한국   대만   중국   일본 
Adolf Hermann Kolbe - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Adolf Hermann Kolbe

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Adolf Hermann Kolbe
Portret
Rojstvo 27. september 1818 ( {{padleft:1818|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}} ) [1] [2] […]
Elliehausen [d] [4]
Smrt 25. november 1884 ( {{padleft:1884|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}} ) [1] [2] […] (66 let)
Leipzig [6]

Adolph Wilhelm Hermann Kolbe, nem?ki kemik , * 27. september 1818 , Elliehausenu blizu Gottingena , Hanoversko kraljestvo , † 25. november 1884 , Leipzig , Nem?ko cesarstvo .

?e zelo zgodaj je pokazal veliko zanimanja za znanost, v kemijo pa ga je uvedel so?olec. V svojem znanstvenem ?ivljenju je najve? prispeval z rojstvom sodobne organske kemije . Kolbe je prvi uporabil izraz sinteza v kemi?nem kontekstu in prispeval k razvoju strukturne teorije. Med drugim je bil poznan tudi po dolgoletnem urejanju revije Journal fur Praktische Chemie . Kolbe je umrl zaradi sr?nega napada v Leipzigu 25. novembra 1884.

Izobrazba [ uredi | uredi kodo ]

Adolph Wihelm Hermann Kolbe ali kraj?e Hermann Kolbe je bil nem?ki kemik, ki se je rodil 27. septembra leta 1818 blizu mesta Gottingen . Bil je najstarej?i izmed petnajstih otrok. Bil je sin luteranskega pastorja in ?ivel v mestih Elienhausen in Stockheim. Hermannova mati Auguste je bla h?i profesorja anatomije AF Hempela na Univerzi v Gottingenu.

Kolbe je zgodaj pokazal zanimanje za znanost. Ko je pri ?tirinajstih letih vstopil na gimnazijo Gottingen, ga je v kemijo uvedel so?olec, ki je ta predmet ?tudiral pri Robertu Bunsenu , takratnem docentu na univerzi. Kolbe je kasneje povedal, da ga je to sre?anje pripeljalo do tega, da je za svojo kariero izbral kemijo. Leta 1838 je vstopil na univerzo v Gottingenu, kjer je Wohler pred kratkim za?el pou?evati kemijo. Ko je bil ?tudent, je spoznal Berzeliusa , ki je bil na obisku pri Wohlerju in je bil nad njim zelo navdu?en; Berzelius se je pozneje zelo zanimal za Kolbejevo prvo ve?jo raziskavo.

Leta 1842 je Kolbe objavil svoj prvi kratek ?lanek o fuzelnem olju in za?el delati na svoji doktorski dizertaciji. Medtem ko je bila ta dizertacija v teku, so mu ponudili asistentsko mesto pri Bunsenu, ki je bil poklican v Marburg . Sprejel je in zaklju?il diplomsko delo v Marburgu. Tam je izpopolnil svoje znanje o Bunsenovih metodah plinske analize.

Leta 1845 je Lyon Playfair na ?oli za rudarstvo v Londonu preu?eval ognjeni plin v rudnikih premoga in je potreboval kemika, usposobljenega za izvajanje plinskih analiz. Prosil je Bunsena, naj nekoga priporo?i. Bunsen je predlagal Kolbeja, ki je jeseni tega leta od?el v London in ostal do leta 1847. Spoznal je ve?ino angle?kih kemikov in postal tesen prijatelj Edwarda Franklanda .

Kasnej?e ?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Spomladi leta 1847 se je vrnil v Marburg v spremstvu Franklanda in nekaj ?asa sta nadaljevala skupne ?tudije. Jeseni istega leta se je Kolbe lotil nove dejavnosti. Kolbe je sodeloval pri urejanju revije Handworterbuch der Chemie , ki ga je izdalo zalo?ni?ko podjetje Vieweg and Son. Prosili so ga, naj nadaljuje s tem delom in se je v ta namen preselil v Brunswick. Ker je za?asno opustil ve?ino svojega eksperimentalnega dela, se je lotil literarne dejavnosti, ki jo je nadaljeval do konca ?ivljenja. V tem obdobju je razvil ?tevilne teoreti?ne zamisli, ki jih je preizku?al v laboratoriju.

Kolbe se je vrnil na univerzo leta 1851. Leta 1853 se je poro?il z najmlaj?o h?erko generala Bardelebena. v naslednjih ?tirinajstih letih je razvijal svoje teoreti?ne zamisli in napisal obse?en u?benik kemije.

Leta 1865 je bil poklican v Leipzig , kjer je zgradil najve?ji in najbolje opremljen kemijski laboratorij svojega ?asa, dokon?an leta 1868. Kolbe je ve?ino pou?evanja izvajal v laboratoriju in ne v predavalnici. Leta 1870 je prevzel uredni?tvo revije Journal fur praktische Chemies , v kateri je izrazil osebno mnenje o stanju kemije. Smrt njegove ?ene leta 1876 ga je mo?no potrla, kmalu zatem pa je njegovo zdravje za?elo slabeti. S pisanjem je nadaljeval do svoje smrti leta 1884.

Kemijske raziskave [ uredi | uredi kodo ]

Prepri?anje 19. stoletja je bilo, da organske snovi nastajajo izklju?no v ?ivih organizmih, saj je za njihovo pretvorbo potrebna ?ivljenjska sila. Zmotno prepri?anje je ovrgel kemik Friedrich Wohler , ki je sintetiziral se?nino iz anorganskih snovi. Kljub pomembnemu odkritju nekateri kemiki ?e vedno niso verjeli v sintezo organskih snovi iz anorganskih. Wohlerjevo teorijo je Kolbe potrdil s pretvorbo ogljikovega disulfida v ocetno kislino . Pripravil je tudi salicilno kislino, ki je gradnik aspirina , v procesu, imenovanem Kolbejeva sinteza . Za svoje delo je bil tudi nagrajen z Davyjevo medaljo. Bil je prvi, ki je uporabil besedo sinteza v njenem dana?njem pomenu in prispeval ?tevilne nove kemijske reakcije.

Ogljikov disulfid [ uredi | uredi kodo ]

Ogljikov disulfid je brezbarvna, hlapna in vnetljiva teko?ina s kemijsko formulo CS 2 . Ogljikov disulfid je nevaren in lahko usoden, ?e se teko?ina pogoltne ali vdihne. Spojina se pogosto uporablja kot strukturni blok v organski kemiji in tudi v industriji. Uporablja se pri proizvodnji viskoze in mehke tkanine ali pa kot insekticid za zaplinjevanje zrn drevesnic, pri konzerviranju sve?ega sadja in kot razku?ilo tal proti ?u?elkam. Ogljikov disulfid je topilo za fosfor, ?veplo, selen, brom, jod, ma??obe, smole, gumo in asfalt. Majhne koli?ine ogljikovega disulfida se spro??ajo med vulkanskimi izbruhi, prisoten je tudi v mo?virjih . V preteklosti se je proizvajal s sintezo iz oglja , koksa in ?vepla pri visokih temperaturah. Sodobna sinteza poteka pri ni?ji temperaturi. Kot vir ogljika pa se uporablja naravni plin metan . Reakcijo katalizirajo aluminijevi katalizatorji .

Ocetna kislina [ uredi | uredi kodo ]

Ocetna (etanojska) kislina je druga najpreprostej?a karboksilna kislina, pomemben kemi?ni reagent in industrijska kemikalija, ki se ve?inoma uporablja pri proizvodnji celuloznega acetata za fotografske filme in polivinil, acetata za lepilo za les, pa tudi sinteti?nih vlaken in tkanin. Ocetna kislina je rahlo jedka za kovine, vklju?no z ?elezom, magnezijem in cinkom, tvori vodikov plin in soli, imenovane acetati. Ocetna kislina se pogosto uporablja, kot topilo za reakcije, ki vklju?ujejo karbokatione .

Opombe in sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ 1,0 1,1 Rocke A. J. Encyclopædia Britannica
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC ? 2010.
  3. ↑ Professorenkatalog der Universitat Leipzig ? 2006.
  4. ↑ Record #119151375 // Gemeinsame Normdatei ? 2012?2016.
  5. ↑ Marburger Professorenkatalog ? 2016.
  6. ↑ Кольбе Адольф Вильгельм Герман // Большая советская энциклопедия : [в 30 т.] ? 3-е изд. ? Moskva : Советская энциклопедия , 1969.

Viri in literatura [ uredi | uredi kodo ]

Adolph wilhelm Hermann Kolbe . Britannica. https://www.britannica.com/biography/Hermann-Kolbe  (pridobljeno 18. 11. 2021).

Kolbe, Adolph Wihelm Hermann. Encyclopedia.com. https://www.encyclopedia.com/science/dictionaries-thesauruses-pictures-and-press-releases/kolbe-adolf-wilhelm-hermann (pridobljeno 17. 11. 2021)

Adolph Wilhelm Hermann Kolbe ? developer of Kolbe synthesis. World of Chemicals. https://www.worldofchemicals.com/495/chemistry-articles/adolph-wilhelm-hermann-kolbe-developer-of-kolbe-synthesis.html (pridobljeno 18. 11. 2021)

Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Adolf_Hermann_Kolbe&oldid=5730834 ≪