Deset Bo?jih zapovedi ali Dekalog (dobesedno latinsko za Deset besed ? po 2 Mz 34,28 ; 5 Mz 4,13 in 5 Mz 10,4 ) so pravila, po katerih naj bi se ravnalo ?love?tvo, da bi ?ivelo v so?itju. Nastale so v Izraelskem ljudstvu kot del njihovega zakonika (postave), ki jim ga je posredoval Bog Jahve in zapisal prerok Mojzes v petih knjigah. Zapovedi predstavljajo povzetek nravnih predpisov Starozavezne postave. ^[1] Obstajata dve razli?ici zapovedi, prva v Drugi Mojzesovi knjigi v poglavju 20 in druga v 5. Mojzesovi knjigi v poglavju 5. Kot take so del Svetega pisma in predstavljajo ?e danes enega najpomembnej?ih svetopisemskih besedil, tako Stare kot Nove zaveze.

Ozadje in nastanek [ uredi | uredi kodo ]

Po 430-letnem su?enjstvu Izraelcev v Egiptovskem kraljestvu (do pribli?no leta 1250 pr. n. ?t.) je Bog dolo?il Mojzesa, da izpelje ljudstvo na svobodo, v smeri proti Palestini ? tako imenovani Obljubljeni de?eli. Da pa bi ljudstvo prispelo v rajsko de?elo, kjer se cedita med in mleko , in jo vzelo v last za trajno, naj bi se tudi notranje osvobodilo raznih poganskih navad, ki so se jim s?asoma udoma?ile v Egiptu. S tem namenom Bog ni peljal svojega izvoljenega ljudstva po najkraj?i poti po sredozemski obali, ampak ?ez pu??avo Arabskega polotoka, kjer naj bi v neznani de?eli in v navideznem pomanjkanju krepili zaupanje v Boga, in kjer bi jih Bog vzgojil, da bi ?iveli v medsebojnem spo?tovanju in v skladu z njim tudi znali upravljati z dobrinami, ki jih ?akajo. Potovanje, ki se je za?elo s ?ude?nim prebegom ?ez Rde?e morje , se je na koncu zavleklo na celih 40 let.

Ljudstvo je nedolgo po za?etku ? v tretjem mesecu po izhodu ? prispelo v Sinajsko pu??avo ob vzno?je gore Sinaj , imenovane tudi Horeb ( 2 Mz 19-20 ). Tu so prejeli Bo?je zakone, ki naj bi uravnavali vse njihovo ?ivljenje ? versko, kulturno, politi?no in gospodarsko, da bi bilo dobro njim in njihovim sinovom vse dni in da si podalj?ajo dneve na zemlji, ki jim jo daje Bog za vedno ( 5 Mz 4,39-40 ). Mojzes se je povzpel na goro, kjer se je sre?al z Bogom, ljudstvo pa je ?akalo spodaj. Ko je sestopil, je Bog sam spregovoril ljudstvu iz ognja, ki se je dvigal iz gore in iz katerega se je dvigal dim do sredine neba , ob bliskanju in grmenju, v temi in mraku, da bi se bali Boga in ne bi ve? gre?ili ( 2 Mz 20,18-23 ; 4 Mz 4,10-14 ; 5 Mz 4,33-36 ; 5 Mz 5,2-4 ). Bog jim je takrat sporo?il Deset zapovedi ? edine zakone, ki jim jih je sporo?il osebno, saj so vsled dejstva, da jih je bilo na smrt strah, po tem prosili Mojzesa, naj on odslej govori z Bogom in jim posreduje nadaljnje zakone. Mojzes je torej ?el proti temnemu oblaku, v katerem je bil Bog, in prejel nove zakone, ki jih je ob vrnitvi sporo?il ljudstvu in jih tudi zapisal. Nato se je odpravil na goro za 40 dni in 40 no?i in tam prejel posebej zakone o sveti??u ? shodnem ?otoru in skrinji zaveze . Ob koncu bivanja na gori je od Boga prejel tudi dve kamniti tabli, na kateri je Bog lastnoro?no na obe strani zapisal Deset zapovedi ( 2 Mz 24,12-18 ; 2 Mz 31,18 ; 2 Mz 32,15-16 ).

V tem ?asu 40-ih dni je ljudstvo postalo nestrpno, saj so domnevali, da se je Mojzesu utegnilo na gori kaj zgoditi. Od Arona , Mojzesovega brata, so izprosili, da jim je ulil zlato tele, ki so ga nato ?astili, mu darovali daritve in plesali okrog njega kot novemu bogu, za katerim bodo odslej ?li v nadaljevanju poti. Ko je Mojzes ob prihodu videl malikovanje in zabavo, se je razsrdil, saj so ljudje obljubili, da bodo spo?tovali zakone, zato je tabli pred njihovimi o?mi razbil, Levijevcem pa ukazal, naj pobijejo upornike, pri ?emer je takrat umrlo 3000 mo?. Nato je Bog Mojzesu ukazal, naj si iz kamna izklesa novi tabli in naredi skrinjo zaveze ter se s tablama povzpne na goro, da ju bo Bog ponovno popisal ( 2 Mz 34,1-4 ). Mojzes je ponovno na gori pre?ivel 40 dni in 40 no?i. Poleg nekaj zakonov, ki jih je Mojzes vse zapisal, je znova prejel od Boga tabli, popisani z Desetimi zapovedmi. Ko se je vrnil, ju je polo?il v skrinjo in ju v njej shranil ( 5 Mz 10,1-5 ).

Nadaljnji razvoj Dekaloga [ uredi | uredi kodo ]

Razodetje dekaloga postavljamo na za?etek izraelske zgodovine ? v ?as izhoda iz Egipta pod vodstvom Mojzesa, ki je Izraelu predal dekalog, napisan na dve kamniti plo??i. Judovska in tudi kr??anska tradicija sta dekalog oz. celotno Peteroknji?je zaradi tega pripisovali Mojzesu.

Bibli?ni strokovnjaki so si za?eli konec 19. stol. postavljati razli?na vpra?anja. Rojstvo znanstvene eksegeze v 19. stol. je pokazalo, da Pentatevh izvorno ni ena celota in da knjige ni mogel napisati Mojzes sam. Nekateri so avtorstvo dekaloga kljub vsemu postavljali v ?as rodovno-plemenske dru?be, saj naj bi dekalog izviral iz obi?ajev in pravil dru?in ter rodov iz ?asa pred Mojzesom. Po tej teoriji naj bi bil Mojzes samo redaktor, ki je zapovedi zbral, jih postavil v jedrnato obliko in jih povezal z zavezo.

Med strokovnjaki velja danes prepri?anje, da je sedanja oblika zapovedi plod dolgega zgodovinskega razvoja, pri ?emer so posamezne stopnje med seboj povezane in jih ni mogo?e empiri?no secirati. Zapovedi so bile v svoji prvotni obliki podvr?ene razli?nim revizijam in raz?iritvam. To je najlep?e vidno v zapovedi spo?tovanja sobote, kjer je zapoved raz?irjena z obse?nim komentarjem o stvarjenju. Vendar to ni edina raz?iritev, saj tudi nekatere druge zapovedi vsebujejo dodatne komentarje. Zgodovina sprememb je na najbolj svojevrsten na?in izra?ena v samem dejstvu, da se dekalog pojavi na dveh mestih v Svetem pismu. ^[2]

Po skupnem mnenju strokovnjakov bila izvirna oblika sestavljena le iz prvotnih zapovedi, brez dopolnjujo?ih stavkov. To so bili kratki kategori?ni stavki, ve?inoma v negativni obliki. Rekonstrukcija originalne oblike naj bi se po mnenju M. Weinfelda in mnogih drugih glasila:

1. Jaz sem GOSPOD tvoj Bog. Ne imej drugih bogov poleg mene!

2. Ne delaj si rezane podobe!

3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga!

4. Spominjaj se sobotnega dne!

5. Spo?tuj o?eta in mater!

6. Ne ubijaj!

7. Ne pre?u?tvuj!

8. Ne kradi!

9. Ne pri?aj po krivem proti svojemu bli?njemu!

10. Ne ?eli hi?e svojega bli?njega!

Prvotna oblika je najbolje ohranjena v prvi, ?esti, sedmi, osmi in deveti zapovedi. Razlaga, opravi?ilo in obljube, povezane z drugo, ?etrto in peto zapovedjo, in na?tevanje stvari, po katerih ne smemo hlepeti v povezavi z deseto zapovedjo, pa naj bi bili rezultat kasnej?ih redakcij.

Prvotne zapovedi naj bi nastale v obdobju pred Ozejem (Oz 4,1; Jer 7,9), zapovedi, kakor jih poznamo danes, pa z najve?jo gotovostjo lahko pripi?emo obdobju Babilonskega su?enjstva (587?530 pr. Kr.) ali stoletju po njem. Kraj?e zapovedi so najbli?je originalni obliki. Dalj?e kot so, ve?krat so jih morali dopolniti in oblikovati, zaradi nerazumevanja oz. nejasnosti. ^[3]

Trajne vrednote Dekaloga [ uredi | uredi kodo ]

Dekalog ni samo niz prepovedi, ampak temelji na vrednotah. Vsebuje vse sestavine, ki so potrebne za utemeljitev uravnove?enega moralnega razmi?ljanja, primernega tudi za na? ?as.

Prepoved je sama na sebi osredoto?ena le na ravnanje, ki se ga je treba izogniti, in v najbolj?em primeru spodbuja moralo zasilne zavore (pre?u?tva se je na primer mogo?e izogniti, ?e se vzdr?imo dvorjenja ?eni nekoga drugega). Pozitivna zapoved se po drugi strani lahko zadovolji le s posami?nim dejanjem ali ravnanjem, s katerim se ohranja mirno vest in v najbolj?em primeru spodbuja minimalno moralo (nekdo na primer misli, da spo?tuje soboto, ?e bogo?astju nameni eno uro tedensko). Prizadevanje za vrednoto pa nasprotno ustreza trajno odprtemu gradbi??u, kjer nikoli ni mo? prispeti do cilja in je ?lovek poklican k nenehnemu doseganju ne?esa ve?. ^[4]

Posamezne zapovedi temeljijo na naslednjih vrednotah: 1. Absolutni Bog, 2. versko spo?tovanje, 3. ?as, 4. dru?ina, 5. ?ivljenje, 6. trdnost zveze med mo?em in ?eno, 7. svoboda, 8. ugled, 9. hi?a in pripadajo?i ?lani ter 10. hi?a in pripadajo?e gmotne dobrine. Vsaka izmed navedenih vrednot odpira ≫program≪ za vse?ivljenjsko rast na moralnem podro?ju.

Tri navpi?ne vrednote (zadevajo odnose med ?love?ko osebo in Bogom):

1. ?astiti samo edinega Absolutnega;

2. spo?tovati navzo?nost in poslanstvo Boga v svetu (kar

simbolizira pojem ≫ime≪);

3. ovrednotiti razse?nost svetosti ?asa.

Sedem vodoravnih vrednot (zadevajo odnose med ljudmi):

1. spo?tovati dru?ino;

2. pospe?evati pravico do ?ivljenja;

3. vzdr?evati zakonsko zvezo mo?a in ?ene;

4. braniti pravico vsakogar, da vsi spo?tujejo njegovo svobodo in dostojanstvo;

5. ohranjati ugled drugih ljudi;

6. spo?tovati osebe (pripadnike dolo?eni hi?i, dru?ini,

podjetju);

7. pustiti bli?njemu njegove gmotne dobrine.

Z analizo desetih vrednot, vsebovanih v dekalogu, lahko opazimo, kako te sledijo sestopajo?emu redu (od prednostne vrednote k manj pomembnim), kjer je Bog na prvem mestu, gmotne stvari pa na zadnjem; znotraj ?love?kih odnosov pa najdemo na za?etku seznama dru?ino, ?ivljenje in trdnost zakona.

Kr??anska razlaga Desetih Bo?jih zapovedi ^{[5] [6]} [ uredi | uredi kodo ]

Prva zapoved: Veruj v enega Boga !

Vera pomeni priznavati Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dol?no ?e??enje, tako individualno, posamezno kot ob?estveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in pro?nje; darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega ?ivljenja v zedinjenju s popolno Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.

Ta zapoved prepoveduje

· mnogobo?tvo in malikovanje, ki pobo?uje kako ustvarjeno bitje, oblast, denar, celo hudobnega duha;

· praznoverje, ki je zabloda ?e??enja, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in se izra?a tudi v razli?nih oblikah vede?evanja, ?aranja (magije), vra?arstva in spiritizma (klicanja duhov);

· nebogovdanost, ki se izra?a v sku?anju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki one?a??a osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki ho?e kupovati ali prodajati duhovne stvarnosti;

· ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto opira na napa?no pojmovanje ?lovekove samostojnosti;

· agnosticizem, po katerem ni mogo?e ni? vedeti o Bogu in vsebuje brezbri?nost in prakti?ni ateizem.

V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno transcendentnega (vse presegajo?ega) Boga.

Druga zapoved: Ne skruni Bo?jega imena!

Sveto Bo?je ime spo?tujemo s klicanjem, blagoslavljanjem, hvaljenjem in poveli?evanjem. Treba se je torej izogibati zlorabe sklicevanja na Bo?je ime, da bi opravi?ili zlo?in, in vsakega neprimernega uporabljanja njegovega imena, kot so bogokletje, ki je samo po sebi velik greh; kletvice in nezvestobe obljubam, narejenim v Bo?jem imenu.

Sem spada tudi prepoved krive prisege, ki pomeni pod prisego napraviti obljubo, ki je nima? namena izpolniti, ali prelomiti obljubo, narejeno s prisego. Je te?ek greh proti Bogu, ki je vedno zvest svojim obljubam. Zanj je ?alitev, ker Boga samega kli?e? kot pri?o tvoji prisegi in ko krivo prisega? verjame?, da Bog ne pozna vse resnice ali da ljubi la?.

Tretja zapoved: Posve?uj Gospodov dan!

Na ta dan je Bog pri stvarjenju sveta po?ival, zato je namenjen po?itku (2 Mz 20). Prav tako pa se spominjamo osvoboditve Izraela iz egiptovske su?nosti in zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom (5 Mz 5).

Do Jezusa je za Gospodov dan veljala sobota, potem pa se je spremenilo na nedeljo, ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja. Kristjani posve?ujejo nedeljo in druge zapovedane praznike z udele?bo pri evharistiji. Vzdr?ijo se tudi tistih dejavnosti, ki ovirajo bogo?astje, Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z dru?inskimi potrebami ali slu?be velike dru?bene koristi.

?etrta zapoved: Spo?tuj o?eta in mater, da bo? dolgo ?ivel in ti bo dobro na zemlji!

?etrta zapoved zahteva, da izkazujemo ?ast in spo?tujemo svoje star?e in tiste, ki jim je Bog v na? blagor podelil oblast. Otroci dolgujejo star?em spo?tovanje (otro?ko vdanost), hvale?nost, u?ljivost in pokor??ino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega dru?inskega ?ivljenja. ?e bi se star?i zna?li v polo?aju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dol?ni moralno in gmotno pomagati.

Star?i pa so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere. Dol?nost imajo ljubiti in spo?tovati otroke kot osebe in kot Bo?je otroke. Kolikor je mogo?e, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno ?olo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in ?ivljenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v kr??anski veri z zgledom, molitvijo, dru?insko katehezo in udele?bo pri cerkvenem ?ivljenju.

Peta zapoved: Ne ubijaj!

?love?ko ?ivljenje je treba spo?tovati, ker je sveto. Od vsega za?etka vklju?uje stvariteljsko bo?je dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uni?iti nedol?nega ?love?kega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti.

Pri tem se izklju?uje zakonita obramba oseb in dru?be, ker gre v sili za odlo?itev braniti se in za vrednotenje pravice do ?ivljenja, tako svojega kakor drugih, in ne za odlo?itev ubijati. Zakonita obramba v sili je lahko resna dol?nost tistega, ki je odgovoren za ?ivljenje drugih. Seveda pa ne sme vklju?evati uporabe ve?je sile, kakor je potrebno.

Peta zapoved prepoveduje, kar hudo nasprotuje moralni postavi:

· neposreden in nameren uboj in sodelovanje pri njem;

· direkten splav, hoten kot cilj in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem, pri katoli?ani nakoplje kazen izob?enja iz Cerkve, ker je treba ?love?ko ?ivljenje spo?tovati in ??ititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti od trenutka spo?etja dalje;

·direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dol?nega dejanja napravi konec ?ivljenja prizadetih, bolnih ali umirajo?ih oseb;

· samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda ?alitev pravi?ne ljubezni Boga, samega sebe in bli?njega. Kar se ti?e odgovornosti, more biti pove?ana zaradi pohuj?anja, more pa biti tudi zmanj?ana zaradi posebno hudih psihi?nih motenj ali velikega strahu

?esta zapoved: Ne ne?istuj!

Bog je ustvaril ?loveka kot mo?a in ?eno z enakim osebnim dostojanstvom in vpisal vanj poklicanost k ljubezni in ob?estvu.Vsak ?lovek je poklican, da sprejme svojo spolno identiteto jo vklju?i v svoje ?ivljenje. Spolnost postane resni?no ?love?ka, kadar je izraz pristne ljubezni in medsebojne podaritve dveh oseb. ?istost je uspela integracija spolnosti v ?ivljenje posamezne osebe in ne pomeni nujno vzdr?nosti oz. zavra?anje spolnosti. Pomeni pa sposobnost obvladovanja samega sebe in odgovorno uporabo svobode.

Grehi, ki nasprotujejo ?istosti, so: pre?u?tvo, masturbacija (samozadovoljevanje), pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. ?e so zagre?eni nad mladoletnimi, so tak?na dejanja ?e huj?a, ker so napad na njihovo fizi?no in nravstveno integriteto (neokrnjenost).

Sedma zapoved: Ne kradi!

Sedma zapoved zagovarja univerzalno namembnost in razdelitev skupnih dobrin, zasebno lastnino ter spo?tovanje oseb, njihovih dobrin in neokrnjenosti stvarstva. Katoli?ka Cerkev vidi v tej zapovedi utemeljen svoj dru?beni nauk, ki obsega pravilno ravnanje v gospodarstvu in dru?benem ?ivljenju ter pravico in dol?nost ?love?kega dela, pravi?nost in solidarnost med narodi ter ljubezen do ubogih.

Sedma zapoved ukazuje spo?tovanje tuje dobrine s tem, da izvr?ujemo dela pravi?nosti in ljubezni, zmernosti in solidarnosti. Prav posebej ta zapoved zahteva spo?tovanje danih obljub in sklenjenih pogodb; popravo storjene krivice in vrnitev krivi?no prisvojenega; spo?tovanje neokrnjenosti stvarstva, tako da pametno in zmerno uporabljamo zaklade zemlje, rastline in ?ivali po vsem svetu, s posebno pozornostjo do vrst, ki jim grozi izumrtje.

Prepoveduje predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravi?eno lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izpla?evanjem nepravi?ne pla?e; s ?pekuliranjem glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobi?ek na ?kodo drugih; s ponarejanjem ?ekov in ra?unov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno povzro?anje ?kode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderu?tvo, korupcijo, zasebno zlorabo dru?benih dobrin, nala?? slabo izvr?ena dela kakor tudi razsipnost.

Osma zapoved: Ne pri?aj po krivem!

Vsak ?lovek je poklican k iskrenosti in resnicoljubnosti v ravnanju in govorjenju. Vsakdo ima dol?nost iskati resnico in se je oklepati ter vse svoje ?ivljenje uravnavati po zahtevah resnice. V Jezusu Kristusu se je v celoti razodela resnica Boga: on je Resnica. Kdor hodi za njim, ?ivi v Duhu resnice in se varuje dvoli?nosti, pretvarjanja in hinav??ine.

Osma zapoved prepoveduje:

· krivo pri?evanje, krivo prisego, la?, katere te?a se meri v skladu z resnico, ki jo la? popa?i, v skladu z okoli??inami in nameni tistega, ki jo zagre?i, v skladu s ?kodo, ki jo utrpijo ?rtve;

· predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje, ki zmanj?ajo ali ?kodujejo dobremu imenu in ?asti, do katere ima ?lovek pravico;

· laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti ?e so povod za te?ke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti

Deveta zapoved: Ne ?eli svojega bli?njega ?ene!

Deveta zapoved ukazuje, da premagujemo mesena po?elenja v mislih in ?eljah. Boj zoper meseno po?elenje gre prek o?i??evanja srca in kreposti zmernosti. Prepoveduje gojiti misli in ?elje glede dejanj, ki jih prepoveduje ?esta zapoved.

?istost zahteva srame?ljivost. Varuje ?lovekovo intimnost, izra?a tanko?utnost za ?istost ter vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti.

Deseta zapoved: Ne ?eli svojega bli?njega blaga!

Ta zapoved dopolnjuje prej?njo in zahteva notranji odnos spo?tovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevo??ljivost, ki je v tem, da je ?lovek ?alosten, ?e se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino.

Besedilo [ uredi | uredi kodo ]

Sveto pismo [ uredi | uredi kodo ]

Katehetski obrazec [ uredi | uredi kodo ]

1. Veruj v enega Boga!
2. Ne skruni bo?jega imena!
3. Posve?uj Gospodov dan!
4. Spo?tuj o?eta in mater, da bo? dolgo ?ivel in ti bo dobro na zemlji!
5. Ne ubijaj!
6. Ne ne?istuj!
7. Ne kradi!
8. Ne pri?aj po krivem!
9. Ne ?eli svojega bli?njega ?ene!
10. Ne ?eli svojega bli?njega blaga! ^[7]

Struktura [ uredi | uredi kodo ]

Sveti Avgu?tin je Deset zapovedi zaradi dejstva, da predstavljajo jedro judovskih zakonov oziroma njihov povzetek, primerjal z dvema najvi?jima zapovedima, ki ju je Jezus izpostavil izmed vseh kot tisti najpomembnej?i, ki zaobsegata vso Mojzesovo postavo in vse preroke ( Mr 12,28-34 ):

1. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse du?e, z vsem mi?ljenjem in z vso mo?jo ( 5 Mz 6,5 ).
2. Ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe ( 3 Mz 19,18 ).

Analogno z njima je raz?lenil, da prve tri zapovedi govorijo o ljubezni do Boga, ostalih sedem pa o ljubezni do bli?njega. Po tem redu, je menil, so bile zapovedi tudi razporejene in zapisane na dveh tablah. ^[8]

Zapovedi ?e po zunanjih zna?ilnostih predpostavljajo, da pripada prednostna ljubezen Bogu, saj so tiste, ki se nana?ajo nanj, navedene najprej in tudi obsegajo ve?ino, to je dve tretjini besedila.

Novozavezno vzporednico s sinajsko postavo predstavlja Jezusov Govor na gori , v katerem je Jezus pri?el postavo izpopolnit. Kakor se sinajska postava pri?enja z Desetimi zapovedmi, tako se ≫nova postava≪ iz govora za?enja z blagri, ki jih je devet in ki jih je mo? vzporediti z Desetimi zapovedmi, ob predpostavki, da zadnji blagor o sre?i spri?o trojnega gorja (zasramovanje, preganjanje in la?nivo govorjenje) predstavlja posledico kr?enja zadnjih dveh od desetih zapovedi, ki vsebujeta trojni ≫ne ?eli si≪ (?ene, hi?e ? ta predstavlja nepremi?nine, in ostalih stvari, ki predstavljajo premi?nine).

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Deset Bo?jih zapovedi .

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Deset Bo?jih zapovedi

• Skrinja zaveze
• Zlato pravilo
• O?e na?