Daulagiri ????????
Slika vrha
Najvi?ja to?ka
Nadm. vi?ina	8167 m  7. najvi?ji na svetu]]
Prominenca	3357 m [1]
Izolacija	318 km
Mati?ni vrh	K2 [2]
Koordinate	28°41′54″N, 83°29′15″E Koordinate : 28°41′54″N, 83°29′15″E
Geografija
Lega	Nepal
Gorovje	Daulagiri Himal
Pristopi
Prvi pristop	13. maj 1960 Kurt Diemberger, A. Schelbert, E. Forrer, Nawang Dorje, Nyima Dorje (prvi zimski vzpon 21. januar 1985 Jerzy Kukuczka in Andrzej Czok)
Najla?ji pristop	severovzhodni greben

Masiv Daulagiri v Nepalu se razteza 120 km od reke Kali Gandaki zahodno do reke Beri. Ta masiv je na severu in jugozahodu omejen s pritoki reke Beri, na jugovzhodu pa z Mjagdi Kola. Daulagiri I je sedma najvi?ja gora na svetu na 8167 metri nadmorske vi?ine in najvi?ja gora znotraj meja ene dr?ave (Nepal). Prvi? ga je osvojila 13. maja 1960 ?vicarsko-avstrijsko / nepalska odprava.

Gora se imenuje ???????? ( daul?gir? ) v nepal??ini. To prihaja iz sanskrta , kjer ??? ( davala ) pomeni 'ble??e?', 'bel', 'lep' ^[3] in ???? ( giri ) pomeni 'gora'. ^[4] Daulagiri I je tudi najvi?ja to?ka pore?ja reke Gandaki.

Anapurna I (8091m) je 34 km vzhodno od Dhaulagirija I. Reka Kali Gandaki te?e med obema v soteski Kali Gandaki, ki naj bi bila najgloblja na svetu. Mesto Pohara je ju?no od Anapurne, pomembno regionalno sredi??e in prehod za plezalce in pohodnike, kot tudi za obisk obeh obmo?ij in tudi turisti?ni cilj.

Geografija [ uredi | uredi kodo ]

?e pogledamo severno od indijskih ravnic, je ve?ina 8000-metrskih vrhov zasen?enih z bli?njimi gorami, v jasnem vremenu pa je Daulagiri I viden iz severnega Biharja in dale? ju?no od Gorakhpurja v Uttar Prade?u . Leta 1808 so triangulacijske meritve pokazale, da je to najvi?ja gora, ki je bila raziskana. ^[5] To je trajalo do leta 1838, ko je Kang?endzenga zavzela svoje mesto, sledil je Mount Everest leta 1858.

Nenaden dvig Daulagiri I z ni?jega terena je skoraj enak. 30 km jugovzhodno od reke Kali Gandaki se dviga 7000 m. Na ju?ni in zahodni strani se strmo dviguje nad 4000 m. Na ju?ni strani Gurja Himal v istem masivu je prav tako izrazito ogromen.

Zgodovina vzponov na Daulagiri I [ uredi | uredi kodo ]

Ve?ina vzponov je sledila severovzhodni grebenski poti prvega vzpona, vzponi pa so potekali iz ve?ine smeri. Od leta 2007 je bilo 358 uspe?nih vzponov in 58 smrtnih ?rtev, kar je vrhunec smrtnih ?rtev od 16,2 % ^[6] . Med letoma 1950 in 2006 je umrlo 2,88% od 2016 ?lanov odprav in osebja nad baznim taborom na Daulagiriju. Na vseh 8000 metrskih vrhovih v Nepalu je bila stopnja umrljivosti 1,63 %, od 0,65 % na ?o Oju do 4,04 % na Anapurni I in 3,05% na Manasluju .

?asovnica [ uredi | uredi kodo ]

• 1950 - Daulagiri I je prva raziskala francoska odprava, ki jo je vodil Maurice Herzog. Niso videli uresni?ljive poti in prestopili na Anapurno, kjer so opravili prvi vzpon na vrh 8000 m. ^[7]
• 1953?1958 - Pet odprav je poskusilo severno steno ali smer Pear Buttress .
• 1959 - Avstrijska odprava, ki jo je vodil Fritz Moravec, naredi prvi poskus na severovzhodnem grebenu.
• 1960 - ?vicarsko-avstrijska odprava, ki jo je vodil Max Eiselin, uspe?no dose?ejo vrh Kurt Diemberger, Peter Diener, Ernst Forrer, Albin Schelbert, Nyima Dorje Sherpa, Nawang Dorje Sherpa. Prvi himalajski vzpon, ki ga podpira letalo z nepremi?nimi krili , ki se je zru?ilo v Hidden Valley severno od gore med vzletom s?asoma in bilo zapu??eno. ^[8]
• 1969 - ameri?ka ekipa pod vodstvom Boyda Everetta poskusi jugovzhodni greben; sedem ?lanov ekipe, vklju?no z Everettom, je umrlo v sne?nem plazu.

1970 - drugi vzpon, po severovzhodnem grebenu, japonska odprava, ki sta jo vodila Tokufu Ohta in Shoji Imanari. Tetsuji Kawada in Lhakpa Tenzing Sherpa dose?eta vrh.

• 1973 - Ameri?ka ekipa pod vodstvom Jamesa Morrisseyja je izvedla tretji vzpon po severovzhodnem grebenu. Skupina na vrhu: John Roskelley, Louis Reichardt in Nawang Samden Sherpa.
• 1975 - Japonska ekipa pod vodstvom Takashija Amemije poskusi jugozahodni greben (znan tudi kot ju?ni steber). ?est jih je umrlo v sne?nem plazu.
• 1976 - Italijanska odprava je ?etrti vzpon.
• 1977 - Mednarodna ekipa pod vodstvom Reinholda Messnerja poskusi ju?ni steno.
• 1978, pomlad: Amemiya se vrne z odpravo, ki postavi pet ?lanov na vrh po jugozahodnem grebenu - prvi vzpon brez severovzhodnega grebena. En ?lan ekipe umre med vzponom.
• 1978, jesen - Seiko Tanaka iz Japonske uspe?no vodi vzpon po zelo te?kem jugovzhodnem grebenu. ?tirje so umrli med vzponom. Francoska ekipa posku?a jugozahodni opornik (imenovano tudi 'ju?ni opornik') dosegli so le 7200 m.
• 1980 - ?tiri?lanska ekipa, ki so jo sestavljali poljski plezalci Voytek Kurtyka, Ludwik Wiczyczynski, Francoz Rene Ghilini in ?kot Alex MacIntyre, se povzpnejo na vzhodno stran, ki se razteza na 7500 m na severovzhodnem grebenu. Po bivaku se v nevihti spustijo nazaj v bazni tabor. Teden dni kasneje se povzpnejo na goro preko severovzhodnega grebena, in 18. maja dose?ejo vrh.
• 1981 - jugoslovanska reprezentanca dose?e 7950 m po postavitvi prve poti na pravo ju?no steno gore, na desni strani, ki se povezuje z jugovzhodnim grebenom. Vzpenjajo se v alpskem slogu, vendar imajo ?tiri dni bivakov na prostem in ?est dni brez hrane pred vrnitvijo. Japonec Hironobu Kamuro dose?e vrh sam, po obi?ajni poti.
• 1982, 5. maj - Trije ?lani - Philip Cornelissen, Rudi Van Snick in Ang Rita Sherpa - iz belgijsko-nepalskega tima dose?ejo vrh po severovzhodnem grebenu. Dan kasneje so se ?e vrnili ?e ?tirje plezalci - Ang Jangbu Sherpa, Marnix Lefever, Lut Vivijs in Jan Vanhees.Vivijs postane prva ?enska, ki je dosegla vrh. ^[9]
• 1982, 13. december - Dva ?lana (Akio Koizumi in Wangchu Shelpa) japonske ekipe pod vodstvom Jun Arima iz Akademskega alpskega kluba univerze Hokkaido so pri?li na vrh. Po svetovnem koledarju se zima za?ne 21. decembra, zato to ni bila zima, ampak zelo pozno jesenski vzpon. Vendar pa je bil vzpon opravljen z dovoljenjem za zimsko plezanje, ki ga nepalska vlada izdaja za vzpone, ki se za?nejo 1. decembra ali pozneje. ^[10]
• 1984 - Trije ?lani ?e?koslova?ke odprave (Jan Simon, Karel Jakes, Jaromir Stejskal) se povzpnejo na zahodno stran. Simon je umrl med spustom.
• 1985 - poljska odprava, ki jo je vodil Adam Bilczewski, je prvi? pozimi osvojila Daulagiri. Po sedmih tednih dramati?nega boja z orkanskim vetrom in temperaturami pod -40 ° C sta Andrzej Czok in Jerzy Kukuczka 21. januarja uspe?no opravila prvi zimski vzpon. ^{[11] [12]}
• 1986 - Ve?inoma poljska odprava postavi drugo ju?no smer, na levi strani stene, ki se povezuje z jugozahodnim grebenom. Nadaljujejo nad 7500 m, vendar ne dose?ejo vrha.
• 1988 - Sovjetska planinca Jurij Moisejev in Kazbek Valiev v sodelovanju s ?e?koslova?kom Zoltanom Demjanom uspejo vzpon na jugozahodni opornik. Ta 3000-metrski vzpon s te?kim tehni?nim vzponom pri 6800?7300 m je bil priznan kot najbolj?i dose?ek leta na konferenci komisije UIAA Expedition.
• 1993 - Rusko-britanska ekipa postavi direktno smer po severni steni.
• 1995 - Anatoli Boukreev, hitrostni vzpon, rekordni ?as 17 ur 15 min, bazni tabor na vrh. ^[13]
• 1998 - francoski plezalec Chantal Mauduit in Sherpa Ang Tshering umreta, ko plaz zadane njun ?otor na severovzhodnem grebenu. [23] Gr?ki plezalec Nikolaos Papandreou je 1. maja umrl v soteski. 2. oktobra Grk Babis Tsoupras dose?e vrh, vendar se ne vrne. Teles gr?kih plezalcev niso odkrili. ^[14]
• 1999 - 24. oktobra britanski plezalec Ginette Harrison umre v plazu na Daulagiriju. Nekaj dni kasneje se slovenski Toma? Humar povzpne na ju?no steno solo, vendar ne dose?e vrha. Njegov vzpon se je kon?al na 7300 m zaradi 300 m pasu gnilih kamnin. Humar preide do nevarnega jugovzhodnega grebena, na kratko vstopi v steno in izstopi na 8000 m za spust po severovzhodnem grebenu. Ju?na stena Daulagirija je ?e vedno nepreplezana, zaradi ?esar je eden od najve?jih preostalih izzivov alpinizma.

Drugi vrhovi v pogorju Daulagiri [ uredi | uredi kodo ]

Opomba:

• Uvr??eni so samo vrhovi nad 7200 m z ve? kot 500 m relativne vi?ine.
• Status treh vrhov ?uren Himal je nejasen, viri pa se razlikujejo po vi?ini. ^[15] Zgornje vrednosti koordinat, vi?in in pristopov izhajajo iz Finnmap-a. Prvi podatki o vzponu so iz Neateja, vendar ni jasno, ali je bil prvi vzpon na ?uren Himal East pravzaprav vzpon na najvi?ji od treh vrhov, kot je Neate na?tel ?uren Himal Central kot 7320 m podvrh ?uren Himal East.

Ve?ina imenovanih 7000-metrskih vrhov je na grebenu, ki se razteza ?ez WNW, lo?eno od Daulagirija I s 5355 m visokim Francoskim prelazom na 28 ° 46'55 "N, 83 ° 31'54" E. Da bi bili Daulagiri II, III, V, IV, Junction Peak, Churens vzhod, srednji in zahod, Putha Hiun?uli in Hiun?uli Patan. False Junction Peak, Daulagiri VI in Gurd?a so na grebenu, ki se razteza proti jugu od Junction Peak. ^[16] . Himalajski indeks britanskega alpskega kluba navaja ?e 37 vrhov nad 6000 m. ^[17]

6182 m Pota Himal (FinnMap list 2883-01 "Chhedhul Gumba") stoji severno od glavnega grebena med ?urenom in Puto Hiun?ulijem. Pota je bil neuradno preimenovana v Peak Hawley po Elizabeth Hawley, opazni kronistki odprave in novinarju iz Katmanduja.

SKlici [ uredi | uredi kodo ]

Reference [ uredi | uredi kodo ]

• Colebrooke, H.T. (January 1818), Thomson, Thomas (ed.), "On the height of the Himalaya mountains", Annals of Philosophy, volume XI (number LXI), pp. 47?52, retrieved 21 April 2015
• Diemberger, Kurt (1999). The Kurt Diemberger Omnibus (Summits and Secrets). Seattle, WA, USA: The Mountaineers. ISBN 0-89886-606-5 .
• Monier-Williams, Monier (1964) [1899]. A Sanskrit-English Dictionary. Oxford University Press. Retrieved 20 April 2011.
• Neate, Jill (990). High Asia: An Illustrated History of the 7,000 Metre Peaks. Mountaineers Books. ISBN 0-89886-238-8 .
• Waller, Derek John (2004). The Pundits: British Exploration of Tibet & Central Asia. Lexington, KY, USA: University Press of Kentucky. ISBN 0-8131-9100-9 . Retrieved 4 January 2014.
• Isserman, Maurice; Weaver, Stewart (2010). Fallen Giants: A History of Himalayan Mountaineering from the Age of Empire to the Age of Extremes. Yale University Press. ISBN 978-0300164206 . Retrieved 19 October 2014.

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• American Alpine Journal, 1974, 1976, 1977, 1979, 1986, 1987, 1994, 1999, 2000.
• Eiselin, Max, The Ascent of Dhaulagiri, OUP, 1961
• Ohmori, Koichiro (1994). Over the Himalaya. Cloudcap/The Mountaineers.
• Himalayan Index

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Daulagiri .

• Dhaulagiri on Himalaya-Info.org (German)
• Dhaulagiri on Peakware
• Dhaulagiri on summitpost.org (Detailed description of trekking and of first ascent)
• Himalayan Index