Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru sovjetskih Ministrstva za dr?avno varnost ( rusko Министерство государственной безопасности , MGB) in Ministrstva za notranje zadeve ( rusko Министерство внутренних дел , MVD). Ti ministrstvi sta nasledili predvojna NKGB in NKVD .

Prvi minister Stasija je postal Wilhelm Zaisser . Po vstaji junija 1953 je moral Zaisser oditi s polo?aja, saj je neuspe?no posku?al zamenjati generalnega sekretarja SED-a Walterja Ulbrichta . Ulbricht je na ?elo Stasija namestil Ernsta Wollwebra . ^[8] Slednji je leta 1957 po sporu v SED med Ulbrichtom in Erichom Honeckerjem dal odpoved, nasledil ga je dotedanji namestnik Erich Mielke .

?eprav je bila Stasiju leta 1957 odobrena na?elna neodvisnost delovanja, pa je vse do leta 1990 sovjetska obve??evalna slu?ba KGB , ustanovljena leta 1954, nadaljevala s postavljanjem svojih ?astnikov za zvezo v vseh osmih glavnih Stasijevih direktoratih, vsak ?astnik je imel svoj urad znotraj njihovih objektov, prav tako tudi v petnajstih obmo?nih sede?ih Ministrstva po vsej Vzhodni Nem?iji. ^[9] Sodelovanje je bilo tako tesno, da je KGB povabil Stasi k ustanovitvi delujo?ih baz v Moskvi in Leningradu za nadzor obiskov vzhodnonem?kih turistov v Sovjetski zvezi. ^[9] Leta 1978 je Mielke uradno odobril KGB ?astnikom v Vzhodni Nem?iji enake pravice in mo?, kot so jih u?ivali njegovi ?astniki v Sovjetski zvezi. ^[9]

Ministrstvo za dr?avno varnost je vsebovalo naslednje enote:

• Glavni obve??evalni direktorat ( Hauptverwaltung Aufklarung ), osredoto?en predvsem na Zahodno Nem?ijo in Severnoatlantsko pogodbeno zvezo NATO, vendar je deloval tudi na ozemljih drugih dr?av, ki niso bile vklju?ene v to organizacijo.
• Glavna uprava za koordinacijo Ministrstva za dr?avno varnost, usklajevala je svoje delo s sovjetskimi obve??evalnimi agencijami.
• Glavni oddelek za komunikacijsko varnost in za??ito osebja, zagotavljala je osebno varnost za dr?avno vodstvo, vzdr?evala in upravljala je z notranjim varnostnim sistemom za vladno komunikacijo.
• Uprava za varnost te?ke industrije in razvoj ter Glavna Uprava za gospodarsko varnost, delovali sta proti sabota?am in vohunjenju.
• Glavna uprava za boj proti sumljivim osebam, zadol?ena je bila za nadzor nad tujci, zlasti zahodnjaki, ki so sicer legalno potovali ali bivali znotraj dr?ave. K tujcem se je pri?tevalo tako turiste kot tudi diplomatsko osebje in uradne goste.
• Oddelek za analizo odpadkov;
• Uprava 12, nadzorovala je po?to in telekomunikacije.
• Uprava 2000, odgovorna za zanesljivost osebja v Nem?ki ljudski armadi NVA;
• Kazenski sistem; za olaj?anje nalog izvr?evanja politi?ne varnosti Vzhodne Nem?ije je Stasi upravljal s svojim lastnim kazenskim sistemom, ki se je razlikoval od Ministrstva za notranje zadeve. Sistem je upravljal s tabori??i za politi?ne nasprotnike.
• Stra?ni polk Feliks E. Dzierzynski , oboro?ena sila na razpolago Ministrstvu, imenovana po ustanovitelju ?eke , bolj?evi?ke tajne policije. ?lani polka s sta?em najmanj tri leta so bili odgovorni za za??ito vladnih in partijskih poslopij ter osebja. Polk je bil sestavljen iz ?estih motoriziranih strelskih bataljonov, enega topni?kega bataljona in enega bataljona za usposabljanje. Njihova oprema je vsebovala oklopnike za prevoz osebja PSZH-IV, 120 milimetrske minomete, 85 in 100 milimetrske protitankovske topove, protiletalske topove ZU-23 in helikopterje.

V letih od 1950 do 1989 je bilo v Stasiju zaposlenih skupno 274.000 ljudi, v prizadevanju za izkoreninjenje razrednega sovra?nika. ^{[10] [11]} Pred njegovim koncem je bilo v njem polno zaposlenih 91.015 oseb, od tega 2.000 neuradnih sodelavcev, 13.073 vojakov in 2.232 ?astnikov vzhodnonem?ke vojske, ^[12] poleg njih pa ?e 173.081 neuradnih obve??evalcev znotraj dr?ave ^[13] ter 1.533 obve??evalcev v Zahodni Nem?iji. ^[14]

Medtem ko ti izra?uni o ?tevilu zaposlenih prihajajo iz uradnih evidenc, se, glede na zveznega komisarja, pristojnega za arhive Stasija v Berlinu, zaradi ?tevilnih uni?enih evidenc, ?tevilo obve??evalcev pribli?uje 500.000-im, ^[10] po mnenju nekdanjega Stasijevega polkovnika, zaposlenega v protiobve??evalni slu?bi, pa se ob vklju?itvi ob?asnih obve??evalcev lahko ta ocena povzpne vse do dveh milijonov. ^[10]

?astniki Stasija so bili nastavljeni v vseh glavnih industrijskih objektih; obse?nost nadzora je bila ve?inoma odvisna od vrednosti izdelkov za gospodarstvo; ^[11] v vsakem stanovanjskem objektu je bil zadol?en en stanovalec, ki je moral poro?ati lokalnemu predstavniku policije (Volkspolizei, Vopo). ^[15] Vohuni so poro?ali o vsakem sorodniku ali prijatelju, ki je ?ez no? ostal v drugem stanovanju. ^[15] V stenah apartmajev in hotelskih sob so bile izvrtane manj?e luknje, skozi katere so agentje Stasija s posebnimi kamerami snemali dr?avljane. ^[15] ?ole, univerze in bolni?nice so bile nadvse prepojene z vohuni. ^[15]

Stasi je imel uradno kategorizacijo za vsako vrsto obve??evalca kot tudi uradne smernice, kako izvle?i od nekoga informacijo. ^[16] Vloge obve??evalcev so bile razvr??ene od tistih, ki so ?e bili nekako vklju?eni v dr?avno varnost (policija, vojska), do disidentskih gibanj in protestantske Cerkve. ^[17] Informacije, zbrane od slednjih dveh skupin, so bile uporabljene za delitev ali diskreditiranje posameznikov. ^[18] Obve??evalce so naredili za pomembne, glede na materialne ali socialne spodbude, pre?ete z ob?utkom dogodiv??in, pri tem je bilo po uradnih podatkih zgolj 7,7?% obve??evalcev prisiljenih v sodelovanje. Velik dele? teh je bilo ?lanov SED-ja, neobi?ajna ni bila niti zaposlitev na podlagi izsiljevanja. ^[17] Veliko ?tevilo obve??evalcev je prihajalo iz vrst sprevodnikov, hi?nikov, doktorjev, bolni?kih sester in u?iteljev; Milke je verjel, da so najbolj?i obve??evalci tisti, katerih delovna mesta so dovoljevala stalni kontakt z javnostjo. ^[19]

Polo?aj Stasija se je precej povzpel po tistem, ko so dr?ave Vzhodnega bloka leta 1975 podpisale Helsin?ko listino , ki jo je tedanji generalni sekretar SED-ja Erich Honecker ozna?il za gro?njo njegovemu re?imu, saj je vsebovala zavezujo?e spo?tovanje ?lovekovih pravic, vklju?no s svobodo mi?ljenja, vesti, vere in prepri?anja. ^[20] V tem letu je ?tevilo obve??evalcev naraslo na 180.000, pred tem se je gibalo od 20 do 30 tiso? v zgodnjih 50-ih, 100 tiso? je doseglo leta 1968 kot odgovor na Ostpolitik (normalizacijo odnosov med Zahodno Nem?ijo in Vzhodno Evropo) in na ?tudentsko-delavske proteste po svetu tega leta. ^[21] Stasi je deloval tudi kot pribli?ek KGB-ju za opravljanje dejavnosti v drugih dr?avah vzhodnega bloka kot je bila Poljska, kjer so bili Sovjeti prezirani. ^[22]

Stasi se je infiltriral v skoraj vsak vidik ?ivljenja NDR. V sredini 80-ih je mre?a obve??evalcev za?ela rasti v obeh nem?kih dr?avah; do trenutka, ko je Vzhodna Nem?ija padla v letu 1989, je v bilo Stasiju 91.015 zaposlenih in 173.081 obve??evalcev. ^[23] Stasi je ohranil ve?ji nadzor nad prebivalstvom kot katerakoli druga tajna policija v zgodovini. ^[24] Imel je enega polno zaposlenega agenta na vsakih 166 prebivalcev Vzhodne Nem?ije. Razmerje je naraslo ob vklju?itvi obve??evalcev, to je na enega obve??evalca je pri?lo med 6 in 7 ljudi. Za primerjavo, Gestapo je imel zaposlenega enega policista na 2.000 ljudi. Ta primerjava je vodila lovca na nacisti?ne zlo?ince Simona Wiesenthala k temu, da je oklical Stasi za bolj zatiralsko od Gestapa. ^[25] Za dodatek so bili Stasijevi agentje med drugim vklju?eni tudi v vladne in vohunske agencije zahodnonem?ke dr?ave.

V nekaterih primerih je prihajalo tudi do vohunjenja med zakonci. Tak primer je bila mirovna aktivistka Vera Lengsfeld , katere mo?, Knud Wollenberger, je bil obve??evalec Stasija. ^[19]

Ljudje so bili zaprti v zaporih iz razli?nih razlogov, od tega, da so hoteli zapustiti dr?avo, do tega, da so pripovedovali politi?ne ?ale. Zapornike so dr?ali izolirane in dezorientirane, brez informacij o dogodkih v zunanjem svetu. ^[26]

Stasi je izpopolnil tehniko psiholo?kega nadlegovanja zaznamovanih sovra?nikov dr?ave, poznano kot Zersetzung , izraz izposojen iz kemije, v pomenu korozije oz. spodkopavanja.

Do 70. let se je Ministrstvo odlo?ilo, da bo prenehalo z o?itnim pregonom nasprotnikov re?ima na na?in, ki so ga uporabljali do tedaj, to je z aretacijami in krutim mu?enjem. Spoznali so, da je psiholo?ko nadlegovanje veliko manj prepoznano kot tako, njegove ?rtve in podporniki pa s tem manj verjetno izzvani, da bi pozro?ali ve?ji odpor. ?rtve se naj ne bi niti zavedale vira svojih problemov ali celo njegove dejanske narave. Zersetzung je bil oblikovan kot proces dajanja ?rtev na stranski tir in postopnega izklju?evanja, saj naj bi s takim nadlegovanjem izgubile voljo do nadaljevanja ≫neprimernih≪?dejavnosti.

Taktike v okviru Zersetzunga so na splo?no ?le za motnje v ?rtvinem privatnem ali dru?inskem ?ivljenju. Te so pogosto vklju?evale vdore v domove, preme??anje pohi?tva, spreminjanje ?asovnih alarmov, odstranjevanje slik s sten, nadome??anje ene vrste ?aja z drugo ... Druge dejavnosti so vklju?evale kampanjo spodkopavanja ugleda, neosnovane obto?be, provokacijo, psiholo?ko vojno, prislu?kovanje, skrivnostne telefonske klice, nepotrebne dobave na dom. Navadno ?rtve vsega tega niso povezovale z delovanjem Stasija, ob vsem tem se jim je za?elo me?ati, pri?lo je tudi do du?evnih zlomov ali celo samomorov.

Velika prednost takega nadlegovanja je bila v tem, da ga je zaradi njegove subtilne narave bilo mo?no zanikati. To je bilo pomembno tudi zaradi poskusa vzhodnonem?kih oblasti, da izbolj?ajo svojo podobo na mednarodnem prizori??u v 70. in 80. letih.

Tehniko Zersetzung so sprejele tudi druge vzhodnoevropske varnostne slu?be, zlasti ruska FSB . ^[27]

• pomo? pri vzpostavitvi tajne policije etiopskega diktatorja Mengistuja Hajleja Marjama ^{[28] [29]}
• pomo? pri usposabljanju ljudi v ?asu Castrovega re?ima na Kubi. Stasijevi in?truktorji so delali na Kubi, obenem so se kubanski komunisti usposabljali v Vzhodni Nem?iji. ^[30] Vodja Stasija Markus Wolf pri tem opisuje, kako je nastavil kubanski sistem po vzorcu vzhodnonem?kega. ^[31]
• pomo? Stasijevih strokovnjakov pri gradnji sistema tajne policije v Angoli, Mozambiku in Ju?nem Jemnu ^[29]
• pomo? pri vzpostavitvi tajne policije ugandskega diktatorja Idija Amina ^{[29] [32]}
• organiziranje, usposabljanje in indoktrinacija sirskih varnostnih slu?b ^[33]
• pomo? pri izgradnji tajne policije ganskega voditelja Nkrumaha . Ob padcu njegovega re?ima so v Gani aretirali Stasijevega ?astnika Jurgena Rogallo ^{[29] [34]}
• po?iljanje spe?ih agentov na Zahod; na primer Gunter Guillaume , postal je eden glavnih pomo?nikov zahodnonem?kemu socialdemokratskenu kanclerju Willyju Brandtu , poro?al je tako o njegovi politiki kot privatnem ?ivljenju. Leta 1974 je po odkritju njegovega vohunjenja za Vzhodno Nem?ijo sledila afera, s katero je moral Brandt odstopiti s polo?aja kanclerja. Guillaume je bil obsojen na 13 let, njegova ?ena pa na osem let zapora, vendar so ju leta 1981 izpustili na prostost v zameno za ujete zahodne vohune. ^[35]
• Martin Schlaff - glede na preiskave v nem?kem parlamentu, je avstrijski milijonar s Stasijevim kodnim imenom “Landgraf” in registracijsko ?tevilko "3886-86" slu?il denar z dobavo dobrin pod embargom Vzhodni Nem?iji ^[36]
• Sokratis Kokkalis - Stasijevi dokumenti namigujejo na to, da je bil gr?ki poslovne? njihov agent, katerega operacije so vsebovale po?iljanje zahodnih skrivnih tehnologij Vzhodni Nem?iji, prav tako podkupovanje gr?kih uradnikov, da so kupovali zastarelo vzhodnonem?ko telekomunikacijsko opremo ^[37]
• sodelovanje s Frakcijo rde?e armade , prvotno skupino Baader-Meinhof, levi?arsko teroristi?no organizacijo, ki je delovala predvsem v Zahodni Nem?iji
• odredba o antisemitski kampanji - mazanjem ?idovskih pokopali?? in drugih mest s svastiko in drugimi nacisti?nimi simboli v Zahodni Nem?iji ^[38]
• sodelovanje pri kampanji pri ustvarjanju obse?nega gradiva in propagande proti Izraelu ^[38]
• po?iljanje ve?je vsote denarja neonacisti?nim skupinam na Zahodu, z namenom diskreditiranja Zahoda ^[39]
• umor Benna Ohnesorga , nem?kega univerzitetnega ?tudenta, ki so ga izvedli Stasijevi agenti med demonstracijami v Zahodnem Berlinu leta 1967, je vzburkal celotno gibanje levi?arskih protestov in nasilja ^{[40] [41]}
• operacija INFEKTION (slovensko oku?ba ) - pomo? KGB-ju pri ?irjenju dezinformacij o Aidsu, bolezni, ki naj bi jo ustvarili v ZDA; milijoni ljudi po svetu ?e danes verjamejo v te trditve ^{[34] [42]}
• razlitje kemikalij v Sandozu - domnevno naro?ilo KGB-ja Stasiju naj sabotira kemi?no tovarno za odvrnitev pozornosti od ?ernobliske nesre?e , ki se je zgodila ?est mesecev prej v Ukrajini ^[43]
• raziskovalci so na?li dokaz o oddelku smrti, ki je izvr?eval ?tevilne atentate po naro?ilu vzhodnonem?ke vlade v letih od 1976 do 1987. Poskusi za pregon ?lanov oddelka so propadli. ^{[44] [45] [46]}
• poskus umora Wolfganga Welscha, kritika vzhodnonem?kega re?ima. Sodelavec Stasija Peter Haack (njegovo kodno ime je bilo Alfons) se je spoprijateljil z Welschem in ga zatem oskrboval s hamburgerji, zastrupljenimi s talijem . Trajalo je tedne, predno so zdravniki ugotovili razlog Welsheve nenadne izgube las. ^[47]
• dokumenti v arhivih Stasija trdijo, da je KGB ukazal bolgarskim agentom, naj umorijo pape?a Janeza Pavla II. , Stasi je bil pri tem napro?en za zabris sledi ^[48]
• leta 1975 je Stasi prislu?koval pogovoru med vodjema zahodnonem?ke kr??anskodemokratske zveze Helmutom Kohlom in Kurtom Biedenkopfom . Kasneje je ta pogovor pricurljal na ?asopis Stern kot prepis zapisan s strani ameri?ke obve??evalne slu?be. Stern je ob tem trdil, da so jim Ameri?ani prislu?kovali, pri ?emer je zahodnonem?ka javnost v to zgodbo tudi verjela. ^[49]

Zaposlovanje novih obve??evalcev je postalo te?avnej?e proti koncu obstoja Vzhodne Nem?ije, po letu 1986 je njihov dele? za?el upadati. To je imelo pomemben vpliv na Stasijevo zmo?nost nadzora prebivalstva, za?elo se je obdobje nara??ajo?ih nemirov, prav tako se je raz?irilo vedenje o aktivnostih Stasija. ^[50] Stasi je v tem ?asu posku?al prepre?iti, da bi nastajajo?e gospodarske te?ave postale politi?ni problem, vendar mu z zatiranjem najhuj?ih problemov, s katerimi se je soo?ila dr?ava, to ni uspelo. ^[11]

Stasijevi ?astniki so razpravljali o predelavi javne podobe Vzhodne Nem?ije kot demokrati?ne kapitalisti?ne dr?ave Zahoda, ki naj bi jo v praksi prevzeli. Na?rt je predvideval 2.587 ?astnikov s posebno nalogo ( Offiziere im besonderen Einsatz ), registriran je bil kot tajni dokument 0008-6/86 z dne 17. marca 1986. ^{[51] [52]} Po Ionu Mihaiu Pacepi, glavnem ?astniku varnostnoobve??evalne slu?be v komunisti?ni Romuniji, so imele tudi varnostno-obve??evalne slu?be v ostalih komunisti?nih re?imih Vzhodne Evrope podobne na?rte. ^[52]

12. marca 1990 je nem?ki ?asopis Der Spiegel poro?al, da je Stasi dejansko posku?al izvesti na?rt 0008-6/86. ^[51] Pacepa je ugotovil, da dogodki v Rusiji, ko je nekdanji polkovnik KGB-ja Vladimir Putin prevzel oblast, spominjajo na ta na?rt. ^[52]

7. novembra 1989 je dal vodja Stasija Erich Mielke odpoved kot odgovor na hitro spreminjajo?e se politi?no in dru?beno stanje v NDR. 17. novembra je Svet ministrov ( Ministerrat der DDR) preimenoval Stasi v Urad za dr?avno varnost (Amt fur Nationale Sicherheit ? AfNS), ki ga je prevzel generalpolkovnik Wolfgang Schwanitz . 8. decembra je ministrski predsednik NDR Hans Modrow naro?il razpustitev AfNS, ki jo je potrdil Svet ministrov 14. decembra 1989.

Kot del te odlo?itve je Svet prvotno razpravljal o evoluciji AfNS v dve razli?ni organizaciji: novo tiskovno agencijo (Nachrichtendienst der DDR) in Urad za za??ito Ustave NDR (Verfassungsschutz der DDR) , analogno zahodnonem?kemu Zveznemu uradu za za??ito Ustave (Bundesamt fur Verfassungsschutz) , vendar je bila reakcija javnosti izredno negativna. Pod pritiskom ≫okrogle mize≪?( Runder Tisch ) je vlada opustila ustanovitev Urada in naro?ila takoj?njo razpustitev za dan 13. januar 1990. Dolo?ene funkcije AfNS, ki so se nana?ale na izvr?evanje zakonov, so bile prenesene na Ministrstvo za notranje zadeve, prav tako je to ministrstvo prevzelo varstvo nad ostalimi objekti AfNS.

V parlamentarni preiskavi javnih sredstev, ki so izginila po padcu Berlinskega zidu , je bilo ugotovljeno, da je Vzhodna Nem?ija predala velike koli?ine denarja Martinu Schlaffu preko ra?unov v Vaduzu, prestolnici Liectensteina, v zameno za dobrine pod zahodnim embargom. Poleg tega so visoki ?astniki nekdanjega Stasija nadaljevali svoje kariere na vodilnih mestih Schlaffovih tovarn. ^[36] </ref> Preiskave so zaklju?ile, da je ≫imel Schlaffov poslovni imperij klju?no vlogo≪?pri Stasijevih poskusih zavarovanja finan?ne prihodnosti njihovih agentov in ohranitve obve??evalnega omre?ja pri ?ivljenju. ^[36]

V ?asu politi?nega preobrata, v Nem?iji poznanega pod imenom die Wende , in mirne revolucije jeseni 1989 so Stasijeve urade preplavili ?tevilni protestniki. Ocenjujejo, da je do takrat Stasiju uspelo uni?iti pribli?no 5?% vseh dokumentov. ^[53] Obseg dokumentarnega gradiva ocenjujejo na milijardo listov papirja. ^[54]

Ko je dr?avna politika Vzhodne Nem?ije pri?ela popu??ati, ji je sledil tudi Stasi. Ro?no in z drobilniki so za?eli uni?evati obse?ne dokumente. Ko se je za te dejavnosti razvedelo, so pred zgradbami Stasija izbruhnili protesti. ^[55] 15. januarja 1990 zve?er se je pred vhodom glavne stavbe Stasija v Vzhodnem Berlinu zbrala ve?ja skupina ljudi, da bi ustavila uni?evanje dokumentov. Razmi?ljali so, da bi morali biti vsi ti dokumenti dostopni in da bi se jih uporabilo za kaznovanje tistih, ki so bili vpleteni v Stasijeve akcije. ?tevilo protestnikov je raslo do te mere, da so uspeli prebiti policijski zid in vstopili v kompleks. Pri tem so postali tudi nasilni, uni?evali so vrata, okna, pohi?tvo in portrete predsednika dr?ave Ericha Honeckerja . Med to mno?ico so se zna?li tudi uradniki zahodnonem?ke vlade, prav tako nekdanji neuradni sodelavci Stasija, ki so dokumente hoteli uni?iti. Ena od domnev, zakaj Stasijevi varnostniki niso za?eli streljati na protestnike, je bila bojazen, da bi zadeli koga od svojih. Kljub nasilju je uspelo dolo?enim ljudem pod krinko uspeti prodreti v dokumentacijsko sobo in pobrati ?tevilne dokumente, ki so jih kasneje uporabili pri iskanju nekdanjih ?lanov Stasija.

Z zdru?itvijo Vzhodne in Zahodne Nem?ije 3. oktobra 1990 je bil ustanovljen Urad zveznega komisarja za arhive Stasija , ^[56] s katerim se je za?ela razprava o tem, ali naj arhivi ostanejo zaprti ali se jih odpre za javnost.

Tisti, ki so nasprotovali odprtju arhivov, so kot razlog navedli zasebnost. Menili so, da bi informacije v dokumentih vodile k negativnim ?ustvom do nekdanji ?lanov Stasija in v dolo?enem trenutku povzro?ile nasilje. Pastor Rainer Eppelmann , ki je po marcu 1990 postal minister za obrambo in razoro?itev je menil, da bi novo politi?no svobodo nekdanjih pripadnikov Stasija ogrozila ma??evalna dejanja. Ministrski predsednik Lothar de Maiziere je predvidel umore. Argument proti uporabi dokumentacije za pregon Stasijevih agentov je bil tudi, da niso bili vsi nekdanji ?lani kriminalci in ne bi smeli biti kaznovani zgolj zato, ker so bili ?lani Stasija. Nekateri so verjeli, da je bil prakti?no vsak kriv ne?esa. Peter Michael Diestel, minister za notranje zadeve, je menil, da dokumentov ne bi smeli uporabljati za ugotavljanje nedol?nosti ali krivde in trdil, da ≫obstajata zgolj dve vrsti posameznikov, ki so bili dejansko nedol?ni v tem sistemu. To so novorojeni in alkoholiki.≪

Zagovorniki odprtja arhivov so trdili, da ima vsak pravico dostopati do dokumentov o sebi. Trdili so tudi, da morajo biti dokumenti na voljo za preiskavo nekdanjih agentov Stasija in njihov pregon in da ti ljudje ne morejo ve? delovati v uradih. Odprtje dokumentov bi prav tako pomagalo pre?istiti govorice. Nekateri so verjeli, da bi morali biti preiskovani tudi politiki, ki so bili vpleteni v Stasijevo delo.

Usodo dokumentov je dolo?il sporazum o zdru?itvi Zvezne republike Nem?ije in Nem?ke demokrati?ne republike. Ta je ob ?e nadaljnjem upo?tevanju zakonodaje Vzhodne Nem?ije dovolil ve?ji dostop in uporabo dokumentov. Vzporedno z odlo?itvijo, da se arhiv hrani na osrednji lokaciji na Vzhodu, je dolo?il tudi, kdo ima lahko vpogled v dokumente, pri ?emer dovoljuje vsakemu posamezniku, da vidi svoj dosje. Leta 1992 je nem?ka vlada preklicala tajnost arhivov in odlo?ila, da se Stasijev arhiv odpre.

Med letoma 1991 in 2011 je dostop do svojih dokumentov zahtevalo pribli?no 2,750.000 posameznikov, prete?no dr?avljanov nekdanje Vzhodne Nem?ije. ^[57] Odlo?itev je ljudem omogo?ila izdelavo duplikatov. Eno izmed pomembnih vpra?anj je bilo tudi, kako lahko mediji uporabljajo in koristijo arhiv. Odlo?ili so, da smejo mediji pridobiti dokumentacijo, dokler je razosebljena. To je omogo?ilo dostop tudi mladoletnim osebam in nekdanjim ?lanom Stasija.

Kljub mnogim izsleditvam nekdanjih obve??evalcev obto?be proti njim niso mogle biti podane zgolj zaradi ?lanstva v organizaciji. Oseba v preiskavi bi morala biti udele?ena v nelegalni dejavnosti, ne samo registrirana kot agent Stasija. Med visoko postavljenimi posamezniki na seznamu Stasija, ki so jih aretirali in jim sodili, sta bila Erich Mielke in Erich Honecker. Mielke je bil minister za dr?avno varnost NDR v letih od 1957 do 1989. Oktobra 1993 je bil obsojen na ?est let zapora zaradi umora dveh policijskih ?astnikov v letu 1931. Umrl je maja 2000 v berlinskem negovalnem domu. Erich Honecker je bil predsednik dr?ave v letih od 1976 do 1989. Obto?en je bil odobritve umorov ube?nikov na meji med Vzhodno in Zahodno Nem?ijo oz. iz Vzhodnega v Zahodni Berlin ( Berlinski zid ). V ?asu sojenja se je zdravil zaradi raka na jetrih. Zaradi bli?ajo?e se smrti je smel oditi v ?ile , kjer je maja 1994 tudi umrl.

• Gary Bruce: The Firm. The Inside Story of Stasi , The Oxford Oral History Series; Oxford University Press, Oxford 2010 ISBN 978-0-19-539205-0 .
• Fulbrook, Mary (2005). The People's State: East German Society from Hitler to Honecker . London: Yale University Press . ISBN  978-0-300-14424-6 . .
• Gieseke, Jens (2001). Die DDR-Staatssicherheit . Bundeszentrale fur politische Bildung. ISBN  3-89331-402-4 . .
• Harding, Luke (2011). Mafia State . London: Guardian Books. ISBN  978-0-85265-247-3 .
• Koehler, John O. (2000). Stasi: the untold story of the East German secret police . Westview Press. ISBN  0-8133-3744-5 . .
• Macrakis, Kristie (2008). Seduced by Secrets: Inside the Stasi's Spy-Tech World' . New York: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-88747-2 .
• Pickard, Ralph (2007). STASI Decorations and Memorabilia, A Collector's Guide . Frontline Historical Publishing. ISBN 978-0-9797199-0-5 .
• Pickard, Ralph (2012). STASI Decorations and Memorabilia Volume II. Frontline Historical Publishing. ISBN 978-0-9797199-2-9 .

• Information about Stasi victims
• Federal Commissioner for the Records of the State Security Service of the former German Democratic Republic ? Official site
• Museum in the former Stasi headquarters, Berlin-Lichtenberg
• Homepage of the Gesellschaft zur Rechtlichen und Humanitaren Unterstutzung
• Interview with a Stasi victim, blog by amadelio Arhivirano 2007-09-27 na Wayback Machine .

• Official website of the award winning film The Lives of Others
• Photos of Stasi Headquarters in Berlin
• Read about the Defection of a Stasi Agent
• "Support Group For Spies: From East German Spooks to West German Victims" by Khue Pham, Spiegel Online , 11 June 2007.
• Official website of the award winning film The Burning Wall
• The documentary film Germany's Records of Repression