Cornelius Castoriadis
,
francosko
-
gr?ki
filozof
,
ekonomist
,
psiholog
in socialni
kritik
*
11. marec
1922
†
26. december
1997
Cornelius se je rodil 11. marca 1922 v
Konstantinoplu
Sophi in Kaisarju Castoriadis. Ime je dobil po rimskem svetniku
Corneliusu
. Je avtor
Nami?ljena institucija dru?be
, ki je ena izmed najbolj pomembnih del o sodobni evropski miselnosti. Njegova dela so vplivala tako na akademska, kakor tudi na aktivisti?na podro?ja. Umrl je v
Parizu
leta 1997 med sr?no operacijo.
Rodil se je v
Konstantinoplu
, ampak je mladostni?ka leta pre?ivljal v
Gr?iji
. Zaradi izmenjave gr?kega in tur?kega ljudstva, se je Cornelius pri ?tirih mesecih preselil v Atene, saj je bila njegova mama po rodu iz Gr?ije. Pri 10 letih se je prvi? sre?al s politiko.
[
navedi vir
]
Pri 13 letih ga je za?ela zanimati tudi ekonomija. Takrat se je za?el zanimati za politiko. Za?el se je ukvarjati s filozofijo, ki jo je spoznal skozi knjigo, ki opisujejo politi?no zgodovino. V ?asu srednje ?ole se je priklju?il
atenski komunisti?ni mladini
. Leta 1941 se je priklju?il komunisti?ni partiji Gr?ije, ki pa jo je po enem letu zapustil in se pridru?il stranki
Trotskyist
. Med osvobajanjem Gr?ije v 2. svetovni vojni je ?tudiral
ekonomijo
,
politi?no znanost
in
pravo
. Takrat je tudi Castoriadis objavil prva akademska dela na teme teorije Maxa Webra in vodil seminarje na temo filozofov
Kanta
in Hegla. Te eseje je kasneje izdal magazin Arhivi Sociologije in Etike. Leta 1945, po treh letih ?tudija, je dobil ?olnino za pisanje diplomske naloge v Parizu na Francoskem in?titutu Aten.
V Parizu se je za?el kriti?no politi?no udejstvovati z namenom, da bi napisal diplomsko nalogo o nezmo?nosti zaprtega in racionalisti?nega filozofskega sistema. Postal je aktiven v francoski veji Trotskyistine stranke kljub temu, da je kritiziral njihov neuspeh zoperstavljanja Stalinu. Do leta 1947 je Castoriadis ustvaril svojo kritiko
Sovjetov
, kateri naj bi po njegovem mnenju razvili novo vejo birokratskega izkori??anja v
ZSSR
. Po odkritju, da si s
Claude Lefort
delita podoben pogled na stvari, sta se za?ela skupaj oddaljevati od glavnega vodila Trotskyistine stranke.
[
navedi vir
]
V slede?ih letih, vse do 1950, se je udele?eval sociolo?kih in filozofskih predavanj na univerzi v Parizu, kjer so predavali ugledni predavatelji. Prijavil se je na diplomo iz matemati?ne logike. Naslov diplomske naloge je bil
Predstavitev v svet Aksiomati?ne logike
, vendar jo je iz neznanih razlogov opustil.
V letu 1948 za?ne z dvema dejavnostnima: 1) Z Lefortom je ustanovil ?asopis in politi?no skupino oz. gibanje z naslovom Socializem ali barbarizem (Socialisme ou Barbarie/Socialism or Barbarism). Osredoto?ila sta se na kritiziranje prav tako sovjetske birokracije, kot tudi kapitalizma. Poudarjala sta razvijanje novih idej za druga?ne mo?nosti organiziranosti dru?be. Ustanoviteljski temelji gibanja so bili vezani na marxisti?no kritiko dru?be. Skupina je imela sicer nekaj nesoglasij, vendar je obstajala 16 let, in sicer od 1948 do 1966. Gibanje je imelo nekaj deset ?lanov, ?asopis pa je ?tel skupaj nekaj ve? kot 1000 izvodov na izid. Sposobnost vodenja in pisanja sta razloga, da je Cornelius postal ena izmed bolj pomembnih oseb na politi?o-intelektualni sceni v Parizu. 2) Za?el je delati kot ekonomist za Organizacijo za evropsko ekonomsko korporacijo (angl. Organization for European Economic Cooperation (OEEC)). Tam je delal 22 let, do leta 1970. Istega leta je tudi dobil francosko dr?avljanstvo. Njegovo delo je obsegalo analiziranje kratkega in srednjero?nega ekonomskega statusa razvitih dr?av. Ne le, da mu je delo pri organizaciji slu?ilo kot vir prihodka in mo?nost zadr?evanja v Franciji, ampak je med delom pri mednarodni organizaciji za evropsko ekonomsko korporacijo dobil odli?en vpogled v veliko birokratskih dru?b in ekonomijo raznih kapitalisti?nih dr?av. Poleg sodelovanja z OEEC je Castoriadis deloval v 70-ih letih tudi kot psihoanalitik. Leta 1979 je kon?no prejel akademsko pozicijo v Parizu na Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociale (EHESS) (School of Advanced Studies in the Social Sciences).
Za?etki koncepta samoupravljanja
[
uredi
|
uredi kodo
]
Castoriadis je ozna?il koncept samoupravljanja delavcev, kot enega izmed njegovih najpomembnej?ih prispevkov. Njegovo mnenje je bilo odra?anje njegove predhodne politi?ne skupine Socialisme ou Barbarie. V kasnej?ih zapisih Castoriadisa se je ta koncept razvil v teorijo avtonomije, neodvisno od Marxove in je slu?il kot alternativa Marxovi teoriji o te?avnostih dru?benega razreda.
V drugi polovici 20. stoletja je pisal pod psevdonimom, da bi se za??itil pred izgonom, ker je leta 1955 je opredelil glavni oz. osrednji konflikt dru?be na relaciji med direktorji in izvr?evalci. Razlikovanje se navezuje na Aristotlove definicije in ekonomsko analizo Simona Weila, ki jo je napisal leta 1933. To so bile Aristotlove definicije mojstra in su?nja v politiki. Po njegovi trditvi naj bi bila dru?ba razdeljena na vodje, ki ukazujejo delavcem, ter na delavce, ki poslu?ajo vodje. Za komunisti?ne dr?ave je trdil, da so vodje pogosto neobve??eni o nalogah podrejenih, vedo zelo malo o skupinskem delu, a kljub temu diktirajo produkcijski proces. Zato je Cornelius trdil za komunisti?ne dr?ave, da je njegov gospodarski aparat nesmiseln in vodi v pogubo, saj so delavcem podrejene naloge velikokrat nejasne in tudi neopredeljene ali celo preobse?ne. Castoriadis je trdil, da ko delavci prevzamejo odgovornost, prevlada dru?ba z upravljalnim aparatom. Delavci morajo obvladovati svoje ve??ine in poudarek na znanju pomeni to, da se morajo posamezniki zdru?iti in sodelovati. Delavski sveti morajo biti sestavljeni iz izvoljenih ?lanov. Ti ?lani morajo izra?ati odlo?itev delavcev in ne zastopati mnenja birokracije ? mened?erjev. Zato morajo delavci vsa svoja mnenja prenesti in tako se doka?e, da delavski svet ni mened?erski sloj. In s tem ta svet pomaga pri prenosu informacij, ki so pomembne za njihove interese. Castoriadis je podpiral zasnovo svetov oz. odborov, sposobnih sprejemanja hitrih odlo?itev, ki bi koristile bolj delavcem, kot pa mened?erjem. Ideali kapitalisti?nih dr?av so negativno liberalisti?ni in individualisti?ni ali anarhi?ni ideali, ter zavra?ajo kakr?nokoli vlogo delavcev v svetih oz. odborih in so zaradi tega mo?no birokratizirani. Prav tako je nasprotoval birokracijam komunisti?nih dr?av. Birokracije v teh dr?avah so strnjene v obliki samouprave, ki so zelo centralizirane. V obeh primerih zatira samoupravljanje lo?itev na direktorje oz. mened?erje in delavce. Kljub temu, da bo zmeraj potrebna nekak?na specializacija dela, je dandanes uni?ujo?a specifi?na dominacija razreda, ki je vdana le upravljanju dela drugih ljudi.
Castoriadis je eden izmed levi?arjev, ki so za?eli lo?evati slabe zna?ilnosti komunisti?nih dr?av od marksizma. V letih okoli 1950 je zagovarjal, da mo?na kritika obstoje?ih komunisti?nih dr?av zahteva tudi kritiko Marxove filozofije. Ta je bila zasnovana na skupnih temeljih kapitalizma in sovjetskih eksperimentov. Pozneje je preu?eval strukturo Sovjetske zveze in jo je tudi objavil oz. zbral v delu La Societe Bureaucratique (Birokratska dru?ba). Njegova analiza je pokazala, da v Sovjetski zvezi prevladuje voja?ka, birokratska institucija, ki jo je poimenoval tudi totalni birokratski kapitalizem. To pomeni, da je ta dru?ben red analogen. Zahodni kapitalisti?ni red pa je poimenoval delni birokratski kapitalizem. Oba sistema sta zakoreninjena v dru?beni nami?ljenosti. Ta nami?ljena sistema sta izra?ena kot ?elja po razumski nadvladi nad sabo in naravo. Misli kapitalizma in Marxa sta skupni v tem, da naj bi imel kapital ogromno mo?, popolno oblast nad ?love?tvom. To je povzro?ilo ?eljo nad nadzorom te sile oz. oblasti na obeh straneh. Marxovi privr?enci so bili naklonjeni ideji, da se bi ustvaril sistem, ki bi obvladoval svojega gospodarja oz. kapitalista. Analiza, ki jo je naredil Cornelius, je pokazala, da s to izrabo v dru?bi zahodnih dr?av niso re?ili sistema oblasti, ampak je zaradi tega postal ?e mo?nej?i. Mened?erski, birokratski razred je postal enotna, zatirajo?a sila. Ta sila je sledila svojim interesom proti ljudstvu. Analiza oz. mnenje Castoriadisa je bilo, da so strukture komunisti?nih sistemov zelo naklonjene Marxovi filozofiji in se ne razlikujejo veliko od le-te. Torej je filozofija izhajala iz ?elje po popolnem nadzoru s pomo?jo kapitalizma (totalni birokratski kapitalizem in delni birokratski kapitalizem). Cornelius je napisal tudi bolj specifi?ne kritike na Marxove gospodarske predpostavke. Leta 1959 je kritiziral Marxovo obravnavanje delavcev, saj je bil mnenja, da so delavci zobniki v stroju kapitalizma. Marxova analiza se je izkazala za preozko usmerjeno, saj ni v celoti preu?il nekaterih dejanj, ki bi re?ila podjetje pred katastrofo, zaradi napa?nega upravljanja, ali pa bi ga vodila v pogubo. Za ustvarjalnimi odlo?itvami ne stojijo kapitalski zakoni, namesto tega raje delavci vzdr?ujejo in ru?ijo kapitalizem s svojimi dejanji. To lahko privede do sprememb v zakonih sistema, vendar le, ?e se delavci zdru?ijo v eno. Castoriadisova ugotovitev se je glasila, da je Marxov pogled na zgodovino preve? osnoven in temelji na pomanjkljivih predpostavkah. Dejanja delavcev ne morejo biti v celoti razlo?ena z zakoni. Delavci bi lahko sami dolo?ali zakone zgodovine in ne da zgodovina zakonov determinira njih. Ta dva stavka se nana?ata na klasi?no teorijo kapitalizma, na podlagi katerega ne more komunizem obstajati. Castoriadis se je po eni strani strinjal z Marxom, glede zgodovine kriz kapitalizma, ampak po drugi strani pa se ni strinjal glede padca prihodnjih zgodovinskih razpletov. Izid kapitalisti?ne krize je v resnici dolo?en s tem, kako posamezniki in dru?ba sprejmejo krizo. Sodelovanje z Marxom je Castoriadisu dalo nov pogled na avtonomijo dru?be. Trdil je, da je avtonomija dru?be ustvarjanje posameznikove individualnosti in kolektivnosti. Marx pa je boj delavcev za avtonomijo razlagal kot del rasti samega racionalnega kapitalizma, Castoriadis pa je poudaril resni?no neupo?tevanje zgodovinskih uspehov demokrati?no-emancipatornih bojev, kar je nasprotno od Marxa. Ti spopadi so bili pred kapitalizmom, bili so podrejeni kapitalizmu in sodobni dobi razumske oblasti in so ?e vedno prisotni, a tudi v veliki meri podrejeni isto?asni dobi totalnega birokratskega kapitalizma in delnega birokratskega kapitalizma. Castoriadisov odmik od Marxa je torej odmik od ?elje po pridobitvi oblasti nad domnevnimi vsemogo?nimi silami, ki naj bi nadzirale ?love?tvo in zgodovino.
Teorija kreativne domi?ljije
[
uredi
|
uredi kodo
]
Prva razli?ica L’institution imaginaire de la societe je ponudila spremenjeno razli?ico Castoriadisove kritike na Marxa, medtem ko je druga razli?ica njegova celotna teorija kreativne domi?ljije. V tej razli?ici je trdil, da domi?ljija ni primarno sposobnost ustvarjanja vizualnih slik. Namesto tega je to individualna ali kolektivna sposobnost ustvarjanja obrazcev, to je zmo?nost ustvarjanja predstave ali predstave samega sebe. Teorija ustvarjalne domi?ljije se je skozi ve? let razvijala skozi eseje seznanjene z zahodno intelektualno tradicijo. Njegova stali??a so predstavljena kot dialog z osebnostmi. I. Filozofsko ozadje Aristotla II. Filozofsko ozadje Kanta III. Filozofsko ozadje: Obdobje po Kantu
Pojem avtonomije je bil osrednji v njegovih zgodnjih spisih in je ?e naprej do svoje smrti razlagal njen pomen, vloge in omejitve, s tem pa si je pridobil naziv ≫Filozof avtonomije≪. Beseda je gr?kega izvora, kjer avto pomeni "za/po sebi" in nomos pomeni "pravo". Nana?a se na stanje ≫samo institucionalnega≪, s katerim se ustvarjajo lastni zakoni, bodisi kot posameznik bodisi kot celotna dru?ba. In medtem ko vsaka dru?ba ustvarja svoje institucije, se le ?lani avtonomnih organizacij popolnoma zavedajo dejstva in se smatrajo za kon?ni vir pravi?nosti. Nasprotno pa ?lani heteronomnih organizacij, ta proces prenesejo na avtoriteto zunaj dru?be, pogosto pa vir svojih tradicij pripisujejo bo?anskemu izvoru ali v sodobnem ?asu ≫zgodovinski nujnosti≪. Castoriadis je ugotovil, da morajo dru?be ne le ustvariti, ampak tudi legitimirati svoje zakone, z drugimi besedami pojasniti, zakaj so njihovi zakoni pravi?ni. Ve?ina tradicionalnih dru?b je to storila z vero. Trdijo, da je njihove zakone dal Bog ali mitski prednik in zato morajo biti resni?ni. Gr?ija je bila za Castoriadisa tema, ki je vse bolj pritegnila njegovo pozornost, ne kot na?rt kopiranja, ampak poskus, ki bi lahko navdihnil resni?no avtonomno skupnost in ta bi lahko legitimirala svoje zakone, ne da bi svoj vir dodelila vi?ji oblasti. Grki se razlikujejo od drugih dru?b, ker niso za?eli kot avtonomni, ampak so ohranili ta ideal tako, da so nenehno kr?ili svoje zakone, hkrati pa jih upo?tevali v enaki meri (tudi v obsegu izvr?itve smrtne kazni), kar dokazuje, da avtonomne dru?be res lahko obstajajo. Glede sodobnih skupnosti Castoriadis ugotavlja, da so religije izgubile del svoje normativne funkcije, ampak je njihova narava ?e vedno heteronomna, le da imajo tokrat razumne pretveze. Kapitalizem se legitimira z "razlogom", ki trdi, da ima "razumni smisel", vendar je Castoriadis opazil, da so vsa taka prizadevanja na koncu tavtolo?ka, saj lahko le legitimirajo sistem prek pravil, ki jih dolo?a sam sistem. Tako kot je stara zaveza trdila, da "Obstaja samo en Bog," kapitalizem definira logiko kot maksimiranje uporabnosti in minimiranje stro?kov, nato pa se legitimira na podlagi njene u?inkovitosti za izpolnitev teh meril. Ta definicija logike je skupna tudi komunizmu, ki je kljub dejstvu, da stoji v navideznem nasprotju, produkt iste nami?ljenosti in uporablja iste pojme in kategorije za opisovanje sveta, predvsem v materialnem smislu in skozi proces ?love?kega dela.
Demokracija v anti?ni Gr?iji
[
uredi
|
uredi kodo
]
Leta 1983 je Castoriadis trdil, da so se institucije avtonomije pojavile dvakrat v zgodovini. To je objavil tudi v svoji knjigi "Gr?ka Polis in ustvarjanje demokracije" (Filozofija, politika, avtonomija 81-123). Te institucije so se pojavile v Atenah (v 5. stoletju pred na?im ?tetjem), in v zahodni Evropi med razsvetljenjem. Noben od teh primerov ne slu?i kot zgled za posnemanje v dana?njih institucijah. ?e se spomnimo, da obstoj avtonomnih institucij nikoli ni zadosten pogoj za avtonomijo, se zavedamo, da ne more biti dvoma, da bi zgodovinske primere obravnavali kot modele, ki bi jih posnemali. Bolj pomembno je, da so ti primeri pomembni za Corneliusa, ki ponazarja primere znotraj dru?b, ki so uvedle strogo zaprtje, se zaprtje kljub temu podre in ljudje odsevno in premi?ljeno sami sebi ustanovijo radikalno pravo.
Za dru?be je trdil, da obi?ajno spro?ijo strogo zaprtje: ≫V skoraj vseh kulturah, za katere vemo, ni le to, da so za vsakogar njihove institucije vrednotene, ampak tudi to, da druge institucije niso vrednotene.≪ Grki so prekinili z lastnim uveljavljenim dru?benim zaprtjem in uvedli svojo avtonomijo. Gr?ko odkritje dru?bene institucionalne mo?i je pripeljalo do delne avtonomije prav zato, ker so si u?inkovito predstavljali svojo potencialno univerzalnost z drugimi kot zaklju?ek (formalna avtonomija) in vendar ustanovili tudi nekatere posebne institucije kot podporo u?inkovitemu izvajanju avtonomije. Kljub temu je gr?ka kreacija ostala delna in njene institucije so bile omejene in ozke (na primer izklju?evale so ?enske). Cornelius Castoriadis je poudaril, da je potencialna univerzalnost njihovega ustvarjanja radikalna kritika in samokritika, ki so jo razumeli kot lastno ustvarjanje, sovpadla z demokrati?nimi institucijami, ustanovljenimi kot podpora za u?inkovitost avtonomije. Na koncu so Grki vpeljali tradicijo radikalne kritike, ki pri Castoriadisu velja za na?elo avtonomije in filozofije.
Agora in javno, zasebno
[
uredi
|
uredi kodo
]
Castoriadis ni predlagal nekaterih posebnih institucionalnih lastnosti, ki so jih avtonomne skupnosti sprejemale. Medtem ko je bolj previdno govoril o tem, da ne more biti dokon?ne odlo?itve o tem, kak?na bi morala biti avtonomna dru?ba, je v svojem delu v "Done and To Be Done" (Castoriadis Reader 361-417) predlagal klasi?no tri-vejno ureditev: - javno/javno (ekklesia) - zasebno/zasebno (oikos) - javno/zasebno (agora) Pri opredelitvi teh izrazov je poudarjeno, da je prvi potreben pogoj avtonomne dru?be odpiranje javne sfere (ekklesia). Naloga je, da posamezniki in dru?ba z javnim upo?tevanjem del in projektov, narejenih s strani kolektivnosti in posameznikov, naredijo samo institucijo razlo?no. Javna sfera (ekklesia) ni veja birokratskega upravljanja posameznikov s strani dru?benih arhitektov. Je ?isto nasprotje, saj vklju?uje ustanovitev institucij za javno proizvodnjo znanja in oblikovanje zakonodaje, s ?imer se posameznikom omogo?a intelektualni prostor, da na obve??en na?in spoznajo in kriti?no presojajo zakone. Tak?nih premislekov, ki zadevajo posameznike, pa ni mogo?e prepustiti zasebnim/zasebnim ali javnim/zasebnim sferam, saj jih mora kolektivnost izvajati skupaj v javnosti. Pomembno je, da ekklesia, torej javnost, vklju?uje kolektivnost v javnem posvetovanju o ciljih in pomenih dru?be in posameznikov. Za zasebno stran je zapisano, da bi jo morala avtonomna dru?ba izvajati neodvisno oziroma nedotakljivo od ostalih vej. Za posameznike, dru?ine in domove velja, da se ustvarjajo z institucijami. To pomeni, da se zasebno ?ivljenje, ko se ustvarja, naslanja na uvedeno dru?bo, katere nadaljevanje mora biti predmet posvetovanja v javnosti (ekklesia). To vklju?uje tudi institucije za izobra?evanje, osnovno kazensko pravo in druge pogoje na ravni dru?be. Birokratski komunizem ali socializem, ki uni?ujejo individualno osebnost in zasebno ?ivljenje, je treba ukiniti s prizadevanji javnosti za podporo neodvisnosti in lo?enosti od zasebnega dela. Cornelius je zagovarjal neodvisnost javnega/zasebnega (agora). Njegova uporaba izraza, ki so ga Grki uporabljali za trg v mestih, nima nobene zveze z obrambo tako imenovanega svobodnega podjetja (torej zgolj negativne svobode izkori??anja delavcev). Agora je ozna?ba za to, kjer se posamezniki (in ne poseben sklop posameznikov, kot je bil primer v Atenah, kjer so sodelovali samo dr?avljani mo?kega spola), lahko zdru?ijo v zvezi z drugimi za namene, ki niso izrecno vpra?anja javne/javne sfere. Neodvisnost agore kot me?ane sfere (javno in zasebno) bi odpravila mo?nost prisilne kolektivizacije dobrin ali pa potrebo po odpravi denarnih oblik, ki so v sferi agore ?e uporabne. Agori?na sfera je lo?itveno obmo?je med tiranijami javnih interesov, ter zasebnih interesov, s ?imer se podpira sedanjo institucijo avtonomije kot celote. Za Corneliusa je bilo glavno, da se mora vsaka sfera obravnavati kot svoja, torej individualno, ter ne kot celota. V delu "Avtonomna dru?ba," je zapisal, "lahko je sestavljena samo iz avtonomnih posameznikov". Ohranjanje vsakega sloja je klju?nega pomena. Vendar pa so komunisti?ne in birokratske dru?be dvajsetega stoletja kljub namenu vzpostavitve pristne javne sfere nenehno sesedale potencialno univerzalnost javne sfere v masiven, vklju?ujo? zasebni sloj, torej v manipulativno, birokratsko dru?bo. Po drugi strani pa so bile zahodne liberalne demokracije bolj totalitarno-kapitalisti?ne dru?be, ki so v nekoliko bolj razdrobljeni in manj skupni obliki kot njihovi komunisti?ni kolegi, ki me?ajo javnost v zasebne, birokratske, kapitalisti?ne korporacije. S tem ustvarjajo ljudi, ki ne poznajo zakonov in zato ne morejo vanje dvomiti, ter nato u?inkovito uvajati novih zakonov. Tako je avtonomija ?e danes neznana ve?ini sveta.
- Mai 68 : la breche, Fayard, 1968
- La Societe bureaucratique: Les Rapports de production en Russie and La Revolution contre la bureaucratie, 1973
- L'Experience du mouvement ouvrier: Comment lutter and Proletariat et organisation, 1974
- L'Institution imaginaire de la societe, Seuil, 1975
- Les Carrefours du labyrinthe, 1978
- Le Contenu du socialisme, 1979
- Capitalisme moderne et revolution, 1979
- De l'ecologie a l'autonomie (avec Daniel Cohn-Bendit et le Public de Louvain-la-Neuve), 1981
- Devant la guerre, 1981
- Domaines de l'homme (Les carrefours du labyrinthe II), 1986
- La Breche: vingt ans apres (reedition du livre de 1968 complete par de nouveaux textes), 1988
- Le Monde morcele (Les carrefours du labyrinthe III), 1990
- La Montee de l'insignifiance (Les carrefours du labyrinthe IV), 1996
- Fait et a faire (Les carrefours du labyrinthe V), 1997
- Po smrti objavljena literatura:
- Η Αρχα?α Ελληνικ? Δημοκρατ?α και η Σημασ?α τη? για μα? Σ?μερα, Athene: Ypsilon, 1999
- Figures du pensable (Les carrefours du labyrinthe VI), 1999
- Sur Le Politique de Platon, 1999
- Sujet et verite dans le monde social-historique. La creation humaine 1, 2002
- Ce qui fait la Grece, 1, 2004.
- D'Homere a Heraclite, 2004
- La creation humaine 2, 2004
- Φιλοσοφ?α και επιστ?μη. ?να? δι?λογο? με τον Γε?ργιο Λ. Ευαγγελ?πουλο, Atene, 2004,
- Une Societe a la derive, entretiens et debats 1974?1997, 2005
- Post-scriptum sur l'insignifiance : entretiens avec Daniel Mermet ; suivi de dialogue, 2007
- Fenetre sur le chaos, Seuil, 2007
- Ce qui fait la Grece, 2, 2008
- La cite et les lois, 2008
- La creation humaine 3, 2008
- L'Imaginaire comme tel, 2008
- Histoire et creation : Textes philosophiques inedits, 1945?1967, 2009
- Ce qui fait la Grece, 3, 2011
- Thucydide, la force et le droit. La creation humaine 4, 2011
- La Culture de l'egoisme, Climats, 2012
- Ecrits politiques 1945?1997: La Question du mouvement ouvrier, 2012 Quelle democratie ?, 2013 La Societe bureaucratique, 2015
- ↑
1,0
1,1
data.bnf.fr
: platforma za odprte podatke
? 2011.
- ↑
2,0
2,1
Brockhaus Enzyklopadie
- ↑
3,0
3,1
Internet Philosophy Ontology project
- ↑
4,0
4,1
Record #118930729
// Gemeinsame Normdatei
? 2012?2016.
|
|---|
| Splo?no
| |
|---|
| Narodne knji?nice
| |
|---|
| Biografski slovarji
| |
|---|
| Znanstvene podatkovne baze
| |
|---|
| Drugo
| |
|---|