumenical spirituality."
  8. ↑ ≫Becoming a Christian: The Ecumenical Implications of Our Common Baptism≪ (v angle??ini). World Council of Churches. 24. januar 1997 . Pridobljeno 13. septembra 2020 .
  9. ↑ Jn 17,20-23
  10. ↑ prim. Jn 17,20-23
  11. ↑ Chilcote, Paul W.; Warner, Laceye C. (13 February 2008). The Study of Evangelism: Exploring a Missional Practice of the Church. Wm. B. Eerdmans Publishing. p. 331. ISBN 978-0-8028-0391-7 .
  12. ↑ Sestra Leonida Zamuda (16. september 2021). ≫≫Znotraj Vatikana.≪ Pape?ki svet za pospe?evanje enotnosti kristjanov≪ . Vatican News . Pridobljeno 28. januarja 2024 .
  13. ↑ Predloga:Cite publication
  14. ↑ Lutheran World Federation and the Catholic Church (31 de octubre de 1999). Libr. Editrice Vaticana http://www.vatican.va/roman_curia/pontifical_councils/chrstuni/documents/rc_pc_chrstuni_doc_31101999_cath-luth-joint-declaration_en.html . Pridobljeno 8 de junio de 2015 . {{ navedi splet }} : Manjkajo? ali prazen |title= ( pomo? ) ; Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= in |date= ( pomo? ) ; Prezrt neznani parameter |edither= ( pomo? ) ; Prezrt neznani parameter |title= (predlagano je |title= ) ( pomo? )
  15. ↑ Joseph A. Fitzmyer (1920-2016) je bil ameri?ki (ZDA) katoli?ki duhovnik, jezuit in profesor na ve? ameri?kih in angle?kih univerzah, izurjen zlasti v svetem pismu.
  16. ↑ 16,0 16,1 Predloga:Cite publication
  17. ↑ Kuiper, Kathleen (31. avgust 2006). ≫Chinese Rites Controversy (Roman Catholicism) -- Britannica Online Encyclopedia≪. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 19. februarja 2013. The continuing controversy involved leading universities in Europe, was considered by eight popes and by the Kangxi emperor...
  18. ↑ Sacrosanctum concilium, para. 37. ≫Archived copy≪ . Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 21. februarja 2008 . Pridobljeno 9. februarja 2008 . {{ navedi splet }} : Vzdr?evanje CS1: arhivirana kopija kot naslov ( povezava )
  19. ↑ it. aggiornamento = podana?njenje
  20. ↑ Primc, Liza (2023). ≫Ekumenska pot pape?a Fran?i?ka≪ . Bogoslovni vestnik . Zv. 83, ?t. 1. doi : 10.34291/bv2023/01/primc . ISSN   1581-2987 .
  21. ↑ Anton Strle (1966). Uvod v konstitucijo CS. Pomen . Ljubljana: Nad?kofijski ordinariat v Ljubljani. str. 18.
  22. ↑ ≫Orthodox churches (Eastern)≪ . oikoumene.org . Pridobljeno 11. februarja 2014 .
  23. ↑ ≫Orthodox churches (Oriental)≪ . oikoumene.org . Pridobljeno 11. februarja 2014 .
  24. ↑ Ware, Kallistos (28. april 1993). The Orthodox Church . Penguin Adult. str.  322 . ISBN   978-0-14-014656-1 .
  25. ↑ ≫/~ucgbmxd/patriarc.htm Ekumenski patriarh o anglikanskih redovih≪ . Arhivirano iz spleti??a dne 25. januarja 2002 . Pridobljeno 24. januarja 2024 .
  26. ↑ Redmile, Robert David (1. september 2006). The Apostolic Succession and the Catholic Episcopate in the Christian Episcopal Church of Canada . str. 239. ISBN   978-1-60034-517-3 . In 1870, the Greek Orthodox Archbishop of Syra and Tinos, the Most Reverend Alexander Lycurgus, paid a visit to the British Isles. During his time in England, Archbishop Lycurgus was invited by the Lord Bishop of London, John Jackson, to join with him in consecrating Henry MacKenzie as the Suffragan Bishop of Nottingham. Archbishop Lycurgus agreed to assist, and on 2 February 1870, he joined in the laying on of hands with the Bishop of London at the consecration of Bishop MacKenzie. Thus the Apostolic Succession in the Greek Orthodox Church was passed on to the Bishops of the Anglican Communion, and through them to the Christian Episcopal Churches in the United States of America and the Dominion of Canada.
  27. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church . Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910).
  28. ↑ Journal of the Proceedings of the One Hundred and Ninth Annual Convention of the Protestant Episcopal Church . The Rumford Press. 1910. str. 411 . Pridobljeno 15. aprila 2014 . Inasmuch as there is a variance between your and our Churches in these matters, I suggest that, before any marriage Service is performed for Syrians desiring the services of the Protestant Episcopal Clergy, where there is no Orthodox Priest, that the Syrians shall first procure a license from me, their Bishop, giving them permission, and that, where there is a resident Orthodox Priest, that, the Episcopal Clergy may advise them to have such Service performed by him. Again, in the case of Holy Baptism, that, where there is no resident Orthodox Priest, that the Orthodox law in reference to the administration of the Sacrament be observed, namely immersion three times, with the advice to the parents and witnesses that, as soon as possible, the child shall be taken to an Orthodox Priest to receive Chrismation, which is absolutely binding according to the Law of the Orthodox Church. Furthermore, when an Orthodox Layman is dying, if he confesses his sins, and professes that he is dying in the full communion of the Orthodox Faith, as expressed in the Orthodox version of the Nicene Creed, and the other requirements of the said Church, and desires the Blessed Sacrament of the Body and Blood of Christ, at the hands of an Episcopal Clergyman, permission is hereby given to administer to him this Blessed Sacrament, and to be buried according to the Rites and Ceremonies of the Episcopal Church. But, it is recommended that, if an Orthodox Service Book can be procured, that the Sacraments and Rites be performed as set forth in that Book. And now I pray God that He may hasten the time when the Spiritual Heads of the National Churches, of both yours and ours, may take our places in cementing the Union between the Anglican and Orthodox Churches, which we have so humbly begun; then there will be no need of suggestions, such as I have made, as to how, or by whom, Services shall be performed; and, instead of praying that we "all may be one" we shall known that we are one in Christ's Love and Faith . Raphael, Bishop of Brooklyn .
  29. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church . Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910), The concordat did not, however last very long' Bishop Raphael seems not to have understood, at first, the motley character of the Episcopalian communion, but having come to realize it, quickly revoked his concession (Russian Orthodox American Messenger, 28 Feb., 1912).
  30. ↑ Church Quarterly Review . London: Society for Promoting Christian Knowledge . Januar?marec 1964. In 1927, the "Fellowship of St Alban and St Sergius" was founded, becoming, like the "Anglican and Eastern Church Association", one of the chief focal points of these contacts.
  31. ↑ Rev. Thomas Hoffmann; William Alex Pridemore. ≫Esau's Birthright and Jacob's Pottage: A Brief Look at Orthodox-Methodist Ecumenism in Twentieth-Century Russia≪ (PDF) . Demokratizatsiya . Arhivirano iz prvotnega spleti??a (PDF) dne 29. septembra 2011 . Pridobljeno 19. oktobra 2009 . The Methodists continued their ecumenical commitments, now with the OC. This involved a continuance of financial assistance from European and American resources, enough to reopen two OC seminaries in Russia (where all had been previously closed). OC leaders wrote in two unsolicited statements: The services rendered... by the American Methodists and other Christian friends will go down in history of the Orthodox Church as one of its brightest pages in that dark and trying time of the church.... Our Church will never forget the Samaritan service which... your whole Church unselfishly rendered us. May this be the beginning of closer friendship for our churches and nations. (as quoted in Malone 1995, 50?51) {{ navedi splet }} : Vzdr?evanje CS1: ve? imen: seznam avtorjev ( povezava )
  32. ↑ Edo ?kulj : Teolo?ka fakulteta kot cerkvena ustanova (1952-1991) . v 90 let Teolo?ke fakultete v Ljubljani (TEOF, Ljubljana, 2009), 94.
  33. ↑ Andrej Maru?i? (30. december 2023). ≫Tajzejsko sre?anje v Ljubljani: 5000 mladih skupaj moli za mir na svetu≪ . Rainews.it . Pridobljeno 25. januarja 2024 .
  34. ↑ ≫Taizejsko sre?anje v Ljubljani. Bartolomej: Odkriti bogastvo na?ih razlik≪ . Vatican News. 29. december 2023 . Pridobljeno 25. januarja 2024 .
  35. ↑ ≫News Archives≪ . UMC.org. 20. julij 2006 . Pridobljeno 10. oktobra 2013 .
  36. ↑ ≫CNS Story: Methodists adopt Catholic-Lutheran declaration on justification≪ . Catholicnews.com. 24. julij 2006. Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 25. julija 2006 . Pridobljeno 10. oktobra 2013 .
  37. ↑ Heneghan, Tom. “Reformed Churches Endorse Catholic-Lutheran Accord on Key Reformation Dispute.” Religion News Service (6 July 2017).

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

(slovensko)
  • Dokumenti Drugega vatikanskega koncila s komentarji.
(francosko)

Splo?na dela [ uredi | uredi kodo ]

  • Jean Anderfuhren, Pour relancer l'œcumenisme , Labor et Fides , 1999
  • Andre Birmele , La Communion ecclesiale : progres œcumeniques et enjeux methodologiques , Cerf/Labor et Fides, 2000
  • Marc Boegner: L'exigence œcumenique. Souvenirs et perspective. Albin Michel , 1968 isbn 978-2-226-21170-5
  • Yves Congar , Chretiens en dialogue : contributions catholiques a l’œcumenisme , Paris, Cerf , 1964
  • Yves Congar, Diversites et communion : dossier historique et conclusion theologique , Paris, Cerf, 1982
  • Oscar Cullmann , L'Unite par la diversite , Cerf, 1986
  • Etienne Fouilloux , Les catholiques et l'unite chretienne du Predloga:S mini- au Predloga:S mini- siecle : Itineraires europeens d'expression francaise , Centurion, 1993
  • Adrian Geense , Œcumenisme et universalisme : propos d'un theologien europeen , Labor et Fides, 1996
  • Michael Hurley, L'Œcumenisme , Sherbrooke, Que., Editions Paulines, 1971 ISBN   0-88840-157-4
  • Walter Kasper , Sacrement de l'unite. Eucharistie et Eglise , Cerf, 2005
  • Walter Kasper, Manuel d'œcumenisme spirituel , Paris, Nouvelle Cite, 2007
  • Jean Laporte , L'Œcumenisme et les Traditions des Eglises , Cerf, 2002
  • Marc Lienhard, Identite confessionnelle et quete de l'unite : catholiques et protestants face a l'exigence œcumenique , Lyon, editions Olivetan , 2008
  • Gabriel Mutzenberg, L'Ethique sociale dans le mouvement œcumenique , Labor et Fides, 1992
  • Peter Neuner , Theologie œcumenique : la quete de l'unite des Eglises chretiennes , Cerf, 2005
  • Georges-Henri Ruyssen , Eucharistie et Œcumenisme , Cerf, 2008
  • Bernard Sesboue , Pour une theologie œcumenique , Cerf, 1990
  • Bernard Sesboue, La Patience et l'Utopie : jalons œcumeniques , Paris, DDB, 2005
  • Georges Tavard, L'Œcumenisme , Que sais-je ? Predloga:Numero , PUF
(angle?ko)

Skupne izdaje [ uredi | uredi kodo ]

  • Conseil œcumenique des Eglises , Commission Foi et Constitution, Bapteme, eucharistie, ministere, 1982-1990 , 1993
  • Groupe des Dombes , Pour la communion des Eglises. L’apport du groupe des Dombes 1937-1987 , Paris, Centurion, 1988
  • Groupe des Dombes, Pour la conversion des Eglises. Identite et changement dans la dynamique de communion , Paris, Centurion, 1991

Monografije [ uredi | uredi kodo ]

  • Jean-Claude Escaffit, Moiz Rasiwala: Histoire de Taize . Paris 2008, Editions du Seuil , 215 str. isbn=978-2-02-095341-2
  • Lorenz Jaeger , Le Decret de Vatican II sur l'œcumenisme , Coll Eglise vivante, Tournai, Casterman, 1965
  • Jacques Maury, W.A. Visser 't Hooft, pionnier de l'œcumenisme , Paris, Cerf, 2001 ISBN   2204067997
  • Richard Stauffer, Moise Amyraut  : un precurseur francais de l'œcumenisme , Les bergers et les mages, 1962
  • Willem Visser 't Hooft, Le Temps du rassemblement (Memoires) , Paris, Seuil, 1975
(angle?ko)
  • Philip Potter , Willem Visser 't Hooft, J. G. M. Willebrands, The Gospel for All Realms of Life: Reflections on the Universal Christian Conference on Life and Work, Stockholm 1925 , World Council of Churches, ISBN   2-8254-0522-1

?lanki [ uredi | uredi kodo ]

(francosko)
(?pansko)
(angle?ko)
  • Edward Cassidy, Edward Idris, Ecumenism and interreligious dialogue: Unitatis redintegratio, Nostra aetate (Rediscovering Vatican II) . Paulist Press, Mahwah, New Jersey (EE. UU.) 2005, ISBN   0-8091-4338-0

Nadaljnje branje [ uredi | uredi kodo ]

(slovensko)
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vpra?anje. Samozalo?ba, Maribor 1909.
(angle?ko)
  • Amess, Robert. One in the Truth?: the Cancer of Division in the Evangelical Church . Eastbourne, Eng.: Kingsway Publications, 1988. ISBN   0-86065-439-7 .
  • Avis, Paul. Reshaping Ecumenical Theology: The Church made Whole? Edinburgh: T & T Clark, 2010.
  • Balmer, Randall Herbert (2004). Encyclopedia of Evangelicalism . Waco: Baylor University Press. ISBN   978-1-932792-04-1 .
  • Bartholomew I. Patriarchal and Synodal Encyclical on Orthodoxy Sunday 2010 . Prot. No. 213. Istanbul: Ecumenical Patriarchate, 2010.
  • van Beek, Huibert, ed. A Handbook of Churches and Councils: Profiles of Ecumenical Relationships . Geneva: World Council of Churches, 2006
  • Borkowski, James D. "Middle East Ecumenism from an Anglican Perspective" Cloverdale Books (2007) ISBN   978-1-929569-23-6 . [1]
  • Bray, Gerald L. Sacraments & Ministry in Ecumenical Perspective , in series, Latimer Studies , 18. Oxford, Eng.: Latimer House, 1984. ISBN   0-946307-17-2 .
  • Briggs, John; Mercy Amba Oduyoye and Georges Tsetsis, eds. A History of the Ecumenical Movement, volume 3, 1968?2000 (Geneva: World Council of Churches, 2004).
  • Cunningham, Lawrence, ed. Ecumenism: Present Realities and Future Prospects. Papers Read at the Tantur Ecumenical Center, Jerusalem 1997. Notre Dame, IN: University of Notre Dame Press, 1999.
  • Episcopal Church (U.S.A.). Ecumenical Relations Office. About the Concordat: 28 Questions about the Agreement between the Episcopal Church and the Evangelical Church of America [i.e. the Evangelical Lutheran Church in America] . Cincinnati, Ohio: Forward Movement Publications, [1997?]. 43 p. Without ISBN
  • Fey, Harold E. The Ecumenical Advance: A History of the Ecumenical Movement, volume 2, 1948?1968 (London: S.P.C.K., 1970).
  • Florovsky, Georges Vasilievich, et al. La Sainte eglise universelle: confrontation oecumenique , in series, Cahiers theologiques de l'Actualite protestante, hors serie , 4. Neuchatel, Switzerland: Delachaux et Niestle, 1948.
  • Goosen, Gideon. Bringing Churches Together: A Popular Introduction to Ecumenism, 2nd ed . Geneva: WCC Publications, 2001.
  • Harrison, Simon. Conceptions of Unity in Recent Ecumenical Discussion: A Philosophical Analysis . Oxford, Peter Lang, 2000
  • Hawkey, Jill. Mapping the Oikoumene: A Study of Current Ecumenical Structures and Relationships . Geneva: WCC Publications, 2004
  • Headlam, Arthur Cayley, Bp. Christian Unity . London: Student Christian Movement Press, 1930. 157 p. N.B .: This study's orientation is Anglican (Church of England).
  • Hedegard, David. Ecumenism and the Bible . Amsterdam: International Council of Christian Churches, 1954.
  • Hein, David. "The Episcopal Church and the Ecumenical Movement, 1937?1997: Presbyterians, Lutherans, and the Future." Anglican and Episcopal History 66 (1997): 4?29.
  • Hein, David. "Radical Ecumenism." Sewanee Theological Review 51 (June 2008): 314?328. Proposes that mainline Protestants, such as Episcopalians, have much to learn from heirs of the Radical Reformation, including the Amish.
  • John Paul II, Encyclical Letter Ut Unum Sint ("That they may be one"), 25 May 1995.
  • Kasper, Walter, That They May All Be One: The Call to Unity Today (London: Burns & Oates, 2004).
  • Kasper, Walter, Harvesting the Fruits: Aspects of Christian Faith in Ecumenical Dialogue (New York: Continuum, 2009).
  • Kinnamon, Michael. Can a Renewal Movement be Renewed? Questions for the Future of Ecumenism . Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2014.
  • Kinnamon, Michael. The Vision Of The Ecumenical Movement And How It Has Been Impoverished By Its Friends. St Louis: Chalice Press, 2003
  • Lossky, Nicholas, et al., Dictionary of the Ecumenical Movement . Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2002
  • Mackay, John A., Ecumenics: The Science of the Church Universal (Englewood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall, Inc.: 1964).
  • Mascall, Eric Lionel. The Recovery of Unity: a Theological Approach . London: Longmans, Green, and Co., 1958.
  • Mastrantonis, George. "Augsburg and Constantinople : The Correspondence between the Tubingen Theologians and Patriarch Jeremiah II of Constantinople on the Augsburg Confession." Holy Cross Orthodox Press (1982), reprinted (2005). ISBN   0-916586-82-0
  • Meyer, Harding. That All May Be One: Perceptions and Models of Ecumenicity . Grand Rapids: William B. Eerdmans, 1999.
  • McSorley, Harry J., C. S. P ., Luther: Right or Wrong? An Ecumenical-Theological Study of Luther's Major Work, The Bondage of the Will , Minneapolis, Minnesota, Augsburg Publishing House, 1968.
  • Metzger, John Mackay, The Hand and the Road: The Life and Times of John A. Mackay (Louisville, Kentucky: Westminster John Knox Press, 2010).
  • Noll, Mark A. (2004). The Rise of Evangelicalism: The Age of Edwards, Whitefield and the Wesleys . Inter-Varsity. ISBN   978-1-84474-001-7 .
  • O’Gara, Margaret. No Turning Back: The Future of Ecumenism . Glazier Press, 2014.
  • Riggs, Ann; Eamon McManus, Jeffrey Gros, Introduction to Ecumenism . New York: Paulist Press, 1998.
  • Rouse, Ruth and Stephen Charles Neill A History of the Ecumenical Movement 1517?1948 (Philadelphia: Westminster Press, 1954).
  • Second Vatican Council, Unitatis Redintegratio : Decree on Ecumenism, 21 November 1964.
  • Visser ’t Hooft, Willem Adolf, "Appendix I: The Word ‘Ecumenical’ ? Its History and Use," in A History of the Ecumenical Movement 1517?1948 , edited by Ruth Rouse and Stephen Charles Neill (Philadelphia: Westminster Press, 1954), 735?740.
  • Waddams, Herbert. The Church and Man's Struggle for Unity , in series and subseries, Blandford History Series: Problems of History . London: Blandford Press, 1968. xii, 268 p., b&w ill.
  • Weigel, Gustave, S.J., A Catholic Primer on the Ecumenical Movement (Westminster, Maryland: Newman Press, 1957).
(mad?arsko)
  • Okumenizmus.lap.hu
  • Keresztenyek Egyseget El?mozdito Papai Tanacs: II. OKUMENIKUS DIREKTORIUM AZ OKUMENIZMUS ELVEINEK ES SZABALYAINAK ALKALMAZASAROL
  • A Magyarorszagi Egyhazak Okumenikus Tanacsa (MEOT)
  • Magyar Okumenikus Segelyszervezet
  • Egyseg a szeretet koteleke Isten Szelleme altal (Kereszteny Honlap)
  • Juhasz Gergely, "Az anglikan?romai katolikus parbeszed", in Vigilia 59 (1994), 835-847.
  • T?kes Laszlo: Temesvar szellemeben. Okumenia es megbekeles ; Kiralyhagomelleki Reformatus Egyhazkerulet, Nagyvarad, 1996
  • Liptay Lothar: A keresztyenseg viszonya mas vallasokhoz. A tema megkozelitesenek tipusai korunk keresztyen teologiajaban ; Kalligram, Pozsony, 2003
  • Zamfir Korinna: A katolikus-protestans egyhaztani parbeszed eredmenyei ; Presa Universitara Clujean?, Cluj-Napoca, 2007 ( A katolikus-protestans egyhaztani parbeszed es erdelyi recepciojanak korlatai a 20. szazadi felekezetkozi viszony tukreben )
  • Okumenikus teologiai szotar ; szerk. Negyela Laszlo, Hever Laszlo; Vajdasagi Kereszteny Ifjusag, Szabadka, 2008
  • Az okumenikus es vallaskozi parbeszed utja. Hivatalos egyhazi megnyilatkozasok ; szerk. Nagypal Szabolcs; BGOI, Pannonhalma, 2009 ( Bekes Gellert okumenikus konyvek )
  • Az Iskcon es a vallaskozi parbeszed. A Krisna-hiv?k kapcsolata mas vallasu istenhiv?kkel ; Magyarorszagi Krisna-tudatu Hiv?k Kozossege Tarsadalmi Kapcsolatok es Sajtoiroda, Bp., 2009
  • Kranitz Mihaly: Egyutt az uton. Okumenikus es vallaskozi parbeszed ; Szt. Istvan Tarsulat, Bp., 2013
  • B?vul? kereszteny egyseg. Konferencia az Evangelikus Hittudomanyi Egyetemen "A szembenallastol a kozossegig" cim? dokumentumrol ; szerk. Szentpetery Peter; Luther, Bp., 2016
  • Ulrich Wilckens?Walter Kasper: Felhivas az okumenere. Uton a keresztenyek egysege fele ; ford. Kerenyi Denes; Vigilia, Bp., 2017 ( Mai kereszteny gondolkodok )
  • Reformacio es okumenikus parbeszed. Teologiai tanulmanyok ; szerk. Puskas Attila, Perendy Laszlo, Hovanyi Marton; Szt. Istvan Tarsulat, Bp., 2018 ( Varia theologica )
  • A puspok es a kereszteny egyseg. Okumenikus vademecum ; ford. Orova Csaba; Gorogkatolikus Metropolia, Debrecen, 2020
  • Uton az egyseg fele. A romai katolikus-evangelikus parbeszed dokumentumai, 1972?2013 ; szerk. Reuss Andras, Gorfol Tibor; Luther?Vigilia, Bp., 2021
  • A puspok es a keresztenyek egysege. Okumenikus vademecum / A Kereszteny Egyseget El?mozdito Papai Tanacs ; ford. Kranitz Mihaly; Szt. Istvan Tarsulat, Bp., 2021 ( Romai dokumentumok )
  • Kurt Koch: Megfontolasok az okumener?l ; ford. Martonffy Marcell; Pannonhalmi F?apatsag Kozhasznu Alapitvany, Pannonhalma, 2021
  • Isten es a vilag. Vendegsegben az Ige asztalanal. Okumenikus konferencia ; szerk. Dejcsics Konrad; Pannonhalmi F?apatsag; Pannonhalmi F?apatsag?Bences, Pannonhalma, 2022

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Ekumensko gibanje .
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Ekumensko gibanje
(angle?ko)
(?pansko)
Stub icon

Ta ?lanek o religiji je ?krbina . Pomagajte Wikipediji in ga raz?irite .

Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ekumensko_gibanje&oldid=6176734 ≪