Aleksander Afrodizijski
Rojstvo	2. stoletje Afrodizias
Smrt	3. stoletje
Dr?avljanstvo	anti?ni Rim
Poklic	filozof

Aleksander iz Afrodiziade ( starogr?ko ?λ?ξανδρο? ? ?φροδισιε?? : Alexandros ho Aphrodisieus), eden najpomembnej?ih Aristotelovih komentatorjev. ?ivel je okoli leta 200, rojen v Afrodiziji v Kariji , dana?nji jugozahodni Anatoliji . ?eprav je pisal tudi lastna dela, ni hotel biti uvr??en med filozofe svojega ?asa. Njegovi komentarji so bili za naslednike tako uporabni, da je dobil naziv Komentator .

Tako kot Aristotel je bil po izobrazbi vsestranski u?enjak. Ukvarjal se je z metafiziko , gnoseologijo , kozmologijo , logiko , etiko , politi?no filozofijo , biologijo , zoologijo , literarno kritiko , matematiko . Aleksander pisal o veliko razli?nih podro?jih in tako pridobil ?irok spekter lastnega znanja.

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander Afrodizijski je sledil Aristotelovi peripateti?ni filozofiji in ob?irno komentiral njegova dela. ?ivel ter pou?eval je v Atenah v za?etku tretjega stoletja, tam je vodil peripatetsko ?olo, kjer so se ukvarjali s Platonovimi in Aristotelovimi nauki ter nazori.

Malo je znano o njegovem zasebnem ?ivljenju, ?ivljenjskih okoli??inah, karieri in ostalih privatnih dejavnostih. Vir vseh informacij o njem so njegovi komentarji in kratke teze. Edina neposredna informacija, kdaj je ?ivel in ustvarjal, je v posvetilu njegove knjige De Fato , O usodi, s posvetilom cesarjema Septimiju Severju in Karakali , ki ga je napisal v ?asu njunega vladanja in sicer med leti od 198 do 209.

O njegovem izobra?evanju je prav tako znano bore malo. Predvidevajo, da so bili njegovi u?itelji stoiki oziroma peripatetiki Aspazij, Sosigen, Herminij ali Aristotel Mitelenski, o katerih pa so se zgolj nejasne fragmentarne omembe. Tako je te?ko je ugotoviti, koliko njegovih del je povzetih prav po njih, toda iz njegove zapu??ine je razvidno, da je bil odli?en filozof z veliko znanja in ?tevilnimi interesi.

Glede na koli?ino in obseg njegovih pisanj, je bil aktiven u?itelj z uspe?no peripatetsko ?olo. Tako je mo?no, da so nekateri od njegovih kratkih esejev, ki smo jih pripisali njemu, v bistvu dela njegovih privr?encev ali u?encev, o katerih ?al ni znano prav ni?.

Tradiciji pisanja komentarjev Aristotela se je za?ela v za?etku drugega stoletja pred na?im ?tetjem s ponovnim "odkritjem" njegovih del in je odsevala o?ivetje zanimanja za Aristotelovo filozofijo. Aleksander je bil striktno Aristotelski komentator, katerega namen je bil, da predstavi in brani Aristotelovo filozofijo kot razumno celoto, a hkrati poda lastno interpretacijo Aristotelovih trditev. Ukvarjal se je z obse?nimi deli s podro?ja filozofije, logike, fizike, psihologije, metafizike in ostalimi etni?nimi temami. Njegovi komentarji naj bi Aristotelove filozofske poglede oblikovali v pregledna in razumljiva na?ela.

Delo [ uredi | uredi kodo ]

Komentiranje Aristotela [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander se z Aristotelovimi trditvami strinjal, a jih po svojih mi?ljenjih tudi mo?no in obse?no dopolnil, raz?iril. Nekateri menijo, da je v dolo?enih pogledih celo presegel samega Aristotela, zato so ga imenovali tudi ≫drugi Aristotel≪. Zahvaljujo? Aleksandru je aristotelizem pre?ivel, saj brez njegovih dopolnil najbr? ne bi. Aleksander z vsem kar zanika nikakor povsem ne obrne Aristotelovih prvotnih trditev. Tako ni hotel zanikati obstoja uma kot samega, temve? je le hotel prikazati nelo?ljivost le-tega od oblik, ki obstajajo same zase.

Smernice [ uredi | uredi kodo ]

Aleksandrove smernice lahko razdelimo na tri glavne in sicer:

1. Aristotel je trdil da so individualne substance (partikularije) prve subjektivno, univerzalne ( univerzalije ) pa objektivno. Prav nasprotno je Aleksander trdil, da so v vseh pogledih individualne substance pred univerzalnimi, saj ?e ne bi bilo posameznika, potem tudi drugo ne bi obstajalo.
2. Aristotel je trdil, da umske oblike, katere izoblikujejo ?utne, ne obstajajo lo?eno oz. posamezno, razen po delovanju misli in v sami misli, ?eprav ni dvoma, da je oblikam pripisal ontolo?ko te?o. Aleksander pa pravi, da je bistvo umljivih stvari samo to, da mislimo nanje, in prenehajo obstajati, ko prenehamo misliti nanje.
3. Aleksander je menil, nasprotno od Aristotela, da du?a ne obstaja lo?eno od telesa. Ko telo umre, z njim propade in umre tudi du?a.

Um [ uredi | uredi kodo ]

Aristotel je poistovetil um z du?o (ψυχ?, psyche), Aleksander pa je menil, da je razlika v samem razmi?ljanju in osebnosti, od zmo?nosti zaznavanja in spoznanja ?utnih in umskih stvari (ne procesiranja le-teh). Tako je Aleksander razlikoval tri vrste umov:

1. Fizi?ni ali snovni um; zmo?nost spoznanja umskih in ?utnih stvari;
2. Pridobljeni ali in habitu um; pridobljena sposobnost popolnega mi?ljenja, lo?evanje oblike od snovi;
3. Delujo?i ali izdelovalni um; vzrok omogo?anja snovnemu umu, da postane um in habitu , je najvi?ja umljiva bitnost in s tem najvi?ji um.

Za bolj?o razlago deljenja umov, lahko na primer vzamemo primer lu?i, ki je vidna, a je hkrati vzrok, da vidimo tudi druge osvetljene stvari. Tako kot obstaja nekaj, kar ima lastnost v najvi?ji meri, lahko merimo nekaj, kar ima te lastnosti v manj?i stopnji. Slednje telo s primerjavo in procesom dobiva svoje lastnosti od prvega. Izdelovalni um v tem primeru, ko zaznamo, vidimo lu?, preoblikuje snovni um v um in habitu , snovni um postane udejanjeni um, tako dobimo sposobnost mi?ljenja. Tretji, izdelovalni um je Aleksander pogosto poistovetil kar z bogom samim, pravi mu 'Um, ki prihaja od zunaj'. V bistvu je zunanji um, Um, ki prihaja od bo?jega. O tem Umu lahko razmi?ljamo in mu tako dajemo nek obstoj ? obstaja v mislih, a prihaja od zunaj.

Aleksandrova interpretacija metafizike [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander je zanikal, da bi bila aktivna inteligenca (νο?? ποιητικ??, nous poietikos) funkcija ali del na?e du?e. Zato so tradicionalni interpreti trdili, da je Aleksander zdru?il misti?no edinost na?ega uma z bo?jim Umom. Tako so njegovo noetiko in metafiziko razglasili za naturalisti?no. Najnovej?e ?tudije dokazujejo, da je ta oznaka neutemeljena in Aleksandrova trditev, da lahko na? um deluje samo po stiku z bo?jim Umom dokazuje ravno nasprotno. ?love?ki um sicer lahko zaznava ?utne stvari, vendar jih brez bo?jega Uma ne more pretvoriti v um in habitu , torej ?love?ki um ni zmo?en razmi?ljanja brez pomo?i boga. Stik z bo?jim umom je neposreden, medtem ko je spoznanje snovnih oblik posredno. Aleksander govori celo o prilagajanju na?ega uma bo?jemu, tako posledi?no na? um postaja enak bo?jemu.

Nesmrtnost uma [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander je o du?i govoril kot o obliki, ki je povezana s snovjo, sama pa ne more obstajati, zato ne moremo pre?iveti smrti telesa. Vendar hkrati, kot v svojih delih poudarja smrtnost du?e, govori tudi o nesmrtnosti uma, ki prihaja od zunaj. Torej zagovarja pojmovanje, ki nima vzporednice ne v prej?nji, ne v poznej?i gr?ki misli. Ko se na? um prilagodi oz. prelevi v bo?ji um, v dolo?enem smislu postane nesmrten. Snovni um pa propade, ko propade du?a, katere funkcija je, saj skupaj z njim razpade tudi njegova naravnanost, sposobnost in popolnost. Zunanji um je pome?an med zunanje stvari, vendar zunanje stvari postanejo um le takrat, ko so mi?ljene, zunanji um pa pride do nas ?e v obliki uma in je neuni?ljiv. Iz tega sledi da je neuni?ljivo tudi tisto, kar sprejemamo v nas same od bo?jega uma s tem, ko ga mislimo.

Njegova dela [ uredi | uredi kodo ]

Aleksandrova pisanja zdru?ujejo komentarje Aristotelovih del in kar nekaj lastnih razprav na primer deli O du?i in O usodi (De fato). Veliko njegovih del je izgubljenih, danes so ohranjeni slede?i komentarji:

• Analytica Priora (lat.); Analitici primi I (it.); Prva analitika (slov.)
• Analitici primi II (lat.); Frammenti (it.)
• Topica (lat.); Topike (slov.)
• Meteorologica (lat.); Meteorologija (slov.)
• De sensu et sensibilibus (lat.); On Sense and Sensibles (ang.)
• Metaphysica (lat.); Metafizika (slov.)
• De Fato (lat.); ?ν?γκη (gr.); On Fate(ang.)
• De anima liber cum Mantissa (lat.); On the Soul (ang.); O du?i (slov.)

Veliko fragmentov drugih komentarjev se je ohranilo preko omemb pri drugih avtorjih, vendar so preve? okrnjeni in niso ohranjeni kot celota.

Vpliv [ uredi | uredi kodo ]

Njegovi komentarji so oblikovali klju?ni del arabske tradicije in tako vplivali na latinski zahod po o?ivitvi aristotelizma v srednjem veku. Malo latinskih prevodov Aleksandrovih komentarjev ka?e dolo?eno prednost in priljubljenost interpretacij kasnej?ih neoplatonisti?nih komentatorjev. Aleksandrov komentatorski vpliv se ka?e v antiki, v srednjem veku pa je zaslovel zaradi svojih avtorskih del. V slednjih je pisal o tem, kako ?love?ki miselni proces, ki ga kli?e 'smrtni intelekt' lahko deluje s pomo?jo 'aktivnega intelekta', ta pa je del vsakega ?loveka. V 13. stoletju se je namre? veliko razpravljalo o razhajanjih Umov. Nekateri se niso strinjali z interpretacijo Aristotelovih del o osebni nesmrtnosti, nekateri t. i. aleksandristi pa so sprejemali Aleksandrovo interpretacijo, da ?lovekov intelekt, um, ne more pre?iveti smrti fizi?nega telesa.

Opomba [ uredi | uredi kodo ]

Slovenski prevod njegovega dela De Fate , kljub iskanju po mnogih virih, ni bil najden.

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander Afrodizijski. internet. dne 3.1.2016. Dostopno na naslovu: http://www.informationphilosopher.com/solutions/philosophers/alexander/

Aleksander Afrodizijski. internet. dne 6.12.2015. Dostopno na naslovu: http://plato.stanford.edu/entries/alexander-aphrodisias/

Aleksander Afrodizijski. internet. dne 25.11.2015. Dostopno na naslovu: http://school.eb.co.uk/levels/advanced/article/5608

Aristotel. internet. dne 25.11.2015. Dostopno na naslovu: http://school.eb.co.uk/levels/advanced/article/108312

Biografija Aleksandra Afrodizijskega. internet. dne 25.11.2015. Dostopno na naslovu: http://www.britannica.com/biography/Alexander-of-Aphrodisias

Reale, G. 2002. Zgodovina anti?ne filozofije. str. 33-42. Ljubljana. Studia humanitatis.