Janez Vajkard Valvasor : Slava vojvodine Kranjske . Valvasor je opisoval vero in pokristjanjevanje starih Slovencev. Pre?eren je iz tu prevzel podatke o bojih med kristjani in staroslovenskimi pogani, o Valjhunu, Avreliju, Drohu.

Anton Toma? Linhart : Poskus zgodovine Kranjske in ostalih de?el ju?nih Slovanov Avstrije . S pomo?jo tega dela je Pre?eren prikazal zgodovinski ?as, pojme o staroslovenskih bogovih, ?rtih, ?ivi. Povzel pa je pojmovanje, da so stari Slovenci ?iveli v svobodni demokrati?ni dru?bi in da je bilo s pokristjanjevanjem konec njihove politi?ne svobode.

Izbral je obdobje pokristjanjevanja alpskih Slovanov, bolj to?no, tretji upor proti pokristjanjevanju, ki je potekal med leti 769 in 772, ter je bil zatrt s pomo?jo bavarskega vojvode Tasila III. , kot zadnji upor Slovencev / alpskih Slovanov zoper nove vere in tuje oblasti, nakar je Karantaniji zavladal kr??anski knez Valtunk (v delu imenovan Valjhun).

Pre?eren se je opiral tudi na literarne vzorce bratov Schlegel , ki mu jih je predstavil Matija ?op. V ospredju naj bi bila sodobna epska pesnitev s prelomnimi zgodovinskimi dogodki. Sodobni ep naj bi povezoval objektivno in subjektivno; zgodovinske dogodke zdru?i z osebnimi usodami. ?op je ravno tako predlagal druga?ne verze, heksameter ni ve? aktualen, Pre?eren uporabi enajsterce ; tercine in stance .

Tema je pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju, zato je vodilni motiv bojevanje med kristjani in poganskimi Slovani. Boj se odvija na Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici, glavni osebi pa sta vodja poganov ?rtomir in kr??anski koro?ki vojvoda Valjhun .

Sodi v juna?ko epiko, pripoveduje o ?rtomiru kot hrabremu poveljniku slovenske poganske vojske.

Uvod lahko raz?lenimo na tri dele. Prvi del sestavlja prvih 10 kitic (1-10) in opisuje razmerje pred odlo?ilnim bojem - brezupno obkoljenost. Drugi del sestavlja naslednjih 7 kitic (11-17) in zajema ?rtomirov govor. Zadnji del sestavlja 9 kitic (18-26), ki opisujejo nesmiseln boj. Zadnji dve kitici sta v obliki epiloga , umirjata dogajanje ter opi?eta neposredne posledice boja.

Pripovedna perspektiva se premika iz enega v drugi zorni kot in zavzema ve? razli?nih stali??. Tudi kompozicija ni epsko lagodna, temve? avtorska, se pravi strogo tektonska, s ?rtomirovim govorom v sredi??u, in strmo stopnjevana v katastrofo. Prav tako tudi izbranost morfologije, z mojstrsko igro glagolskih funkcij v ospredju, pa izdelanost ritma, ki gre v silovito ekspresivnost in izbru?ena glasovna instrumentacija - vse to bralca iztrga iz ob?utka, da ima pred saboj arhai?no pripoved.

?rtomirjev cilj, za katerega zastavi vse svoje mo?i, je utemeljen nadosebno in sicer v radikalnem boju za prostost ter identiteto njegovega ljudstva.

Glavno sporo?ilo je zajeto v ?rtomirjevem govoru (17. kitica):?≫ Bolje je umreti za svobodo, kot ostati ?iv in biti su?enj. ≪

Uvod sestavlja 26 kitic, prvih 25 je trivrsti?nih ( tercine , za katere je zna?ilna epskost, odprtost teko?emu dogajanju in ve?ji koli?ini snovi ter da sploh nima izrazite kriti?ne meje), zadnja pa je ?tirivrsti?na ( kvartina ). Uvod z neprekinjeno verigo tercin ter brez kriti?nih presledkov budi epska pri?akovanja. Uvod kot zaklju?ena metri?na celota daje vtis antifrasti?nega epa, ki osrednji figuri ?e uvodoma odre?e status epskega protagonista.

Pripovedovalec uvoda nima jasne politi?ne opredelitve - privzema torej samo pogled literarnih oseb v smislu personalne pripovedi oz. fokalizacije. Zato bralec ob koncu uvoda ostane zbegan.

Zadnji del pesnitve opisuje krst ?rtomira pod slapom Savica . Glavni osebi v tem delu sta ?rtomir in Bogomila. Tu ne gre ve? za izrazito domovinsko temo ampak opisuje junakovo osebno problematiko.

Konec juna?ke in za?etek lirske epike.

Zgodovinsko dogajanje se pomakne v ozadje, ospredje pa zavzame ?rtomirova osebna in notranja problematika. Odprejo se vpra?anja ljubezni, sre?e in temeljnega smisla ?ivljenja. ?rtomir je zaradi zmage kr??anstva nad njegovimi ideali ^[3] nameraval narediti samomor, ki ga je prepre?il spomin na Bogomilo. ?rne misli ga silijo v samomor. To dejanje obupanca mu prepre?uje le neizmerna ?elja, da bi ?e enkrat videl ljubljeno Bogomilo, ki jo je spoznal, ko sta z o?etom Staroslavom skrbela za tempelj boginje ?ive na Blejskem otoku . Vendar je vdor Valjhunove vojske prekinil njuno sre?o, saj je moral ?rtomir v vojno. Sedaj, ko so bili boji kon?ani in branitelji stare vere pobiti, ?rtomir premi?ljuje, kako je vojne vihre pre?ivela Bogomila. Iz sanjarjenja ga predrami stari ribi?, ki ?rtomira odpelje na skrivno mesto pri slapu Savica, potem pa se odpravi poizvedovat, kaj je z Bogomilo. Naslednje jutro ribi? k ?rtomiru pripelje Bogomilo in kr??anskega duhovnika. Bogomila razkrije ?rtomiru ves strah in muke, ki jih je do?ivljala v ?asu vojne, ko je trepetala za njegovo ?ivljenje. V tak?nem stanju jo je duhovnik seznanil s kr??ansko vero in Bogom, ki je Bog ljubezni za vse ljudi na svetu. Novemu Bogu je obljubila ve?no zvestobo in slu?enje za ?asa svojega zemeljskega ?ivljenja, ?e ohrani ?rtomira ?ivega. ?rtomir jo razume in se ho?e z njo poro?iti. Vendar mu Bogomila in duhovnik pojasnita, da bo to mogo?e ?ele v posmrtnem ?ivljenju, saj mora Bogomila spo?tovati svojo zaobljubo Bogu. ?rtomir se odlo?i darovati svoje ?ivljenje Cerkvi ter tako ugodi Bogomilini najve?ji ?elji, zato se da krstiti pri slapu Savica. Po tem odide v Oglej , kjer se bo pou?il o skrivnostih nove vere, da jih bo kot duhovnik oznanjal Slovencem, Bogomila se vrne domov k o?etu. Zadnji del Krsta ni ve? le epski ampak je hkrati lirski, saj pesnik dodaja tudi ?ustva, v momentih pa je zgodba celo dramati?na. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med ?rtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.

Propagira tudi sinkreti?no in pacifisti?no razli?ico kr??anstva; ?e Bogomilino poro?anje o mirnem prestopu poganov na kr??ansko stran beremo kot avtenti?no pri?evanje, smo le se korak od zgodovinske spekulacije, po kateri so si predhodniki Slovencev z zgodnjim sprejemom kr??anstva zagotovili etni?no kontinuiteto in tako u?li usodi Polabcev in drugih Slovanov na podro?ju dana?nje Nem?ije in Poljske, ki so bili ve? stoletij nasilno izkoreninjeni.

Za krst je Pre?eren izbral stanco ali oktavo, osemvrsti?nico, sestavljeno iz rimljanskih enajstercev. Stanca ima poudarjeno kriti?nost.

?rtomir V Uvodu in Krstu spoznamo dve razli?ni osebnosti glavnega lika. V prvem delu, Uvodu, se podreja dru?benim ciljem, je klasi?en junak , za uresni?itev cilja je pripravljen izgubiti ?ivljenje. V Krstu pa se ?e na za?etku poka?e bolj njegov notranji svet, prikazan je kot ob?utljiva oseba, saj zaradi izgube vojnih tovari?ev in bitke razmi?lja o samomoru, vendar ga od tega odvrne misel na Bogomilo. Smisel mu daje ljubezen, vendar se zaradi ljubezni do Bogomile tej ljubezni odpove. V Krstu ni ve? epski junak in ne ?ivi ve? v pravem epskem svetu. Dru?bena danost daje ?rtomirju mo?nost tvornega obstajanja samo tako, da ga ukloni in da ni ve? celovit in zares suvereno delujo?i junak. Njegova sre?a je nekaj drugega kot njegova pot, razklan je med svobodo in nujnostjo. Razo?aran je na dveh nivojih; kot vojskovodja v boju za pogansko vero in v ljubezni do Bogomile. ?rtomir ves ?as ostaja skeptik, saj se bori za pogansko vero (ki je ne ozna?i kot svojo vero, temve? kot vero o?etov) in v kr??anski veri (spreobrne se zaradi Bogomile in ne neke notranje motivacije). Sprva ?rtomir njeno spreobrnitev razume kot nov udarec sovra?ne sre?e , nazadnje pa ?rtomir popusti in sprejme kr??ansko vero, vendar bolj kot resignacijo kot odre?itev. Pre?eren je notranji razkol v junaku nakazal tudi z izbiro imena ?rtomir ? tisti, ki ?rti mir. V posvetilnem sonetu Matiji ?opu se Pre?eren primerja s ?rtomirom, saj pravi, da je pokopal neizpolnjene ?elje enako kot ?rtomir vse upanje na zemeljsko sre?o. Po Pre?ernu je smrt dokon?na.

Bogomila Je lepa, nedol?na, plemenita in ljube?a. Pred spreobrnitvijo je v slu?bi boginje ?ive, skrbi za njeno sveti??e na Blejskem otoku, torej je ves ?as v slu?bi ljubezni. ?ivljenje ji spremeni spoznanje, da bo smrt kon?ala njeno ljubezen do ?rtomira, ?eli pa si ve?ne ljubezni. Kr??anstvo ji tako predstavlja obljubo, da bosta lahko ve?no skupaj v posmrtnem ?ivljenju, vendar se morata v ta namen odre?i ljubezni na tem svetu. Bogomila to lahko stori brez dvomov, saj je njeno ob?utenje ljubezni poduhovljeno, verjame v ljubezen po smrti, na neki vi?ji ravni, ljubezen je osrednja sila ?ivljenja. Kr??anstvo zanjo predstavlja odre?itev, saj je zanjo to vera ljubezni. Pre?eren je v ljube?i poganki z izredno pozornostjo pripravil du?evne pogoje za sprejem vere. To so: njena stiska, njen strah za ?rtomira, njen obup in silovito iskanje sre?nega izhoda. Pre?eren je to nakazal tudi z imenom Bogomila ? tista, ki je Bogu mila. Bogomilina vera in upanje v onstransko sre?o sta popolna, vendar prijazana iz razdalje, tretjeosebno "de sre?en je le ta, kdor z Bogomilo..." (Paternu, 1994: 146)

Duhovnik Spreobrnjen kristjan, prej je bil druidski sve?enik. Ravno tako nasprotuje Valjhunovemu kr??anstvu. Postavi se na stran eti?no ?istih, miroljubnih in demokrati?nih idej nove vere.

"?opov in Pre?ernov program je ekskluzivisti?en, njun cilj je visoka literatura v sloven??ini. Zato je Pre?ernova nova mitologija predvsem literarna, njegovi bogovi, njegov Bog in njegovi junaki pa priseljenci - ne z meglenih severnih jezer, temve? iz rimske in italijanske epike." (Paternu, 1994: 116)

Boginja ljubezni: Znano je, da je Pre?eren ?rpal vire od Valvasorja in Linharta, Marin?i? pa nam razkrije, da sta ta dva ?rpala iz variacije Botha, Bagertove izdaje Helmolda, iz kjer naj bi izviralo ena?enje boginje ?ive (pri Bothu Siwa) in zaradi ?esar je bila tradicionalna upodobitev ?ive na Slovenskem vsaj dvakrat videna. Nikjer pa ne moremo zaslediti srebrnega medaljona, na katerem je otok, na katerem bi moralo biti narisano mesto Ratzeburg, prazen. Na njem stoji boginja Siwa, ki v vodo me?e oro?je ter v rokah dr?i rimsko ?elado in vinsko trto (simbol miru, namesto olj?ne vejice), kar bi lahko interpretirali kot obrnjeno zrcalno podobo Krsta pri Savici - Siwa slavi triumf. Medaljon torej predstavlja sklenitev miru v Ratzeburgu, kljub temu, da so mesto po?gali do tal; zmaga oro?ja prevrednoti v zmago miru. Pre?eren se ne sklicuje samo na Linharta ali Valvasorja, kajti on ?ivo, boginjo ljubezni, vseli v sveti??e na Blejskem otoku in tako z Linhartom ni kompatibilen. Njegov mit o ?ivi je nedosledna kompilacija dveh virov.

Slovenska Eneida:

Bitko primerja z ?etvijo ali s hudournikom, kar Kajetan Gantar pove?e z 11. spevom Iliade, drugi komentatorji omenjajo zglede Vergilija, Tassa, Byrona, kar pomeni, da je priperjava homerska. Pre?erna z Eneido ve?e situacijska sorodnost dveh junakov, ki branita oblegano doma?o trdnjavo, na koncu pa sta prisiljena v preboj skozi sovra?ne stra?e in beg.

Med obzidji pome?ani kriki raznolike ?alosti. Anzihova hi?a je bila na samem, v zavetju kro?enj, a zvoki so bili vedno jasnej?i, ?venket oro?ja vedno stra?nej?i. Zdrznem se in se zdramim, zberem mo?i in se povzpnem na vrh slemena. Obstanem in napeto poslu?am. Kot ?e plameni ognja v blazne?em ju?nem vetru planejo nad zore?e ?ito, ali ?e se hiter hudournik udere z gora in pusto?i polja, pusto?i po bujnem posevku, uni?uje trud volov, puli gozdove in jih strmoglavo vle?e s sabo; pastir, ki z visoke pe?ini sli?i hrup, strmi in ne razume.

Tudi tu je opaziti primerjavo z viharjem in hudournikom, ki se v nadaljevanju ponovi. Poleg tega imata junaka ?e ve? vzporednic: ?rtomirjev poziv tovari?em pred bojem / Enejev govor sredi gore?e Troje; nihanje med obupom in po?rtvovalnim herojstvom; fatalizem; obe pripovedi sta nacionalni ajtion ( Eneida mit o trojanskem izvoru Rima usklajuje s kulturno resni?nostjo, ki je latinska; v Krstu pri Savici pa mit o ?rtomirju utemeljuje pripadnost kranjskih Slovanov kr??anstvu.)

Izvor Pre?ernove mitologije: V tezi Bartolomea Calvija je razvidna trditev, da je Vergilijeva Troja temeljni zgled za Ajdovski gradec in Enej za ?rtomirja. Z njim Pre?eren se fikcijska zgodba o ?rtomirju prelevi v kanon slovenske "nacionalne mitologije" in literarno kanonizacijo Krsta pri Savici . Kljub pripadnosti germanskemu kulturnemu krogu se Pre?eren ozira na latinske in romanske pesni?ke zglede, kar lahko razlo?imo tudi s prevlado razsvetljenskega (neo)klasicizma, kasneje naslanjanje na schleglovsko romantiko, ne vemo pa, ali se je s tem hotel izogniti politi?ni in kulturni nadvladi Germanov v avstrijskem cesarstvu. Nemcem pripisuje vlogo barbarov, katerim naj bi Slovenci nehote podrejali svoj jezik. Njegov motto ima o?itno ironi?no poanto, pri ?emer je kritika namenjena pesniku in njegovi nemo?i pri izbiri jezika za uklanjanje procesa asimilacije v vrhnji plasti slovenske dru?be.

Uvod Sestavljen je iz 26 tercin (aba/aba/bcb/c). Kiti?ne meje so zabrisane, kar ka?e na epskost in odprtost teko?emu dogajanje, torej ni naklju?je, da je Pre?eren za opis epskih bojev izbral ravno tercine.

Krst Sestavljen je iz 53 stanc (ababab/cc), po ?estem stihu gre za prelom iz prestopnega v zaporedno rimanje. Tu je prelom tudi vsebinski, zadnja dva stiha sta namenjena sklepu in refleksiji.

?rtomirova spreobrnitev Eno najbolj zapletenih vpra?anj Krsta pri Savici je ?rtomirova spreobrnitev od poganskega vojskovodje do kr??anskega misijonarja. ?rtomir na kr??ansko glede skozi tri idejne plati; skozi odpor do osvajalnega in nasilnega Valjhuna, kar je povezano tudi z bavarsko okupacijo. ?rtomir je skepti?en tudi do verske mitologije in obrednosti, kar opazi tudi znotraj poganske vere. Za to vero se ne bori zaradi verskih razlogov, temve? bolj iz politi?nih (spo?tuje postave o?etov). Odprt pa je kr??anstvu kot veri ljubezni, kar mu pojasni duhovnik, ki pride z Bogomilo. Odlo?no se distancira od Valjhunovega nasilnega kr??anstva, takrat se ?rtomir odlo?i sprejeti vero Bogomile, ki kr??anstvo dojema kot mo?nost ljubezni v posmrtnem ?ivljenju, torej ve?ne ljubezni. Glavni razlog (?e mo?nej?i kot duhovnikova pojasnila o veri ljubezni) za ?rtomirovo spreobrnitev pa je Bogomila in njegova resni?na ljubezen do nje. ?rtomir razume, da se je Bogomila spreobrnila zaradi njega. ?rtomir notranje ni zavezan le Bogomili, temve? tudi svojemu do nedavnega ?e poganskemu ljudstvu. Njegova vojska je zaradi stare vere padla v celoti, novo ljudstvo sestavljeno iz ?ensk, otrok in starcev pa se je pokristjanilo. ?e ho?e temu ljudstvu ostati zvest, mora zavre?i osebno sre?o. Smisel svojemu nadaljnemu ?ivljenju da s kr??anstvom, misijonarstvom, s tem da bo preganjal ≫zmot oblake≪?valjhunskega kr??anstva. Kljub temu pa ?rtomir vere ne sprejme navdu?eno, z zanosom. Temve? pristane trpno, mol?e, na Bogomilino pro?njo. Ni opaziti znakov notranjega odre?enja. ?rtomir po krstu uvede svoj misti?ni model kr??anstva, ki temelji na poganskem razumevanju ?asu in prostora. Opazimo tri bistvene elemente misticizma: svetlobo, molk in dom. Svetloba kot mavrica, molk kot ?rtomirov molk ob krstu, dom kot gozd. ?rtomir postane ?lovek, v katerem so umrli vsi nekdanji upi, da je na?el novo mo? ljubezni, ?el ?ez meje ?irit kr??anstvo (ni zamejitev, meja).

? Interpretacija ideolo?ke strukture/vzporednice Pre?erna in Tassa - Konflikt med ljubeznijo in vero (Henry R. Cooper) 1. V drugem prizoru krsta ?rtomir pod slapom ?aka Bogomilo. Naenkrat v daljavi zagleda skupino ljudi, med njimi kr??anskega duhovnika, v ?rtomiru se prebudi stara 'poganska' jeza, vzame svoj me?, tedaj pa se prika?e Bogomila. Sledi razkritje o zaobljubi devi?tva, izpoved vere in ekshortacija. 2. Enej se sredi gore?e Troje brezupno upira prodirajo?im Grkom. Ko v preddverju Vestinega sveti??a zagleda Heleno, ga obide besna jeza. ?ensko, katero ima za predvzrok zla, pokonca z me?em, ?e se mu ne bi prikazala bo?anska mati, mu potegnila izpred o?i 'oblak slepote' in mu razkrila, da so bogovi zapustili mesto.

1. Junak se tudi po sovra?nem vdoru v utrdbo ne sprijazni s porazom - njegovo besnenje pomeni zaslepljenost in zablodo. 2. Prepusti se iracionalnemu vzgibu in svojo ma??evalnost usmeri v stransko osebo, ki ji zmotno pripisuje krivdo. 3. Oseba, ki je z junakom tesno povezana in pooseblja bo?ansko ljubezen, ga razsvetlji/prebudi in ustavi njegovo besne?o jezo. 4. Razkrije mu, da je bilo njegovo dotedanje zana?anje na varstvo bogov zmotno. Interpretacija prostora/vzporednice z Dantejevo Bo?ansko komedijo Uvod je pekel vojne, sklepni del Krsta, sre?anje z Bogomilo-Beatrice, je Raj, v vmesnem delu skusa ?rtomir posneti Katona, prvo osebo, s katero se Dantejev romar sre?a v Vicah.

?rtomirove Vice so ob jezeru, vendar vertikala med glorijo in alpskimi vrhovi in sen?anju somov v ?rni globini ni teolo?ka. Alpe in somi metafori?no ponazarjajo o?enje pripovednega gledi??a, demonizirane ribe so prispodoba harpije, ki se v Dantejevem gozdu kot ?ive alegorije samomorilcev pasejo s temnim listjem in presunljivo to?ijo.

Interpretacija odnosov Pre?eren ?rtomirja in Bogomilo omenja kot mitolo?ki exemplum. Bogomila, slovanska dvojnica afroditine sve?enice, "lepa kot devica/slove?a Hera", se tako ?e pred za?etkom vzpne med heroninje starega sveta.

Poganstvo Pre?ernovih poganov temelji na dualizmu principov, ljubezni in sovra?tva. V Pre?ernovem strogo dualisti?nem Panteonu, se principa: sovra?tvo (?rto-mir) in ljubezen (?iva), skladno dopolnjujeta. Ljubezen ima sicer relativno premo?, Bogomila pa je vezni ?len med ?ivo in Devico Marijo.

Interpretacije slovenskih avtorjev Katoli?ki teolog Ale? U?eni?nik je v ?rtomirovi zgodbi odkril popolno sre?o osebne in narodne odre?itve v veri.

Ivan Prijatelj je odkrival pesnikovo katastrofalno krizo, v kateri je za trenutek "klonil z duhom" in se "odrekel svobodni misli" Pesnik Oton ?upan?i? je v ?rtomiru odkril katastrofo slovenskega zna?aja, njegovo nemo? in podleganje, negativni prototip slovenske zgodovine nasploh.

France Kidri? je najprej odkrival pesnikov svetovnonazorski kompromis s kr??anstvo in pesnitvi odrekel pravo pesni?ko vrednost. Kasneje je delo za?el brati kot lirsko izpoved in je v junakovi zgodbi spreobrnitve zagledal metaforo osebne ljubezenske resignacije.

Avgust ?igon je svoje branje odprl metafiziki - po njegovem je ?rtomir s svojo odlo?itvijo stopil iz dotedanjega subjektivizma v svet nad?love?ke skrivnosti, v svet mistike.

Kritik Josip Vidmar pa je stvari postavil spet na zemljo in v zgodbi odkrival le "prispodobo brezupne pora?enosti".

Simbol mavrice

?rtomir na tem delu prese?e skepticizem, mavrico dojame kot navzo?nost vi?je sile, nebe?ke mo?i. Mavrica ?e od nekdaj pomeni most med nebom in zemljo, v Iliadi je bo?ji glas, v Bibliji po potopu pa se pojavi kot znamenje pomiritve ?love?tva z Bogom. Kljub temu pa opazimo, da se ?rtomir ne prepusti mo?ni prevzetosti, temve? ?e vedno nadzira samega sebe, ostaja dvomljivec, ki ?e vedno okleva med verjetnim in neverjetnim.

Krst pri Savici je po Paternuju najbolj odprto Pre?ernovo delo, ki dopu??a ve? na?inov branja.

Srednjeve?ka zgodba Tako delo razume zlasti manj zahtevni bralec. V Uvodu govori o uporu ?rtomirove vojske proti novi kr??anski veri oziroma vojski vojvode Valjhuna. ?rtomirova vojska se skrije v Ajdovski dvorec , ki ga Valjhun oblega. Po napadu edini pre?ivi ?rtomir. Ta del zgodbe temelji na zgodovinskih dejstvih, ki jih je Pre?eren ?rpal pri Valvasorju. To?nih podatkov se Pre?eren ni dr?al, priredil je nekatera imena. V drugem delu, Krstu, bralec zgodbo razume kot pristajanje na kr??anstvo. Slednje postane prava vera, Bogomila in ?rtomir ravnata pravilno, ko jo sprejmeta. Krst je bil sprva razumljen kot poklon kr??anski veri.

Novodobna zgodba Bralec zazna globlji smisel Krsta pri Savici. V ta del se pove?e tudi posvetilni sonet Matiji ?opu, saj je nenadna smrt prijatelja ena od okoli??in, ki soodlo?ajo pri nastanku dela, zgodbi, zamisli in ustroju. Zunanja okoli??ina, ki se izrazi v posvetilnem sonetu, je tudi izguba ljubljene Julije Primic . Opazimo tudi, da se zgodba iz 8. stoletja prenese v fazo razsvetljenstva 19. stoletja. Pesnik sebe ena?i s ?rtomirom, oba upata na mir, ki se bo dokon?no uresni?il v grobu. Smrt postane odre?itev. V prvem delu, Uvodu, opazimo radikalna gesla, povezana z idejo narodne samozavesti in upiranja zoper politiko Avstro-Ogrske v Pre?ernovem ?asu. Verz "Manj stra?na no? je v ?rne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem su?ni dnovi" je postal geslo slovenskega narodnega gibanja v ?asu Avstro-Ogrske in tudi med drugo svetovno vojno . Pre?eren kr??anstvo predstavi v dveh oblikah; kot vero, ki prihaja z ognjem in me?em in kot Bogomilino vero ljubezni. V prvi podobi se izrazijo tudi Pre?ernove te?ave s cenzuro. Bogomilino kr??anstvo tej veri nasprotuje, z njo se strinja tudi ?rtomir, vendar kr??anstvo sprejme zaradi ljubezni do Bogomile (in ne vere). ?rtomir obsoja krutost Valjhunovih kristjanov, njegov odnos do vere je racionalisti?en in humanisti?en. Tukaj se opazi tudi Pre?ernov pogled na kr??anstvo, ni bil prista? verskih norm, ustanov, mitov.

Sodobna zgodba Pre?eren ?rtomirovo zgodbo ena?i s slovensko zgodovino. Krst pri Savici je zgodba uporni?tva in pokon?ne prilagoditve. Pre?eren je bil prvi, ki je zaslutil, da bo Slovence pri ?ivljenju ohranila ravno ta dvojnost. Delo lahko tako aktualiziramo za dana?nje razmere. Tako je kr??anstvo nadvladalo poganstvu, cikli?en ?as se je umaknil linearnemu - ?rtomir tako Bogomile ne izgubi, le prestavi njuno sre?anje. Tudi karantanske zgodovine tako ne moremo razumeti kot poraz in predajo samostojnosti Bavarcem, temve? kot prilagoditev kneza Boruta . Aktualiziramo lahko tudi s sodobnimi razmerami vstopa Slovenije v Evropsko Unijo . ?rtomir preko kr??anstva sprejme le notranje vrednote vere (?ut za dobro, ljubezen med ljudmi, sprava), tudi poganstvu ?rtomir ni slepo sledil, temve? je le spo?toval postave o?etov. Poganstvo mu je torej predstavljalo identiteto ljudstva, osmi?ljalo je njegov narod. Vse to naj bi kazalo na Pre?ernovo idejo "svetega erosa", vsi naj bi prerasli predsodke, usmerili bi se v skupno dobro. To se sklada tudi z zgodovinskim ozadjem nastanka pesnitve, ko so se po Evropi oblikovala ?tevila osvobodila gibanja ( Mlada Italija , Mlada Nem?ija ...).

Zgodba o jeziku Naj bi bila najbolj prikrita zgodba Krsta pri Savici. Pre?eren in ?op sta imela idejo o kultiviranju slovenskega jezika, saj je v tistem ?asu razvita jezikovna kultura pomenila identiteto naroda. Pre?eren je izbral dve najzahtevnej?i obliki evropske poezije: trivrsti?no tercino in osemvrsti?no stanco. Tercina je primerna za epsko pripoved, medtem ko stance izra?ajo premik v liri?nost. Tudi podnaslov "povest v verzih" ni naklju?en, saj je Friedrich Schlegel le-to postavil za temeljno preizku?njo vsakega naroda. V Pre?enovem pismu ?elakovskemu , ki pesnitev ozna?i kot metri?no nalogo, s katero je ?elel ugajati duhov??ini. Neprofesionalni bralci so v njegovem delu videli vdajo, ?elakovsky pa ni prezrl ironije , s katero se je nor?eval iz branja duhovnikov, cenzorjev.

Dominik Smole : Krst pri Savici Smole v svoji drami dogajanje nadaljuje po Pre?ernovem Krstu, vendar priredi dejstvo, da se ?rtomir in Bogomila na tem svetu ne snideta ve?. Dogajanje je postavljeno v Oglej. Menihi tam skrbijo le za lastne interese. V Ogleju je tudi redovnica Bogomila, za katero ?rtomir trdi, da ga je prevarala in da sama nima prave vere. ?rtomir odide med Slovene ?irit poganstvo, za njim kmalu pride Bogomila, ki ugotovi, da je ?rtomir nasilen. Ko se patriarh odlo?i, da bo Bogomilo imenoval za redovnico, jo ?rtomir zabode, saj meni, da si ne zaslu?i tak?ne ?asti. ?rtomira obsodijo na smrt z obe?anjem.

• The Baptism at the Savica. Prev. Alasdair MacKinnon.
• Die Taufe an der Savica. Prev. Klaus Detlef Olof, 1998. ( COBISS )
• Kr?tenje na Savici. Prev. Luka Paljetak, 1996. ( COBISS )
• Il battesimo presso la Savizza. Prev. Francesco Husu, 1972. ( COBISS )

• Boris Paternu, 2006: Kako brati Krst pri Savici. Slavisti?na revija , let. 54, ?t. 3. str. 283-293
• Boris Paternu (ur.): France Pre?eren: Pesmi in pisma , Ljubljana: DZS: Zbirka Klasje, 2004
• Boris Paternu: ?rtomirova spreobrnitev. Ljubljana: Gyrus, 2001 (Knji?evne ?tudije). str. 95-103.
• Anton Slodnjak, 1934: Pregled slovenskega slovstva . Ljubljana: Akademska zalo?ba. str. 81-82.
• Alojzija Zupan Sosi?: Ljubezen v Krstu pri Savici . Ljubljana: Center za sloven??ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knji?evnosti Filozofske fakultete, 2002 (Obdobja 19). str. 267-280.
• Janez Vre?ko: Bogomilina vera in ?rtomirova mistika. Ljubljana: Center za sloven??ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knji?evnosti Filozofske fakultete, 2002 (Obdobja 19). str. 281-302.
• Matja? Luna?ek: Za druga?no usodo: Psihoanaliti?na teza o Krstu pri Savici . Ljubljana: Zalo?ba /*cf (zbirka EXTRA), 2011, 119 str.